Jedro

Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek zoper obtoženca pred sodiščem prve stopnje

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom, izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženemu D. K. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP), saj meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ni podan. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno nadomestitev pripora s hišnim priporom, s katerim bo prav tako zagotovljeno, da obdolženec ne bo ponavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le s priporom.

5. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za pripor po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je presodilo, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, podan, kar izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek zoper obtoženca pred sodiščem prve stopnje (sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje po razveljavitvi sodbe, vzame za podlago prejšnjo obtožnico - prvi odstavek 397. člena ZKP). V tej fazi postopka tako obstoj utemeljenega suma izkazuje pravnomočna obtožnica.

6. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ne obstaja več oziroma da ga je sodišče druge stopnje napačno presodilo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je pravilno oprlo na okoliščine kaznivega dejanja kot objektivno komponento, pomembno za presojo, ali obstaja priporni razlog ter obtoženčevo dosedanje življenje. Obširnim, predvsem pa prepričljivim in pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa, navedenim pod točko 5 obrazložitve, Vrhovno sodišče pritrjuje ter tudi samo ocenjuje, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženi v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, predvsem premoženjske narave, pri katerih nastaja za oškodovance znatna premoženjska škoda. Utemeljenost navedenega zaključka temelji na obtoženčevem kontinuiranem izvrševanju kaznivih dejanj premoženjske narave z elementi nasilja, dejstvu, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v teku preizkusnih dob po dveh pogojnih obsodbah ter upoštevanju njegovih osebnih razmer, torej da je brez zaposlitve in se preživlja s priložnostnimi zaslužki, od izvrševanja kaznivih dejanj pa ga do sedaj izrečene kazenske sankcije niso odvrnile. Iz navedenih razlogov pripora ni mogoče odpraviti oziroma nadomestiti z milejšim ukrepom.

7. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno tudi pravilno ocenilo, da je glede na težo obtožencu očitanega dejanja, stopnjo ogroženosti potencialnih oškodovancev ter predpisano kazen pripor še vedno sorazmeren ukrep. Tudi trajanje pripora, ki ga poudarja zagovornik, ni razlog za drugačno odločitev, saj je v tej zadevi za 6. 3. 2015 razpisan predobravnavni narok.

8. Iz navedenih razlogov je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.