Jedro

Če obdolženčevo ravnanje tako po kvantiteti kot kvaliteti ne presega ravnanja, ki pomeni uresničitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ oziroma ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, njegovega dejanja ni mogoče opredeliti (tudi) kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo K 4/2007 z dne 9.5.2008 J.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994, 70/1994 in kasnejši, v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, mu za dejanji določilo denarni kazni po 300,00 EUR in nato izreklo enotno kazen 550,00 EUR ter določilo rok plačila dva meseca. Oškodovanko je z njenim premoženjsko pravnim zahtevkom sodišče napotilo na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1009/2008 z dne 29.1.2009 obdolženca oprostilo obtožbe za obe dejanji in oškodovanko s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun.

2. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper oprostilno sodbo za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je, zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, to je kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena novega Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008, 66/2008 z dne 1.11.2008, v nadaljevanju KZ-1). Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP zahtevi ugodi in ker je vložena v obdolženčevo škodo, ugotovi le, da je bil zakon prekršen.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP poslana obdolžencu, ki je v odgovoru opisal odnose z bivšo ženo in zatrdil, da je zoper njega že večkrat krivo navajala in izpovedovala in nato še izjavil, da kaznivega dejanja, ki mu je bilo očitano, nikoli ni storil. B-1.

4. Z obsodilno sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je J.L. z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost M.M. s tem, da je dne 24.9.2006 okoli 19.00 ure v Š. v stanovanju, oškodovanko z roko udaril v levo stran obraza, v posledici česar je slednja utrpela udarnino leve ličnice. Sodišče je ugotovilo, da je obdolženec oškodovanko udaril v levo stran obraza, zaradi česar je utrpela udarnino leve ličnice, in je tako posegel v telesno in duševno integriteto oškodovanke.

5. Obdolženec je v pritožbi zoper obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ zatrjeval, da dejanja ni storil in da si je oškodovanka sama povzročila poškodbo. Višje sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obdolženca po uradni dolžnosti le-tega oprostilo obtožbe za to kaznivo dejanje, ker je ugotovilo, da je bil z obsodbo obdolženca prekršen kazenski zakon (drugi odstavek 383. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP). Navedlo je, da je v času sojenja veljal KZ, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo novega KZ-1 s 1. novembrom 2008. Novi Kazenski zakonik po stališču pritožbenega sodišča kaznivega dejanja grdega ravnanja, kot ga je poznal prejšnji zakon, ne opredeljuje več kot samostojno kaznivo dejanje, ampak le kot izvršitveno obliko drugih kaznivih dejanj z drugačno posledico, kot jo določa 146. člen KZ. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je bilo kaznivo dejanje grdega ravnanja s posledico „prizadete telesne celovitosti“ dekriminirano in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1, ki določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca, presodilo, da je novi Kazenski zakonik, ki je očitano kaznivo dejanje dekriminiral, milejši za storilca in je zato v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP obdolženca oprostilo očitkov obtožbe, saj očitano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

6. Vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi navaja, da sodišče pri sojenju ni vezano na pravno kvalifikacijo, pač pa na opis dejanja, in nadaljuje, da udarec v levo stran ličnice pomeni najmanj izvršitveno dejanje grdega ravnanja pri kaznivem dejanju nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, v konkretnem primeru pa tudi boleče kaznovanje kot necivilizirano reševanje spora. Nadalje navaja, da je neutemeljeno sklicevanje pritožbenega sodišča na posledico „prizadetosti telesne celovitosti“, saj je že po razlagalni argumentaciji a fortiori posledica, ki je manjše kvantitete, nujno vsebovana v posledici, ki je v obsežnejši kvantiteti in kvaliteti (tudi argumentacija sklepanja od manjšega na večje in obratno). Grdo ravnanje, ki v samem izvršitvenem dejanju vsebuje tudi posledico, in bolečina sta nedvomno vsebovani tudi v „prizadetosti telesne celovitosti“, čeprav ni nujno, da prizadetost telesne celovitosti tudi dosegata. Po razlagi vložnika je zakonodajalec očitno hotel omejiti vsakršna nasilja in necivilizirana ravnanja, ki so v zadnjem času v porastu in se mimogrede sprevržejo tudi v najhujša kazniva dejanja, ker so posledice pogosto le rezultat naključja (ob sicer podobnih izvršitvenih ravnanjih). Vložnik tudi ocenjuje, da niso pravilne in utemeljene razlage, da je KZ-1 prizadetost telesne ali duševne celovitosti zamenjal s posledico „spravljanja v podrejen položaj“. Po njegovem ni pravilno stališče, da mora ta zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 prevevati tudi ostale znake oziroma izvršitvena dejanja. Grdo ravnanje, pretepanje ali drugačno boleče ali ponižujoče kaznovanje kot bistveni zakonski znaki in izvršitvena dejanja ne pomenijo sama po sebi spravljanja v podrejen položaj in zato tudi „kakšno drugačno ravnanje“ ne more izhajati iz podobnosti, ki jo še dopušča analogijo intra legem. Podrejen položaj torej ni posledica, pač pa samostojno izvršitveno dejanje, saj ostala izvršitvena dejanja (razen prisiljanja k delu ali prisiljenja k opuščanju dela) niti objektivno niso sposobna doseči podrejenega položaja, ki bi bil kazensko pravno relevanten. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je lahko utemeljena le ocena, da je zakonodajalec združil dve inkriminaciji z željo, da poenostavi uporabo kaznivega dejanja nasilništva, ki je v bivši inkriminaciji terjala še obstoj oseb, ki so se zgražale ali pa so bile prestrašene, kar je bilo povsem neživljenjsko, ker se je dokazovanje osredotočilo na elementa, ki za samo bistvo (izpolnjevanje jedra zakonskega dejanskega stanu) nista bila pomembna.

B-2.

7. Stališče vrhovnega državnega tožilca, po katerem dejanje, ki ga je bilo mogoče po prejšnjem zakonu opredeliti kot grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena, sedaj predstavlja kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ni sprejemljivo. Pravilnost razlage, po kateri naj bi bilo grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena KZ sedaj kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, je vprašljiva že ob ugotovitvi, da novi zakon spreminja kaznivo dejanje ogrožanja varnosti (člen 135 KZ-1) tako, da kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni mogoče storiti le z resno grožnjo z napadom na življenje ali telo drugega, ampak tudi z grdim ravnanjem. Če bi sprejeli razlago vložnika, potem bi ustvarili položaj, ko bi isto (grdo) ravnanje lahko opredelili kot kaznivo dejanje po 135. členu KZ-1, za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta in se preganja na predlog, in kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do dveh let. 8. Prvo vprašanje, ki se postavlja v zvezi s pravilnostjo odločitve višjega sodišča, ki je izreklo oprostilno sodbo za grdo ravnanje, češ da je to dekriminirano, namreč ni, ali to dejanje pomeni uresničitev znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, ampak ali ne gre za uresničitev znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor: 1) ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali 2) z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca. Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Glede tega je treba pritrditi vložniku in njegovi razlagi besedne zveze „prizadetost telesne celovitosti“. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje, dviganje nosu s kazalcem in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

9. V primeru, ko je varnost kakšne osebe ogrožena z grožnjo z napadom na njeno življenje ali telo, ni pomembno samo, da je grožnja resna v objektivnem pogledu, to je, da je sposobna doseči ogroženost tistega, ki mu je namenjena, ampak tudi, da se je oškodovanec seznanil s takšno grožnjo, saj drugače pri njem občutek ogroženosti sploh ne more nastati. Drugače pa je takrat, ko je varnost ogrožena z grdim ravnanjem. Kadar je grdo ravnanje na primer udarec (z roko, s palico ali ročajem kakšnega orodja in podobno), je grožnja vsebovana v samem napadu, na primer v zamahu s palico. Ko palica zadane oškodovančevo telo, je grožnja, ki jo predstavlja dvignjena palica in zamah, konzumirana v njeni realizaciji (udarcu) ne glede na to, ali je oškodovanec že zaznal napad (ali je videl zamah s palico), ali pa je udarec dobil izza hrbta in je zaznal (začutil) šele udarec. Dejanska posledica ravnanja seveda ni več le občutek ogroženosti oškodovanca oziroma ne bo poseženo le v njegovo pravico do (osebne) varnosti, kot jo zagotavlja 34. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave), ampak bo hkrati poseženo tudi v njegovo pravico telesne (in/ali duševne) nedotakljivosti, kot jo zagotavlja 35. člen Ustave, čeprav ta poseg ni znak oziroma neposredna posledica tega kaznivega dejanja in se njegova uresničitev ne zahteva za obstoj dejanja.

10. V obravnavanem primeru je obdolženec oškodovanko udaril z roko v levo stran ličnice, zaradi česar je utrpela udarnino, ki se je po izpovedbi zdravnice, ki je oškodovanko pregledala v dežurni ambulanti na dan dogodka, kazala kot rdečina in občutljivost leve ličnice. Višje sodišče bi moralo najprej ugotoviti, ali ni udarec obdolženca, ki ga je zadal oškodovanki in je bil tako močan, da je prizadel njeno telesno celovitost, pomenil (tudi) ogrožanje njene varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1. Če bi sodišče sprejelo takšno ugotovitev, potem bi moralo nadalje zaključiti, da ravnanje, zaradi katerega je bil obsojen s sodbo sodišča prve stopnje, z novim zakonom ni dekriminirano niti ni novi zakon milejši, saj navedeno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za grdo ravnanje po prejšnjem kazenskem zakoniku in da zato ni podlage za ugotovitev kršitve zakona v škodo obdolženca (po uradni dolžnosti) in izrek oprostilne sodbe. Sodišče tako ni kršilo določbe prvega odstavka 296. člena KZ-1, kot to uveljavlja vložnik, temveč določbo prvega odstavka 146. člena KZ. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji presoji pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve, saj novi KZ-1 takega dejanja, za kakršnega je bil obsojen storilec, kot že rečeno, ni dekriminiral, niti ni zanj milejši. 11. V razlagi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prejšnjem kazenskem zakoniku in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po KZ-1 pa je deloma podan tudi odgovor na zahtevo vrhovnega državnega tožilca. Če ravnanje obdolženca, ki je bilo glede na čas sojenja na prvi stopnji pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, pomeni hkrati uresničitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in pri tem iz opisa dejanja niti iz ugotovitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ni razvidno, da bi inkriminirano ravnanje v kateremkoli elementu presegalo tako po kvantiteti kot kvaliteti ravnanje, ki pomeni uresničitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ oziroma ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, potem ni mogoče sprejeti stališča, da takšno dejanje pomeni (tudi) kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (pa tudi ne po prvem odstavku 299 člena KZ). Pri tem je treba ugotoviti, da vložnik svojega stališča ne utemeljuje s presojo ravnanja, ki je bilo predmet postopka v obravnavani zadevi ampak podaja svojo razlago abstraktnega pojma oziroma bíti na novo opredeljenega kaznivega dejanja nasilništva na način komentarja tega člena, ki pa mu ne sledi utemeljitev, s katerimi dejstvi so bili uresničeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po novem zakonu. Razlaga vložnika, da je zakonodajalec hotel omejiti vsakršno nasilje in necivilizirana ravnanja, ki da so v zadnjem času v porastu, nima opore v obrazložitvi tvorca ali dajalca zakona. V uvodnih pojasnilih KZ-1 je navedeno le, da kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu opredeljuje tako imenovano huliganstvo. Sodišče pri razlagi zakona veže objektivna volja zakona in ne zakonodajalca, kolikor ta ne izhaja iz besedila zakona.

12. Kaznivo dejanje nasilništva je uvrščeno v 29. poglavje Kazenskega zakona, ki vsebuje kazniva dejanja zoper javni red in mir. Takim dejanjem je skupen objekt varstva javni red (in mir), ki predstavlja skupek vrednot, pomembnih za sobivanje ljudi v najširšem smislu. Tudi po določbi 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru stori prekršek nasilnega in drznega vedenja, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Pred nasilništvom je (bi morala biti) zaščitena varnost in osebna nedotakljivost kjerkoli in zoper kogarkoli, praviloma na javnih krajih oziroma takrat, ko takšno ravnanje vzbudi občutek ogroženosti pri prisotnih tretjih osebah oziroma bi ga vzbudilo, če bi bile te prisotne. Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine. Nadaljnja značilnost nasilništva je, da grobo napada osebno dostojanstvo, vprašanje pa je, ali gre pri tem za ravnanje, ki ga lahko vedno razumemo ali celo enačimo s pojmom kaznovanje.

13. Kaznivo dejanje Nasilniško obnašanja na javnem mestu(1) je bilo v Kazenskem zakoniku FLRJ prvič inkriminirano z novelo leta 1967(2), umeščeno pa je bilo med kazniva dejanja zoper javni red in pravni promet. V literaturi(3) se navaja, da je poleg objektivnega zakonskega znaka (da je dejanje storjeno na javnem mestu) za obstoj tega kaznivega dejanja potrebna tudi ugotovitev posebnega subjektivnega znaka, to je storilčevo nagnjenje k nasilniškemu vedenju, ki se je ugotavljal na podlagi predhodne kaznovanosti za podobna kazniva dejanja ali prekrške, zadoščalo pa je tudi, da je bil storilec v okolju splošno znan kot nasilnež. Posledica tega kaznivega dejanja je bilo ogrožanje miru občanov ali motenje javnega reda. Ta inkriminacija je bila spremenjena z novelo Kazenskega zakonika iz leta 1973(4) in sicer tako, da je bil naslov člena spremenjen v Nasilniško obnašanje, ter črtano besedilo „na javnem mestu“. Dodan je bil tudi drugi odstavek, ki je urejal kvalificirano obliko tega dejanja(5).

14. Kazenski zakonik FLRJ je bil nadomeščen s Kazenskim zakonom SFRJ in kazenskimi zakoni posameznih republik. Tako je Kazenski zakon SRS(6) v členu 222 v poglavju kaznivih dejanj zoper javni red in mir inkriminiral kaznivo dejanje Nasilniško obnašanje, pri čemer je ostalo besedilo člena praktično nespremenjeno(7) glede na novelo iz leta 1973. 15. Kazenski zakonik iz leta 1994(8)je na novo uredil kaznivo dejanje Nasilništvo(9) v 299. členu v poglavju o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Za obstoj kaznivega dejanja je bilo nujno potrebno, da je storilec s svojim ravnanjem v javnosti povzročil zgražanje ali prestrašenost, podana je morala biti torej vzročna zveza med ravnanjem storilca in temi posledicami, ravno tako pa je morala obstajati določena časovna kontinuiteta. Novost glede na ureditev iz KZ SRS je bila, da nagnjenost k nasilniškem obnašanju ni več bila poseben subjektivni element tega kaznivega dejanja. Z novelo KZ-A(10) iz leta 1999 je bila med posledice, ki morajo nastati zaradi tega kaznivega dejanja, dodana poleg zgražanja ali prestrašenosti tudi ogroženost, te posledice pa so lahko nastale tudi v družini(11). Za tako opredeljeno kaznivo dejanje torej ni bilo potrebno, da bi zanj izvedela javnost. Tako je bilo doseženo, da so bila nekatera kazniva dejanja (iz členov 145, 146 in 169 KZ), ki so sicer opredeljena kot samostojna kazniva dejanja, vendar pregonljiva na predlog ali zasebno tožbo, zaradi svojega vpliva na družinske člane pregonljiva tudi po uradni dolžnosti. Kolikor se je kaznivo dejanje nasilništva nanašalo na povzročanje ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v družini, njegov objekt varstva ni bil javni red, kot je bilo značilno za njegovo prvotno besedilo v Kazenskem zakoniku iz leta 1994, pač pa varnost, telesna in duševna celovitost ter čast in dobro ime posameznika.

16. Po prvem odstavku 296. člena KZ-1 kaznivo dejanje nasilništva stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje. Državni tožilec šteje, da je bil udarec v ličnico, za kakršnega je šlo v obravnavanem primeru, izvršitveno dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in tudi boleče kaznovanje kot necivilizirano reševanje spora. Ni jasno, ali se po mnenju vložnika kaznivo dejanje nasilništva poleg z drugimi, v prvem odstavku tega člena naštetimi izvršitvenimi načini, stori že s tem, če storilec z drugim grdo ravna, ali ga pretepa, ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje. Če pustimo ob strani ustreznost izraza „kaznuje“, ki v tej zvezi implicira oziroma vsaj dopušča razlago, da gre pri vseh teh različnih načinih protipravne uporabe fizične sile za različne oblike kaznovanja (namesto izraza „kaznuje“ bi bil veliko bolj ustrezen izraz „ravna“, tako kot na primer v prvem odstavku 191. člena KZ-1(12)), vložnikovo stališče ni sprejemljivo, saj sta bolečina (prizadetost telesne integritete) in ponižanje (poseg v dostojanstvo) praviloma posledica vsake nedopustne uporabe fizične sile, ki pa je ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj lahko gre, kot je bilo že rečeno, lahko le za lažje kaznivo dejanje ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem po prvem odstavku 135. člena KZ-1(13). Če bi sprejeli razlago vložnika, da je hotel zakonodajalec omejiti vsakršno nasilje in necivilizirano ravnanje, ki so v zadnjem času v porastu in se mimogrede sprevržejo tudi v najhujša kazniva dejanja, ker so posledice pogosto le rezultat naključja, bi izenačili pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. in 296. člena KZ-1, kar pomeni, da bi ustvarili položaj, v katerem bi sodišča enaka ravnanja obsojala lahko po enem ali drugem členu, pri čemer je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, in se preganja na predlog, za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 pa je predpisana kazen zapora do dveh let, preganja pa se po uradni dolžnosti. Prav zaradi take napačne razlage vložnik tudi pride do sklepa, da je lahko nekoliko močnejša zaušnica, ki je bila v obtožnem predlogu in prvostopni obsodilni sodbi opisana kot en sam oziroma izoliran dogodek med storilcem in oškodovanko, storitev kaznivega dejanja nasilništva.

17. Ni mogoče sprejeti stališča, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ predstavlja zgolj eno od oblik izvršitvenih dejanj, iz prej navedenih razlogov pa tudi ne, da gre za posledico, vezano le na izvršitveno ravnanje, ki ga predstavlja prisiljevanje k delu ali k opuščanju dela. Takšna razlaga bi ne dopuščala le, kot je bilo že navedeno, različne pravne opredelitve za kvalitativno in kvantitativno povsem enaka ravnanja, ampak tudi arbitrarne razlage samega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena, ki poleg tega znaka ne vsebuje nobenega drugega elementa, s katerim bi bilo mogoče izvršitvene načine, med katerimi se nekateri med seboj prekrivajo (grdo ravna, ga pretepa, kar je oboje uporaba fizične sile oziroma nasilje), drugi pa se med seboj zelo razlikujejo oziroma so med seboj raznorodni (grdo ravnanje, pretepanje: omejevanje svobode gibanja: prisiljevanje k delu) primerljivo obravnavati. Še več, ne le, da ne bi bilo mogoče primerljivo obravnavati takšna ravnanja glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja, temveč tudi v istem kaznovalnem okviru primerljivo ocenjevati njihovo težo in izrekati primerljive in ustrezne kazni v skladu s težo kaznivega dejanja.

18. Spravljanja v podrejen položaj zato ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim hoče ena oseba podrediti drugo, tako da ta upošteva njegovo voljo oziroma zahteve (na primer med sošolci, sodelavci, to je osebami z enakimi pravicami), ampak tudi ravnanje v primerih, ko izvajanje nasilja (zaradi izživljanja) žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma kadar storilec z uporabo nasilja oškodovancu odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju, kadar pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje oziroma položaj, v katerem žrtev postane objekt izvajanja praviloma nemotiviranega nasilja oziroma položaj, ko storilec najmanj v času izvajanja nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja. V takih primerih gre vedno za intenziven napad na dostojanstvo, ki se kaže kot ponižanje oziroma razvrednotenje osebnega dostojanstva.

19. Vložnik ne zatrjuje, da bi bilo v obravnavanem primeru grdo ravnanje storjeno v takšnih ali podobnih okoliščinah, to tudi ne izhaja iz opisa kaznivega dejanja niti iz podatkov spisa. Prav gotovo močnejša zaušnica, za kakršno je šlo v obravnavanem primeru, prizadene telesno integriteto oškodovanca (je boleča) in pomeni tudi poseg v dostojanstvo (je ponižujoča), vendar, kot že rečeno, ne iz opisa dejanja ne iz utemeljitve vložnika ni razvidno, v čem takšno ravnanje presega kaznivo dejanje ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem oziroma v čem takšno ravnanje pomeni nasilništvo po že navedenih kriterijih.

20. Na podlagi navedene razlage Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva Vrhovnega državnega tožilca ni utemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

Op.št.(1):Besedilo člena 292.b se je glasilo: „Kdor na javnem mestu hudo žali drugega ali z njim grdo ravna, dela drugemu nasilje, povzroča pretep ali s predrznim ali brezobzirnim obnašanjem kako drugače ogroža mir občanov ali moti javni red, njegovo prejšnje življenje pa kaže, da je nagnjen k takšnemu obnašanju, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev“.

Op.št.(2):Ur. list SFRJ št. 15/67 Op.št.(3):Kobe, Bavcon: Kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, ČŽ Uradni list, Ljubljana, 1970 Op.št.(4):Ur. list SFRJ št. 6/73 Op.št.(5):Besedilo drugega odstavka se je glasilo: „Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno v skupini ali je bil pri dejanju kdo lahko telesno poškodovan ali je prišlo do hudega ponižanja občanov, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev ali strogim zaporom do petih let. Op.št.(6):Ur. List SRS št. 12/77 Op.št.(7):Besedilo člena 222 se je glasilo: „Kdor ogroža mir občanov ali moti javni red tako, da drugega hudo žali drugega, z njim grdo ravna, dela drugemu nasilje, povzroča pretep, se predrzno ali brezobzirno obnaša, njegovo prejšnje življenje pa kaže, da je nagnjen k takšnemu obnašanju, se kaznuje z zaporom treh mesecev do treh let. Če je ogrožanje miru občanov ali motenje javnega reda storjeno v skupini ali je bil pri dejanju kdo lahko telesno poškodovan ali je prišlo do hudega ponižanja občanov, se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let“.

Op.št.(8):Ur. list RS št. 63/99 Op.št.(9):Besedilo 299. člena se je glasilo: "Kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti povzroči zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let. Če dejanje iz prejšnjega odstavka stori dvoje ali več oseb ali če je prišlo do hudega ponižanja več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Op.št.(10):Ur. list RS št. 23/99 Op.št.(11):Besedilo 299. člena se je po noveli glasilo: „Kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let“. Drugi odstavek je ostal nespremenjen.

Op.št.(12):Tako inkriminirano ravnanje vključuje tudi nasilje, ki se izvaja s pretiranim, čezmernim kaznovanjem.

Op.št.(13):Lahko pa gre tudi za kaznivo dejanje po 132., 133. ali 158. členu KZ-1.