Jedro

V postopku presoje zakonitosti sklepov disciplinskih organov je v vsakem primeru potrebno presoditi obstoj vseh očitanih kršitev ter disciplinske odgovornosti delavca za vse kršitve, zaradi katerih je bil disciplinsko obravnavan. Delavca v sodnem postopku ni dopustno spoznati za disciplinsko odgovornega za vse kršitve, ki se mu očitajo, če se v postopku preverja le ena kršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke št. DK 1/98 z dne 30.11.1998 in z dne 15.1.1999 o prenehanju delovnega razmerja; - ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15.1.1999, temveč še traja; - vrnitev na delo na delovno mesto poslovne direktorice in vpis delovne dobe v delovno knjižico; - plačo (pravilno nadomestilo plače) in druge pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznega (mesečnega) zneska v plačilo do plačila; - povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. jo spremeni in zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi navaja, da je tožnica ves čas postopka uveljavljala absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni bila zaslišana pred disciplinskim organom. Zakon izrecno določa, da se delavcu pravica do obrambe ne more kratiti. V konkretnem primeru je tožnica prejela vabilo na disciplinsko obravnavo brez posebnih zahtev glede predložitve posebnih potrdil glede opravičene odsotnosti. Tožnica je toženo stranko obvestila, da je v bolniškem staležu. Direktor od tožnice posebnega potrdila, da ni zmožna priti na obravnavo, ni zahteval, če pa bi ga zahteval, bi ga dobil. Sodišče bi moralo ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, ki jih določa 89. člen ZDR, ker v pravilih tožene stranke niso določene okoliščine in pogoji, pod katerimi se takšna kršitev šteje za hujšo kršitev, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, čeprav bi to moralo biti določeno glede na 58. člen ZTPDR. Tožnica se je tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na to, da se ZTPDR ne more direktno uporabljati, kar velja za drugo očitano kršitev. Ne strinja se s stališčem sodišča, da druge očitane kršitve ni potrebno ugotavljati. Brez dodatno izvedenih dokazov bi sodišče moralo postopek glede druge očitane kršitve ustaviti iz razlogov, ki jih je tožnica že navajala v teku sodnega postopka. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je tožnica storila prvo očitano kršitev. Tožnica je bila ves čas prepričana, da je vse predmete, ki jih je dobila od direktorja, prejela v last za svoje osebne potrebe. Predmeti nikoli niso bili v prostorih tožene stranke, nabavljeni so bili za specifične potrebe tožnice, večinoma pa se za službene potrebe sploh ne morejo uprabljati. Toženec se je očitno izognil davkom in prispevkom, ki bi jih moral plačati na izplačane plače iz naslova delovne uspešnosti, zato je delavcem raje dajal predmete in na ta način izigral zakon. Če bi držala trditev toženca, da je imela tožnica navedene predmete doma le v uporabi, bi morala plačevati posebno boniteto, toženec pa bi moral imeti za predmete pisno potrdilo, reverz. Tožnica bonitet ni plačevala, predmetov pa ni prejela na reverz. Sporna je tudi trditev, da se je tožnica zavedala, da na podlagi veljavnih predpisov sredstva ne morejo biti njena last, če so knjižena kot sredstva podjetja. Dopisu tožnice z dne 6.10.1998 je sodišče dalo preveliko težo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Presoja utemeljenosti in zakonitosti sklepa tožene stranke v zvezi z zlorabo bolniškega staleža je brez pomena, saj drugačna odločitev o tej kršitvi na izrečeni disciplinski ukrep ne more vplivati. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je sodišče pravilno presodilo, da tožnica ni dokazala, da se iz zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti obravnave pred disciplinskim organom. Odločitev glede prve očitane hujše kršitve je pravilna. Tožnica je bila poslovna direktorica. Vodila je vso povezavo z zunanjim računovodstvom, mu posredovala vse potrebne podatke za pripravo bilance, tudi podatke in dokumente o osnovnih sredstvih. Ves čas je vedela, da so predmeti, ki jih je prejela v uporabo, osnovna sredstva toženke. Zato nasprotna trditev v pritožbi ni prepričljiva, enako kot trditev v pritožbi, da so ji bili predmeti dani v last. Tožena stranka je v disciplinskem postopku ugotavljala kvalifikatorne okoliščine v smislu 89. člena ZDR. Direktor je pojasnil, kakšne posledice je imela očitana kršitev na delo in poslovanje družbe. Sodišče teh okoliščin ni bilo dolžno ponovno ugotavljati, zlasti še, ker tožeča stranka v tožbi in v pripravljalnih vlogah ugovora v tej smeri ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, ki spada med bistvene kršitve, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov v celoti, čeprav je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnica storila le prvo hujšo kršitev delovnih obveznosti, druge očitane hujše kršitve - zlorabe bolniškega staleža, pa sploh ni presojalo z utemeljitvijo, da to ni potrebno, ker že prva kršitev zadošča za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

S sklepoma disciplinskih organov z dne 30.11.1998 in 15.1.1999 je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi dveh hujših kršitev delovnih obveznosti: - protipravne prisvojitve osnovnih sredstev družbe (televizor, hladilnik, telefon...) po 2. točki 24. člena Pravil o delovnih razmerjih, o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest; - zlorabe bolniškega staleža v dneh 28.10.1998, 9.11.1998, 10.11.1998, ko je bila tožnica kljub bolniškemu staležu odsotna z doma ter se je nahajala na javnih mestih in prostorih, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 9. točki 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

V izreku izpodbijane sodbe je torej vsebovana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, kar pomeni, da sta sklepa disciplinskega organa zakonita in da je dokazano, da je delavka storila obe očitani kršitvi, da je zanje disciplinsko odgovorna in da ji je bil disciplinski ukrep zakonito izrečen. Takšna odločitev v izreku je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, v kateri je sodišče navedlo le razloge, ki se nanašajo na storitev in disciplinsko odgovornost tožnice za prvo od očitanih kršitev, medtem ko obstoja druge očitane hujše kršitve (zloraba bolniškega staleža) sploh ni preverjalo in v tem okviru sploh ni presodilo zakonitosti izpodbijanih sklepov.

Poleg tega pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da se potem, ko je v postopku ugotovljen obstoj ene od hujših kršitev delovnih obveznosti, ki je tako huda, da se zanjo zakonito izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni treba več ukvarjati z drugimi kršitvami, ki se delavcu očitajo, tudi materialnopravno zmotno. V postopku presoje zakonitosti sklepov disciplinskih organov je v vsakem primeru potrebno presoditi obstoj vseh očitanih kršitev ter disciplinske odgovornosti delavca za vse kršitve, zaradi katerih je bil disciplinsko obravnavan. Delavca v sodnem postopku ni dopustno spoznati za disciplinsko odgovornega za vse kršitve, ki se mu očitajo, če se v postopku preverja le ena kršitev, ostale pa sploh ne. Presojati je potrebno obstoj kršitev oz. disciplinsko odgovornost za vse kršitve, ki so predmet disciplinskega postopka. Za kršitve, ki delavcu niso dokazane, je treba postopek ustaviti oz. delavca oprostiti disciplinske odgovornosti. Isto velja za primere, če je npr. glede posameznih kršitev uvedba ali vodenje postopka zastaralo, ali pa če so podane kršitve disciplinskega peostopka glede posameznih očitanih kršitev (npr. prekoračitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ugotovitev disciplinske odgovornosti za kršitve, ki v splošnem aktu niso opredeljene, neposredno na podlagi zakona...). Med okoliščinami, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, je nedvomno tudi teža in narava kršitev. To pomeni, da pri izbiri disciplinske sankcije ni nepomembno, ali je delavec storil le eno ali pa več kršitev delovnih obveznosti. Tudi iz tega razloga stališče prvostopenjskega sodišča ni sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov razveljavilo izpodbijano sodbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da se pritožbeno sodišče glede vsebinske presoje obravnavane zadeve v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe. To velja tako za stališče glede očitane bistvene kršitve določb postopka oz. kršitve pravice do obrambe, kakor tudi za ugotovitve v zvezi s prvo očitano hujšo kršitvijo delovnih obveznosti (protipravno prisvajanje sredstev družbe).

Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnici pravica do obrambe ni bila kršena, je pravilno. Tožena stranka je ravnala v skladu z določbami 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. RS št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Zgolj navedba, da je delavec v bolniškem staležu, ni zadostno opravičilo za odsotnost z disciplinske obravnave. Delavec mora, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, dokazati opravičen razlog za odsotnost z ustreznim potrdilom, da ni sposoben priti na obravnavo oz. da bi sodelovanje na disciplinski obravnavi negativno vplivalo na potek zdravljenja oz. njegovo zdravstveno stanje. Pri tem ni odločilno, če tožena stranka takega potrdila od delavca izrecno ne zahteva, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tožnica v postopku pred disciplinskimi organi ni ustrezno opravičila svoje odsotnosti, pa tudi v postopku pred sodiščem upravičenega razloga za odsotnost z disciplinske obravnave ni dokazala. Zgolj dejstvo, da je bila v bolniškem staležu, ne zadošča. Tudi glede presoje prve hujše kršitve delovnih obveznosti pritožbeno sodišče nima pomislekov. V primeru, kadar je v splošnem aktu predviden obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za določene hujše kršitve delovnih obveznosti, ni treba posebej ugotavljati kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZTPDR. V takem primeru se predpostavlja, da je delodajalec že s tem, ko je opredelil posamezne vrste hujših kršitev kot hujše kršitve, za katere je obvezen navedeni ukrep, opravil oceno, da so kvalifikatorne okoliščine podane. V pravilih tožene stranke je v 2. točki 24. člena kršitev, ki se nanaša na nezakonito razpolaganje s sredstvi (2. točka 1. odstavka 58. člena ZTPDR), kršitev konkretizirana, v 25. členu pravilnika pa je v 3. odstavku določeno, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razemerja med drugim izreče tudi za to kršitev. V sferi delodajalca pa je ocena delodajalca, da se v vseh primerih protipravnega prisvajanja sredstev družbe, sodelavcev, naročnikov ali občanov, tako ravnanje najstrožje sankcionira, zato posebnih okoliščin in pogojev v smislu 3. odstavka 58. člena ZTPDR ni bilo potrebno določati. Pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi torej niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da ima pritožba tožnice prav, ko opozarja, da določb 58. člena ZTPDR ni mogoče neposredno uporabljati in da delavcu ni mogoče očitati hujše kršitve delovne obveznosti, ki ni opredeljena v splošnem aktu ali kolektivni pogodbi. To izhaja iz same vsebine navedenega člena ZTPDR. Iz izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 30.11.1998 izhaja, da se tožnici očita zloraba bolniškega staleža kot hujša kršitev po 9. točki 58. člena ZTPDR. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče preveri, ali je očitano kršitev glede na opis kršitve mogoče pravno kvalificirati po določbah pravil tožene stranke. Če to ni mogoče, je sklep v delu, v katerem se sklicuje na neposredno uporabo 58. člena ZTPDR, nezakonit (kar pomeni, da presoja kršitve po vsebini morda sploh ne bo potrebna).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP). V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, po potrebi dopolni dokazni postopek in obravnava vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.