Jedro

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU.

Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbeno-političen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ.

Opustitev osebnega razgovora oziroma njegova nadomestitev z izjavo po 119. členu ZMZ sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je deljeno med tožnika in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja tožnika, roj. ... v kraju A., državljana Republike Kuba, za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tožnik izvorno državo zapustil ... 4. 2014 in iz Kube odletel v Rusijo. Tam je ostal do ... 4. 2014 ter odšel v Črno goro, kjer je istega dne z letalom nadaljeval pot in prišel v Slovenijo, kjer je na letališču zaprosil za mednarodno zaščito. V Rusiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tam azila ne dajo. Ciljne države ni imel, želel pa je priti v Evropsko unijo. Za Slovenijo je prvič slišal v Rusiji. Kubo je zapustil zaradi nenehnega strahu. Nikoli ni mogel izreči svojega mnenja, ker bi takoj pristal v zaporu, njegova družina pa je nezaščitena, saj na Kubi dela le moški. Policija jih nenehno nadzoruje in zakoni niso enaki za vse. Plače na Kubi so izredno nizke in moraš imeti dodaten zaslužek, da preživiš. Samo privatniki lahko normalno živijo. Strogo se moraš držati pravil, ki jih predpiše oblast, drugače te zaprejo. Niti preseliti se ne moreš brez dovoljenja, ker te drugače zaprejo. Ne moreš potovati brez dovoljenja in ni svobode. Ne moreš biti v nobeni politični stranki, ker te dajo na črno listo in izgubiš delo. Dodal je, da v njegovem bloku živi sosed, ki je pisatelj, in piše v tujino. Oblasti ga nadzirajo in zaradi tega je tudi sam pod nadzorom oblasti. Sam direktnih kontaktov s pisateljem nima. Povedal je, da ni mogel več zdržati političnega ustrahovanja, ker javno ni mogel izraziti svojega mnenja. Če ne bi zapustil države, bi pristal v zaporu. Na Kubi zaradi nestrinjanja z oblastjo in z izražanjem nezadovoljstva dobiš najmanj 10 let zapora. Policija ga je večkrat povabila na razgovore, ker se je družil z osebami, ki niso bile všečne oblastem. Policisti se obnašajo ponižujoče in te obravnavajo kot ščurka. Udeležil se je tudi demonstracij. Na Kubi obstaja gibanje "Dame v belem", ki se ukvarja s promocijo pravice do svobode govora. Članice so samo ženske, ki so večinoma matere in žene zapornikov. Med njihovim protestiranjem se jim je s strani pridružil. Takrat je bil zaprt in zaslišan, kjer so ga spraševali, zakaj je bil na demonstracijah, ali ima kaj proti državi, če je bil kaznovan in kaj dela. Prej ni zapustil Kube, ker ni imel dovolj denarja. Tega je dobil s prodajo hiše. Na Kubi je preganjan zaradi politične nesvobode, kjer ni svobode izražanja in človek ne more povedati, da je nezadovoljen z delovanjem države. Ko je v lastnoročni izjavi napisal, da prosi za mednarodno zaščito iz ekonomskih razlogov, da bi si tukaj uredil boljše življenje, je mislil povedati, da na Kubi ne moreš preživeti. Tam si prisiljen krasti, da bi preživel, česar pa sam kot način življenja ne more sprejeti.

Na vprašanje pooblaščenca je prosilec povedal, da pozna ljudi, ki so bili na Kubi zaprti zaradi izražanja nezadovoljstva. Večina njih, ko pride iz zapora, pobegne v ZDA, kjer dobijo mednarodno zaščito. Če bi se vrnil nazaj na Kubo, bi živel v nenehnem strahu in pod pritiskom. Dovoljenje ima do ... 4. 2014 in ne ve, kaj bi se zgodilo, če se vrne po tem datumu. Zagotovo bi bil zaslišan. Če bi oblasti vedele, da je v Evropski uniji, bi se njegov položaj seveda poslabšal, saj bi to dejanje obravnavali kot upiranje vladi. Na Kubi tako živijo že 60 let in ni nobenih izboljšav. Njegova hči je stara 4 leta in nima nobenih igrač, blok v katerem stanuje pa je v razsulu. Na vprašanje pooblaščenca, kakšne so bile razmere v zaporu, je odgovoril, da tam vlada pomanjkanje hrane. Pristojni organ ob upoštevanju 54. člena ZMZ na podlagi dokumentacije iz prve, četrte, šeste in sedme alineje 23. člena ZMZ ugotavlja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (prva točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), da je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih odločata 26. in 28. člen ZMZ (tretja točka 1. odstavka 55. člena ZMZ) in da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (peta točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Prosilec ne uveljavlja razlogov preganjanja iz Ženevske konvencije. Prosilec je pri podaji prošnje večkrat navedel, da je Kubo zapustil zato, ker ni mogel javno izraziti svojega mnenja, vendar v nadaljevanju nikjer ne pove, kakšno je to mnenje, ki bi ga želel javno deliti. Prav tako ni izrazil nobenega svojega političnega prepričanja. Tudi njegove navedbe o nezadovoljstvu z delovanjem države tega ne konkretizirajo. Čeprav ni bil vključen v nobeno politično stranko, pa niti ni navedel, da bi take ambicije imel. Njegovo nezadovoljstvo se je na koncu odrazilo s slabimi življenjskimi razmerami, ko so plače nizke in z delom ne moreš preživeti. Prosilec namreč ni izkazal, da bi kjer koli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanje o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smislu uresničevanja večje splošne svobode ljudi.

Politično prepričanje, ki je drugačno od prepričanja možnih subjektov preganjanja iz 24. člena ZMZ, samo po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za zagotovitev statusa begunca. Prosilec mora dokazati, da so oblasti seznanjene z njegovim političnim prepričanjem ali mu ga pripisujejo, da oblasti niso strpne do navedenega prepričanja in da bi bil glede na razmere v njegovi državi verjetno preganjan zaradi gojenja takega prepričanja. Pristojni organ ugotavlja, da navedbe prosilca, da svojega nezadovoljstva z državo ni mogel izraziti, niso dovolj, da bi jih lahko obravnavali kot preganjanje zaradi njegove politične opredeljenosti.

Prosilcu se zaradi njegovega nezadovoljstva z državo ni zgodilo nič takega, kar bi po mnenju pristojnega organa lahko opredelili kot preganjanje kot ga določa 26. člen ZMZ. Vabila na razgovore, ki jih je prosilec omenil kot nadlegovanje s strani oblasti, pristojni organ ne more šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Tudi opisovanje gibanja "Dame v belem", naključna udeležba na njihovih demonstracijah in poznavanje osebe, ki je bila v tem gibanju, ne izkazuje prosilčeve pripadnosti gibanju in njegove politične opredeljenosti. Njegove navedbe, da ga je policija vabila na razgovore zato, ker se je družil z osebami, ki niso bile všeč ne oblastem, pristojni organ ocenjuje kot zelo pavšalne. Prosilec je namreč omenil samo prijateljico B.B., ki je sodelovala v gibanju "Dame v belem", in sedaj živi v ZDA ter soseda pisatelja, ki so ga oblasti nadzirale, vendar pa sam z njim kontaktov ni imel. Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjana, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Prosilec pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

Prosilec je izpostavil še, da na Kubi ne moreš potovati brez dovoljenja in da ni svobode, s čimer pa se pristojni organ ne more povsem strinjati. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je bil prosilcu februarja 2014 izdan potni list z veljavnostjo šestih let. Omogočeno mu je bilo legalno zapustiti državo, in čeprav je za odhod iz države moral zaprositi za dovoljenje, je tega očitno brez težav tudi dobil. Prosilec je sam priznal, da ne ve, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil po izteku dovoljenja, ki mu je bilo izdano, zagotovo pa bi bil zaslišan. Dejstvo, da bi bil ob povratku zaslišan, zakaj se je vrnil po preteku izdanega dovoljenja oziroma zakaj le-tega ni podaljšal, v skladu z določbami ZMZ ni mogoče obravnavati kot utemeljen strah pred preganjanjem. Prav tako ni mogoče slediti prosilčevim navedbam, da bi oblasti njegovo bivanje v Evropski uniji obravnavale kot upiranje vladi, saj mu v takem primeru sploh ne bi izdali dovoljenja za zapustitev države, ne glede na to, kam je bil namenjen. Poleg tega pa bi v skladu s sodbo l U 1580/2012-6 z 21. 11.2012 moral prosilec z zadostno mero zanesljivosti izkazati, da osebam v primerljivih okoliščinah na Kubi zaradi pobega iz države kot oblike političnega prepričanja grozi tako strog zapor ali preganjanje, da ta dejanja dosegajo naravo in stopnjo 26. člena ZMZ.

Iz policijske depeše Postaje letališke policije C. št. ... z ... 4. 2014 izhaja, da je prosilec v razgovoru s policisti povedal, da je v Republiko Slovenijo prišel z namenom iskanja možnosti za boljše življenje. Prav tako je v lastnoročno napisani izjavi navedel, da prosi za mednarodno zaščito z namenom, da si izboljša ekonomsko stanje in tukaj pride do boljšega življenja, gre študirat ter, ko bo lahko, tudi delat. Za azil je zaprosil izključno zaradi slabih ekonomskih razmer. V izvorni državi so živeli slabo, hčerki ni mogel kupiti igrač, stanovanjski blok, kjer so stanovali, je bil v slabem stanju, prosilec pa si je zase in za svojo družino želel boljše življenje.

Nadalje pristojni organ ugotavlja, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Po presoji pristojnega organa za oceno te alineje ni pomembno le, ali je prosilec za zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času v Republiki Sloveniji, ampak tudi, ali je poskušal poiskati zaščito v državah, preko katerih je potoval od odhoda iz izvorne države in do prihoda v Republiko Slovenijo. Iz njegovega potnega lista je razvidno, da je ... 4. 2014 priletel na letališče Č. v Rusiji, ... 4. 2014 prispel v Srbijo ter ... 4. 2014 v Črno goro. Po mnenju pristojnega organa iz njegovega ravnanja izhaja, da ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, saj bi v primeru resničnega preganjanja v izvorni državi lahko pomoč poiskal najprej v Rusiji, kjer je ostal 12 dni, pa tudi v Srbiji, kjer se je očitno zadržal 2 dni in navsezadnje tudi v Črni gori, ki jo je tranzitiral do Slovenije. Po vseh državah je potoval legalno, s potnim listom, preko uradnim mejnih prehodov in bil ves čas v stikih z različnimi uradnimi osebami Pri tem ni podal nobenega utemeljenega razloga za takšno njegovo ravnanje, kar je v skladu z ZMZ tudi eden od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Prosilec v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje tako resnih težav, zaradi katerih bi bilo ogroženo njegovo življenje. Vsekakor je potrebno opozoriti na splošno znano dejstvo, da v prosilčevi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali.

Poleg tega varnostna situacija v tej državi ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka je prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila in svojo odločitev oprla na 1., 3. in 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da ne drži, da je prošnjo podal izključno iz ekonomskih razlogov. Navedeno ne drži, saj je v policijski depeši, na katero se tožena stranka sklicuje, jasno navedeno, da je prosilec prišel v Slovenijo z namenom iskanja možnosti za boljše življenje in da je bil na Kubi politično preganjan. Tožnik je v prošnji (stran 7) pojasnil, da ga je v matični državi policija večkrat klicala na razgovore zato, ker se je družil z osebami, ki niso bile všečne oblastem. Udeležil pa se je tudi demonstracij "Dam v belem", zaradi katerih je bil zaprt in zaslišan. Tožnik je na ta način skušal s somišljeniki opozoriti na nevzdržne razmere na Kubi. S temi aktivnostmi je izrazil svoje nezadovoljstvo in politično prepričanje. Rezultat pa so bila zaslišanja na policiji in ustrahovanje. Tožnik je jasno izpostavil, da bi pristal v zaporu, če ne bi zapustil države. Kar se pa tiče navedb o ekonomskih težavah, je potrebno pojasniti sledeče. Stanje na Kubi je takšno, da je država tista, ki iz političnih oz. ideoloških razlogov ljudem omejuje svobodo do dela, določa višino plače in jih tako spravlja v eksistenčno stisko. Država svobodo do dela omejuje in nadzira zaradi komunističnega politično ekonomskega sistema, ki mu je na svetu soroden le še severno korejski. Zaradi pomanjkanja svobodnih in demokratičnih volitev pa Kubanci takega sistema sami ne morejo spremeniti. V tem se Kuba razlikuje od drugih držav (npr. držav severne Afrike), kjer imajo ljudje vsaj teoretično možnost, da poizkusijo opravljati kako dejavnost, s katero bi lahko preživeli in država v to ne posega. Drugače je na Kubi, kjer so vse službe v rokah države in kjer je država tista, ki določa višino plače. Frustracija tožnika s takim sistemom je razvidna iz njegovega odgovora na strani 7, kjer navaja " ... z delom na Kubi ne moreš preživeti. Tam si prisiljen krasti, da bi preživel, jaz pa tega kot način življenja ne morem sprejeti." Glede na vse zgoraj navedeno je jasno, da tožnik ni prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da ne gre za "ekonomskega migranta". Razlogi zaradi katerih je zapustil Kubo so politični; ne strinja se s sistemom, ki mu preprečuje, da bi opravljal delo, s katerim bi lahko preživel, ki mu prepoveduje, da bi lahko izrazil svoje nezadovoljstvo in zahteval spremembe, ki nenehno nadzira svoje državljane in jih nesorazmerno kaznuje zaradi nestrinjanja. ZMZ v 45. členu izrecno določa, da pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opravi osebni razgovor. To velja tako za odločanje v rednem, kot pospešenem postopku. To svojo obveznost lahko tožena stranka le izjemoma opusti in sicer v primerih, ki jih ZMZ v 46. členu taksativno določa. V drugi alineji 46. člena je tako izrecno navedeno, da se osebni razgovor lahko opusti, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ. „A contrario“ tožena stranka osebnega razgovora ne more opustiti, če o primeru odloča na podlagi katere od preostalih točk 55. člena, med katerimi je tudi 3. oz. drugače povedano, ker je 3. točka iz 2. alineje 46. člena izpuščena, ta ne more biti podlaga za odločitev, če poprej ni bil opravljen osebni razgovor. Ker osebni razgovor v tem konkretnem primeru ni bil opravljen, je to razlog za nezakonitost odločbe v tem delu.

Smiselno enako kot za prejšnjo točko velja tudi za 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

ZMZ v 46. členu taksativno našteva v katerih primerih je možno opustiti osebni razgovor. Sklicevanje na 5. točko ni možno, če poprej ni bil opravljen osebni razgovor, kjer so te okoliščine razčiščene. Tožnik se s pavšalnim sklicevanjem na poznavanje varnostne tematike na Kubi ne more strinjati. To, da se tožena stranka sklicuje na to, da so ji neka dejstva znana zaradi dela na tem področju, brez nikakršne informacije o tem, katera naj bi ta dejstva, sodna praksa ipd., ne more in ne sme nadomestiti zakonske dolžnost tožene stranke, da v procesu odločanja o subsidiarni zaščiti, zbere potrebno procesno gradivo (splošne in specifične informacije o izvorni državi prosilca v skladu s 1. in 2. odstavkom 22. člena ZMZ) za odločanje o primeru.

Zaradi tovrstnega sklicevanja na splošno znana dejstva in poznavanje tematike skozi druge primere in (neimenovano) sodno prakso odločbe, ki jih izdaja tožena stranka v pospešenem postopku praktično ne vsebujejo več nikakršnih informacij o izvorni državnih prosilcev. Tožena stranka tudi v konkretnem primeru ni predstavila niti splošnih informacij v smislu 8. alineje 23. člena ZMZ niti specifičnih informacij.

Takšno prakso tožene stranke je kritiziralo že tudi Upravno sodišče npr. v zadevi I U 1675/2012, kjer je navedlo, da: "Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka tudi konkretno presoditi, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Tožnik je namreč izrecno pojasnil, da je v očeh revolucionarjev vsak delavec, ki je delal za osebo po imenu A.A. izdajalec oziroma pripadnik starega režima. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnikove prošnje ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi pred odločitvijo pridobila informacije o stanju v Tuniziji, glede okoliščin, ki jih je zatrjeval tožnik. Ocena o (ne)upravičenosti do subsidiarne zaščite pa kljub temu tudi v konkretnem primeru v celoti temelji na trditvah tožene stranke o poznavanju varnostne tematike na Kubi, ki pa jih ni mogoče preveriti, saj tožena stranka ne izpostavi nobene konkretne informacije, do katere bi se lahko tožnik opredelil, sodišče pa presojalo. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče izpodbijano odločno tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnik ni izpovedal, na kakšen način je bil v izvorni državi politično preganjan. Njegove navedbe, da je bil večkrat klican na razgovore, ker se je družil z osebami, ki niso bile všečne oblastem, po mnenju tožene stranke tega ne izpričujejo, saj tožnik ni pojasnil s kom naj bi se družil. Tega dodatno ne pojasni niti v tožbi, s katero izpodbija izdano odločitev. Živel naj bi v istem bloku, kjer živi tudi njegov sosed pisatelj, ki piše v tujino, vendar zanj pove, da z njim ni imel direktnih kontaktov. Tudi na demonstracijah gibanja „Dam v belem“, ki se jih je enkrat udeležil, se jim je pridružil s strani in na njih ni aktivneje sodeloval. Drugih aktivnosti tožnik ni navajal. Skliceval se je zgolj na splošne razmere na Kubi in posploševal. Tožnik namreč ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanje o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smeri uresničevanja splošne svobode ljudi. Zgolj s svojo prisotnostjo na demonstracijah, ki se jih je udeležil povsem naključno (s strani), pa ni mogoče reči, da je izražal mnenje, prepričanje ali stališče, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tožena stranka mora še dodati, da je odločila tako na podlagi prve ter pete in ne samo tretje alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, zaradi česar opustitev osebnega razgovora ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik je imel možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (postopek na policiji, prošnja za mednarodno zaščito, rok za predložitev dokumentacije), zastopa ga pooblaščenec iz PIC, vendar tudi v tožbi ne argumentira, kako je lahko dejstvo, da ni bil zaslišan na osebnem razgovoru, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. V kolikor sodišče meni, da je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožena stranka na podlagi 1. odstavka 75. člena ZMZ sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo.

Prav tako se tožena stranka ne strinja s tožnikovo primerjavo z zadevo I U 1675/2012, saj se v tem konkretnem primeru presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ nanaša na tožnikove izjave o možnosti soočanja z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Tožnik pa v konkretnem primeru ni zatrjeval nobenih takšnih okoliščin, ki bi jih tožena stranka morala posebej preveriti, niti tega ne navaja v tožbi. Tožena stranka še poudarja, da tožnik v tožbi ni navedel nobenih informacij o izvorni državi, ki bi kazale na to, da je bila ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede subsidiarne zaščite napačna.

Sodišče je dne 12. 6. 2014 prejelo odgovor tožeče stranke na odgovor tožene stranke, v katerem tožnik vztraja, da je bil preganjan iz političnih razlogov, da tožena stranka ne bi smela opreti odločbe na 3. in 5. točko 55. člena ZMZ, če ni opravila prej osebnega razgovora. Tudi, če bi šlo za relativno kršitev, bi bilo treba odločbo razveljaviti, ker bi tožnik na osebnem razgovoru lahko pojasnil vse zadržke, ki jih je tožena stranka izpostavila v izpodbijanem aktu. Glede uporabe informacij o stanju v izvorni državi pa tožnik pravi, da se tožena stranka zgolj sklicuje na splošno znana dejstva in na njej poznana dejstva, ki pa jih nikjer ne izpostavi, tako da je podan dvom, ali jih je sploh preverjala. Uveljavlja kršitev 54., 23. in 22. člena ZMZ in sicer gre po njenem mnenju za absolutno bistveno kršitev, ker se odločbe ne da preizkusiti.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ima prav, da tožena stranka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožnik je namreč začel odgovarjati v prošnji za mednarodno zaščito pod rubriko 32., da je prišel v Slovenijo, ker /.../ „je bil v nenehnem strahu /.../ ni mogel izreči svojega mnenja, ker bi takoj pristal v zaporu /.../ ne moreš biti v nobeni politični stranki“ /.../; v nadaljevanju je omenil „politično ustrahovanje“ /.../; povedal je, da ga je policija večkrat povabila na razgovore zato, ker se je družil z osebami, ki niso bile všečne oblastem in da se je udeležil demonstracij. Enkrat naj bi bil zaprt, ker se je pridružil demonstracijam „Dame v belem“. Povedal, da je preganjan zaradi politične nesvobode. Na podlagi tega tožena stranka ni imela podlage, da je ugotovila, da iz prošnje nedvoumno izhaja, da je tožnik prišel iz izključno ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po vstopu v Slovenijo, kajti tožena stranka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU. Za Rusijo je tožnik tudi pojasnil, da za azil tam ni zaprosil, ker ga Rusija ne daje, česar tožena stranka niti ni preverjala, zato tudi ni mogla odločiti, da je tožnik imel možnost v Rusiji zaprositi za azil, ker je mejo prečkal zakonito. Enako velja za čas 2 dni, ki ga je prebil v Srbiji, ter za čas, ko je potoval čez Črno goro. Dejstvo, da tožnik v teh treh državah ni zaprosil za azil, ne more pomeniti, da ni verodostojen v trditvi, da je Kubo zapustil zaradi strahu pred političnim preganjanjem. V Sloveniji je namreč že na letališču zaprosil za mednarodno zaščito in to je odločilno, da tožena stranka ne bi smela odločbe opreti na 5. točk 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Vendar pa ima izpodbijani akt zakonito podlago v 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je povedal, da ga je policija večkrat klicala na zaslišanje, ker se je družil z osebami, ki oblastem niso bile všeč in je enkrat tudi sodeloval na demonstracijah, zaradi česar je bil zaslišan. To pomeni, da je izražal svoje politično prepričanje in očitno mu je kritično politično prepričanje do oblasti pripisovala tudi država (9. odstavek 27. člena ZMZ oziroma subjekt preganjanja v smislu 1. alineje 24. člena ZMZ), ker ga je klicala na zaslišanja. Vendar pa je po drugi strani očitno, da lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določa 1. ali 2. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) ni mogoče omejiti niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbeno-političen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu 1. odstavka 26. člena ZMZ, ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ.

Tožnik ima sicer prav, da tožena stranka ne bi smela odločiti o prošnji brez osebnega razgovora, kajti ZMZ loči med izjavo prosilca (32. točka 2. odstavka 119. člena ZMZ) in osebnim razgovorom po 45. členom ZMZ. Iz določila 46. člena ZMZ tudi izhaja, da se osebni razgovor lahko opusti, če odloča temelji na 1., 2., 4., 6., in 13. točki 55. člena ZMZ, ne pa tudi, če odločba temelji na 3. točki 55. člena ZMZ. Vendar pa v konkretnem primeru to ni absolutno bistvena kršitev določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno-relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Poleg tega bi moral na t.i. „zadržke“ tožene stranke v zvezi z uporabo 3. točke 55. člena ZMZ, ki jih omenja v odgovoru, konkretno odgovoriti v tožbi, da bi lahko morebiti sodišče ocenilo, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve in lahko bi tudi predložil informacije o stanju v izvorni državi bodisi v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu, pa nič od tega ni storil. Opustitev osebnega razgovora oziroma njegova nadomestitev z izjavo po 119. členu ZMZ pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1); glede na to, da tožnik ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, pa tudi dejstvo, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na katere konkretne splošne informacije o izvorni državi o stanju človekovih pravic, politični situaciji in sprejeti zakonodaji, se je tožena stranka oprla, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v tem smislu, da se izpodbijanega akta ne bi dalo preizkusiti. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito – še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec – je namreč deljeno med tožnika (1. odstavek in 2. odstavek 21. člena ZMZ) in toženo stranko (1. odstavek 22. člena in 5. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ) in ga ne nosi samo tožena stranka.

V zvezi z zavrnitvijo prošnje za subsidiarno zaščito pa sodišče ugotavlja naslednje: V predmetni zadevi je (kvečjemu) možno izpodbijani akt presoditi z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada (3. alineja 28. člena ZMZ), tožnik pa ne navaja, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev v primeru vrnitve na Kubo (1. alineja 28. člena ZMZ). V sodni praksi Sodišča EU (SEU) in upravno-sodna praksa v Sloveniji sicer na tem področju še ni ustaljene prakse, katere oblike in intenzivnosti nečloveškega (nehumanega) ravnanja ali kaznovanja lahko pomenijo podlago za subsidiarno zaščito. Zato edino usmeritev v tem smislu daje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi sodne prakse v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je na podlagi sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07, 17. 2. 2009, odst. 28) relevantna tudi z vidika 15b. člena Kvalifikacijske direktive II. št. 2011/95/EU oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ. Iz te sodne prakse pa izhaja, da bi v bistveno hujših okoliščinah, kot jih navaja tožnik v tem postopku, lahko računal na možnost zaščite bodisi v zvezi s 3. ali 8. členom MKVČP (na primer: sodbe oziroma odločbe ESČP v zadevah D. proti Združenemu kraljestvu 2. 5. 1997; Rustemaj in ostali proti Švedski, 15. 11. 2005, Hukić proti Švedski, 27. 9. 2005; Bensaid proti Združenemu kraljestvu, 6. 2. 201; Salkić in ostali proti Švedski, 29. 6. 2004) ali pa na zaščito pred „flagrantno kršitvijo poštenega postopka“ iz 6. člena MKVČP s posledicami nehumanih razmer v zaporu (sodba ESČP v zadevi Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, 17. 1. 2012). Zgolj morebitna zaporna kazen zaradi nespoštovanja upravnega dovoljenja, česar tožnik v tožbi niti ne omenja kot grozečo nevarnost, in brez da bi tožnik uveljavljal nesorazmerno dolžino kazni ali pa nehumane razmere v zaporu, pri čemer je po praksi ESČP dokazno breme na pritožniku, standard dokazovanja pa onkraj utemeljenega dvoma (sodba ESČP v zadevi Koktysh proti Ukrajini, 10. 12. 2009, odst. 90), ne zadošča za drugačno presojo v tej zadevi. Ob tem tožnik niti ni izkazal, da ni mogel oziroma da ni zaprosil za podaljšanje upravnega dovoljenja. Ker tožeča stranka v upravnem postopku in tudi v tožbi ni predložila nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi tožnik utrpel resno škodo, ampak se je zgolj sklicevala na stališče Upravnega sodišča, ki se nanaša na državo Tunizijo, ne pa na Kubo, dejstvo, da tožena stranka ni pred izdajo izpodbijanega akta ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve ZMZ.

Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in s tem implicitno (smiselno) predlagal odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave, vendar pa ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča „mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji senata.

Sodišče je tako razsodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, vendar ne na podlagi 1. in 5. točke 55. člena ZMZ, ampak samo na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.