Jedro

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo skupaj z odločitvijo o glavni stvari (vse z dne 12. 6. 2015) in glede na to, da je predlog predlagatelja zavrglo, to pomeni, da verjetnost terjatve ni izkazana. Ker verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, ni podan primarni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje in izvrševanje sprememb in dopolnitev statuta Javnega zavoda A. z dne 15. 5. 2015 kot tudi vseh pravnih aktov, sprejetih na tej osnovi; da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve zadeve v predmetnem kolektivnem sporu; in da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni oz. podrejeno razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, nasprotnemu udeležencu pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s podanim predlogom za začasno odredbo napačno uporabilo določbe ZIZ in tudi preuranjeno odločilo o samem zahtevku (in predlog zavrglo) ter šele nato odločalo o začasni odredbi. Namen začasne odredbe je ravno začasen, preden se odloča o glavni stvari. Po mnenju predlagatelja je ta izkazal s predlogom zaradi neskladnosti splošnega akta z zakonom, da terjatev verjetno obstoji in tudi ostale pogoje, ki jih določa ZIZ, za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da statut Javnega zavoda A. in njegove spremembe in dopolnitve niso splošni akt v smislu določb 10. člena ZDR-1, ker jih ni sprejel generalni direktor A. in zato sodišče ni stvarno pristojno na podlagi 6.c. člena ZDSS-1. ZDR-1 v 5. členu jasno opredeljuje, da je delodajalec pravna oseba, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tako nadzorni svet A. kot generalni direktor A. sta skladno z določili 21. in 26. člena ZRTVS-1 organa vodenja, opravljanja in nadzora javnega zavoda A. in s tem delodajalec v smislu 5. odstavka 5. člena ZDR-1. Iz pogleda v statut je razvidno, da ta določa organiziranost A. in programsko produkcijske in organizacijske enote ter skladno z določili 10. člena ZDR-1 določa druge splošne akte. Statut Javnega zavoda sprejme s strani delodajalca nadzorni svet, spremembe pripravi generalni direktor in jih predhodno pošlje v izjasnitev reprezentativnim sindikatom, k spremembi statuta pa ni potrebno soglasje ustanovitelja zavoda. Tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni podana stvarna pristojnost sodišča, ne pravna podlaga in je zato zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Zadeve povezane s statutom so v pristojnosti vseh organov delodajalca, generalni direktor poda predloge sprememb statuta, nadzorni svet jih sprejme po predhodnem soglasju programskega sveta. Javni zavod A. je skladno z določili 1. in 3. člena Zakona o zavodih javni zavod, za katerega velja določba 45. člena Zakona o zavodih. Glede na navedeno gre za spor o splošnem aktu delodajalca, ki ureja organizacijo delo in je bil posredovan pred sprejemom v mnenje predlagatelju kot reprezentativnemu sindikatu, predlagatelj je upravičen sprožiti kolektivni delovni spor, zato je tudi izkazana verjetnost obstoja nedenarne terjatve. Predlagatelj pa je tudi izkazal nevarnost, da bo zaradi razpolaganja nasprotnega udeleženca uveljavitev nedenarne terjatve (razveljavitev sprememb) otežena oz. onemogočena. V času od izdaje izpodbijanega sklepa, kljub nasprotovanju sindikata, so namreč že 11. 6. 2015 pričele veljati spremembe in dopolnitve Pravilnika o notranji organiziranosti javnega zavoda A., zato je začasna odredba potrebna. Iz vpogleda v sprejete organizacijske spremembe izhaja, da je dejansko namen sprejetih sprememb zgolj racionalizacija poslovanja (zmanjšanje delovnih mest) in ne izboljšava kakovosti programa A. kot javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Ukinja se uredništvo parlamentarnega programa, posebej nacionalni televizijski program, kot določa 2. odstavek 3. člena ZRTVS-1 se pripoji uredništvo producentski enoti informativnega programa, kjer se ustanovi parlamentarni program. Tako se de facto ukinja posebni nacionalni televizijski program. V kolikor naslovno sodišče ne odredi predlagane začasne odredbe in ne zadrži učinkovanja in izvrševanja sprememb in dopolnitev statuta Javnega zavoda A. z dne 15. 5. 2015, kot tudi vseh pravnih aktov sprejetih na tej osnovi, bo otežkočeno oz. onemogočeno uveljavitev razveljavitve sprememb in dopolnitev statuta Javnega zavoda A. z dne 15. 5. 2015, saj je poseg v organiziranost tako velik, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje nemogoča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 56. členu ureja začasne odredbe v postopku v kolektivnih delovnih sporih in določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Če udeleženec predlaga začasne odredbe, sodišče o predlogu odloči najkasneje v treh dneh, o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi pa pristojno sodišče odloči najkasneje v 8 dneh. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni s tem členom drugače določeno.

6. Začasne odredbe so eno od sredstev zavarovanja terjatev, kar določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), zato je potrebno pri izdaji začasne odredbe, tudi v kolektivnem delovnem sporu, upoštevati tako določbe 56. člena ZDSS-1, kot tudi določbe ZIZ, ki se nanašajo na začasne odredbe, to je 266. člen in naslednji.

7. Predlagatelj je predlagal začasno odredbo v kolektivnem delovnem sporu v katerem je uveljavljal nedenarno terjatev in sicer ugotovitev, da so spremembe in dopolnitve statuta Javnega zavoda A. z dne 15. 5. 2015 v nasprotju z določili ZRTVS-1. Zato je potrebno upoštevati določbe o začasnih odredbah za zavarovanja nedenarne terjatve urejene v 272. členu ZIZ in naslednjih. Tako je v 272. členu določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. Glede na zgoraj navedeno je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe zato, ker je s sklepom opr. št. X Pd 669/2015 z dne 12. 6. 2015, v odločitvi o glavni stvari, ugotovilo, da ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča kot tudi ne pravna podlaga za odločanje o podanem predlogu in je predlog predlagatelja zavrglo.

9. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo skupaj z odločitvijo o glavni stvari (vse z dne 12. 6. 2015) in glede na to, da je predlog predlagatelja zavrglo (kar je predmet pritožbenega preizkusa v pritožbeni zadevi X Pdp 673/2015), posledično pomeni, da verjetnost terjatve ni izkazana. Glede na to, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, ni podanega primarnega pogoja za izdajo začasne odredbe, zato sodišče niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Ker pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilnega pomena, prav tako tudi ne v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari (zavrženje predloga) jih pritožbeno sodišče ni presojalo, kot mu to nalaga 1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to določa 2. točka 365. člena ZPP.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 154. člena ZPP. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.