Jedro

Tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz uvodnih ugotovitev je razvidno, da tožnik ob vložitvi druge prošnje (25. 10. 2022) ni izkazal svoje istovetnosti, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nato je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi druge prošnje in na osebnem razgovoru (22. 11. 2022), v nadaljevanju pa še ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 7. 2021. 3. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi (druge) prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ugotovila, da je tožnik Alžirijo zapustil zato, ker naj bi mu grozili člani tolpe, od katere je vzel drogo za preprodajo in zanjo ni plačal celotne kupnine.

4. Po presoji tožene stranke je iz tožnikovega opisa dogodkov jasno razvidno, da v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ob predpostavki, da bi bilo zatrjevana dejanja mogoče opredeliti kot dejanja preganjanja, bi bil po oceni tožene stranke subjekt preganjanja nedržavni subjekt. Vendar pa tožnik ni dokazal, da je najprej poiskal zaščito pri subjektih zaščite, saj lahko po mnenju tožene stranke uveljavlja preganjanje ali resno škodo šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena. Taki zaščiti se je celo prostovoljno izognil, saj je, kot je razvidno iz njegove izjave pri podaji druge prošnje (da tolpe ni mogel prijaviti alžirskim organom, ker je bil njegov posel nezakonit), vedel, da je njegovo dejanje (preprodaja droge) kaznivo.

5. Glede na navedeno, ko tožnik ni zaprosil za pomoč državnih subjektov, čeprav je imel do njih dostop, po prepričanju tožene stranke ni mogoče sprejeti stališča, da ga njegova izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi pred preganjanjem ali resno škodo. Ob takih okoliščinah pa tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, razvidno, da mu v Alžiriji ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Zato je tožena stranka njegove izjave ocenila kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. 6. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 13. 6. 2019 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in da ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi utrpel resno škodo, saj je državo zapustil zaradi domnevnih groženj kriminalne združbe, ki ji je bil dolžan denar v zvezi s preprodajo kokaina. Poudarila je, da je imel tožnik možnost, da za zaščito zaprosi državo, česar pa ni storil le zato, ker bi s tem poslabšal svoj položaj, saj se je zavedal, da je tudi njegovo početje kaznivo. Po presoji tožene stranke se tožnik namreč zavestno ni obrnil na policijo, ki bi ga sicer lahko zaščitila pred napadalci, vendar bi glede na okoliščine verjetno prijela tudi njega. Zato po mnenju tožene stranke iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi nakazovali, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. Tožnik uvodoma povzema svoje izjave na osebnem razgovoru, da mu v izvorni državi člani kriminalne združbe grozijo s smrtjo; da od njega zahtevajo denar za vso drogo, ki jim jo je zasegla policija; da jih je prijavil tožnikov sorodnik, za kar krivijo tožnika; da so tožnika osebe iz te kriminalne združbe zbile z motorja, pri tem pa se je poškodoval tako hudo, da je potreboval zdravniško pomoč; in da so ga člani združbe na ta način opozorili, naslednjič pa ga bodo ubili. Poudarja, da se je utemeljeno zbal za svoje življenje, in meni, da bi se mu vsekakor maščevali in ga mučili, če bi se vrnil. Trdi, da zaradi strahu ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bolj natančno pojasnil, zakaj se v matični državi počuti ogroženega. Povzema še svoje izjave na osebnem razgovoru, da groženj ni mogel prijaviti alžirskim oblastem, saj se je ukvarjal z ilegalnimi zadevami (preprodajo droge), in da je to počel, ko je bil še zelo mlad. Zato meni, da bi lahko šlo za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini in da bi morala tožena stranka upoštevati, da je bil tožnik podvržen fizičnemu nasilju po prvi alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, saj je bil žrtev napada članov kriminalne združbe.

9. Iz tožbenih navedb je v zvezi z očitki, da tožnik ni poiskal zaščite države, razvidno, da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali je izvorna država tožnika sposobna zaščititi pred kriminalno združbo, zaradi česar bi morala pridobiti na to nanašajoče se informacije. Trdi namreč, da je povedal, da je ta združba povezana s policijo, saj jo podkupuje v zameno za pridobitev podatkov, zaradi česar se je utemeljeno bal, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo za njegove težave izvedela alžirska oblast. Sklicuje se na svoje izjave, da ga lahko zaradi droge v matični državi zaprejo za 10 let, in da so razmere v alžirskih zaporih slabe, osebe v njih pa brez pravic. Meni, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do izjave.

10. V nadaljevanju tožnik navaja, da je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pojasnil, da od svojega 14. leta dalje redno jemlje zdravili … ter da je na osebnem razgovoru izpovedal, da se počuti kot uničena oseba, da je odvisen od drog in da včasih ne ve, kaj reče. Trdi, da tožena stranka na zaslišanju ni upoštevala njegovih zdravstvenih težav, kljub temu da je bila na to izrecno opozorjena.

11. Iz tožbenih navedb je prav tako razvidno, da je prevajalec na osebnem razgovoru pripomnil, da tožnik bolj slabo govori arabsko, zaradi česar je bila kršena njegova pravica spremljati postopek v jeziku, ki ga razume.

12. Tožnik sicer priznava, da mu je bilo ob podaji prošnje sporočeno, da je bila Alžirija z odlokom vlade uvrščena na seznam varnih izvornih držav, vendar trdi, da mu tožena stranka ni razložila uporabe koncepta varne izvorne države. Opozarja, da mu ni bilo pojasnjeno, na podlagi katerih informacij je bila Alžirija opredeljena kot taka država, ter meni, da bi tožena stranka morala pridobiti aktualne informacije o tamkajšnjem stanju, da bi lahko presodila, ali je Alžirija varna tudi za tožnika in ali bi ga državni organi sploh lahko zaščitili pred kriminalno združbo. Poleg tega naj ne bi upoštevala dejstva, da je bil tožnik zaradi napada članov kriminalne združbe že podvržen nasilju, kar naj bi bil resen znak njegovega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem za nastanek resne škode.

13. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da kriminalna združba išče tožnika, ker jih je njegov sorodnik prijavil policiji, in opozarja na tožnikove izjave v postopku, da ga kriminalna združba išče, ker jim ni poplačal celotnega zneska za drogo, ki so mu jo dali za nadaljnjo preprodajo. Izpostavlja, da ni bilo ugotovljeno, kdo je zbil tožnika, ko je bil na motorju, in pojasnjuje, da je tožnik izrecno navedel, da se mu je zdelo, da ga želi s tem dejanjem kriminalna združba opozoriti, da vedo, da je v Alžiriji in da ga lahko ujamejo, zaradi česar je zapustil Tunizijo. Tožena stranka meni, da gre zgolj za tožnikovo domnevo, ki ne temelji na dokazih. Opozarja tudi na tožnikovo izpovedbo, da se ni vrnil v svoj kraj, ampak v 100 kilometrov oddaljeno dvomilijonsko glavno mesto Alžir, kjer bi ga po mnenju tožene stranke člani mafijske družbe težko našli. Tožena stranka meni, da je treba upoštevati tako dejstvo, da mafijski združbi ni bila znana tožnikova vrnitev v Alžirijo, kot tudi tožnikove izjave, da se ni vračal v svoj kraj A. Opozarja, da tožnik ni navedel opravičljivega razloga, da domnevnega napada ni prijavil alžirskim varnostnim organom. Ne strinja se tožbeno navedbo, da se je tožnik s temi dejavnostmi ukvarjal, ko je bil še zelo mlad, in se sklicuje na dopis Policijske postaje Vič, iz katerega je razvidno, da se je tožnik s kaznivimi dejanji ukvarjal tudi po zapustitvi Alžirije, saj mu je bil v Franciji izrečen ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje za obdobje od 6. 10. 2021 do 6. 10. 2061. Opozarja, da je v tožnikovi francoski kazenski evidenci navedeno: degradacija ali propadanje javnega dobra, grožnja s smrtjo, neposredno in javno opravičilo terorističnega dejanja, uporaba in posedovanje drog, nezaslišano vedenje, vlom in kraja. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da se je tožnik še vsaj lansko leto ukvarjal s prepovedanimi dejavnostmi, kar je potrdi tudi sam, ko je priznal, da je bil v Evropi v zaporu.

14. Tožena stranka v zvezi s tožbenimi navedbami, da bi bilo treba preveriti, ali je izvorna država sposobna zaščititi tožnika pred kriminalno združbo, navaja, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da policija v Alžiriji ne nudi zaščite, ampak da težav ni želel prijaviti zato, ker bi imel probleme s policijo. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke ni bilo razlogov za preverjanje, ali bi alžirski varnostni organi lahko zaščitili tožnika. Pojasnjuje še, da je pri odločanju vezana na trditveno podlago, in poudarja, da tožnik kljub več pozivom svoje pooblaščenke na osebnem razgovoru ni znal pojasniti, kaj pomeni, da so v alžirskih zaporih slabe razmere, in da je na koncu dodal, da ne ve, kakšne so tamkajšnje razmere, saj je bil v zaporu na Nizozemskem in v Franciji.

15. Iz odgovora na tožbo je v zvezi s tožbenimi navedbami, da ni bilo upoštevano tožnikovo zdravstveno stanje, razvidno, da tožnik ni dostavil zdravniškega potrdila, da ne more sodelovati pri postopku, čeprav imajo prosilci za mednarodno zaščito dostop do zdravstvene oskrbe tudi v azilnem domu. Poleg tega je sam povedal, da bo lahko odgovarjal na vprašanja.

16. Iz nadaljnjih poudarkov tožene stranke je še razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno, da lahko kadarkoli opozori, če česa ne bo dobro razumel, in zahteva, da se mu ponovi vprašanje. Poleg tega mu je bil prebran celoten zapisnik po zaključku razgovora in je imel možnost opozoriti na napake. Izpostavlja, da se je zapisnik bral 30 minut in da tožnik nanj ni imel nobenih pripomb. Dodaja, da je arabščina v Alžiriji uradni jezik, ki se ga učijo tudi v alžirskih šolah, ter da je tožnik poleg osnovne šole zaključil še poklicno izobraževanje in pridobil naziv tehnik optičnih vlaken, iz česar nedvomno izhaja, da se je naučil tudi arabskega jezika.

17. Tožena stranka ne strinja niti z očitki, da ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je Alžirija varna država za tožnika, torej ali bi ga lahko državni organi lahko zaščitili pred kriminalno združbo. Poudarja, da je bilo tožniku pri podaji prošnje pojasnjeno, da je Alžirija taka država, na kar tožnik ni podal nobenega komentarja. Poleg tega je bil opozorjen, da lahko kadarkoli v postopku opozori na nejasnost ali vpraša uradno osebo, česar prav tako ni storil. Tožena stranka še izpostavlja, da je imel tožnik pri osebnem razgovoru pravnega pooblaščenca, in pripominja, da je presojala vse razloge, ki jih je tožnik navedel glede svoje zatrjevane ogroženosti v Alžiriji, torej tudi, ali v njegovem primeru obstajajo osebne okoliščine, zaradi katerih Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država.

18. Dne 13. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. Izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V tem pogledu tožena stranka kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnik ni uspel dokazati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite pred grožnjami in dejanji tolpe, od katere je vzel drogo za preprodajo in zanjo ni plačal celotne kupnine. Presodila je namreč, da je imel tožnik možnost zaprositi državo za zaščito in da tega ni storil le zato, ker bi s prijavo policiji poslabšal svoj položaj, saj je vedel, da je tudi njegovo početje (prodaja droge) kaznivo.

22. Tožnik ne prereka navedene presoje tožene stranke, ampak se s tožbenimi trditvami le nekonkretizirano sklicuje na svoje izjave na osebnem razgovoru, „da je kriminalna združba povezana s policijo, saj jo podkupuje v zameno za pridobitev podatkov, zaradi česar se je utemeljeno bal, da bi v primeru vrnitve v matično državo za njegove težave izvedela alžirska oblast“. Glede na vsebino dne 22. 11. 2022 opravljenega osebnega razgovora je namreč tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da tožnik nezmožnosti izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, ni povezoval z morebitno policijsko korupcijo, ampak z v tem pogledu pravno nepomembno bojaznijo, da bo v težavah zaradi svojega nezakonitega početja (preprodaja drog)1. Na tem mestu sodišče zgolj pripominja, da morebitna, za táko splošno kaznivo dejanje v kazenskem postopku izrečena kazen, sama po sebi ne pomeni preganjanja, ker v takih primerih ni razlogov preganjanja.2 Glede na navedeno tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.3 Že zato je neutemeljeno tožnikovo prepričanje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

23. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je namreč tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.7 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.8

24. S tem v zvezi sodišče poudarja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.9 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 25. 10. 2022 in ob sprejemu prošnje podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 22. 11. 2022 (ko ga je zastopala pooblaščenka PIC), ki sta mu bila prebrana v arabskem jeziku. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da sta mu tako tožena stranka kot tudi njegova pooblaščenka v zvezi z razlogi preganjanja postavili številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovljena mu je torej bila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.10

25. Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožnikov ugovor, da tožena stranka na zaslišanju ni upoštevala njegovih zdravstvenih težav. Ne tožnik ne njegova pooblaščenka namreč nista nakazala, da so zato podane za okoliščine, ki bi vzbujale dvom v tožnikovo procesno sposobnost; celo več, tožnik je kljub izjavi, da bo „malo zbolel“, odgovoril da bo sodeloval in odgovarjal. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje v njegovem primeru pomembno z vidika priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar tožena stranka s tem povezanih dejstev ni bila dolžna razjasnjevati s postavljanjem vprašanj, saj očitno niso bila odločilna. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem sodišče zgolj pripominja, da njegova morebitna bolezen sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec namreč izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), česar tožnik ni storil. 26. Glede na ugotovitev, da so bile tožnikove procesne pravice v upravnem postopku ustrezno spoštovane (glej 24. točko obrazložitve te sodbe), na stališče sodišča ne morejo vplivati niti pavšalne tožbene navedbe, da je prevajalec na osebnem razgovoru pripomnil, da tožnik bolj slabo govori arabsko, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica spremljati postopek v jeziku, ki ga razume. Tožnik namreč niti v tožbi ne navaja, kateri deli njegove izpovedi so pravilni in kateri ne, niti tega, kakšna je narava morebitnega nesporazuma s tolmačem in kako je lahko pripeljala do bistvenih razlik v zapisu njegovih izpovedb. Poleg tega je na glavni obravnavi izpovedal, da razume arabsko. Sodišče še pripominja, da ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

27. Ob upoštevanju izhodišč glede prosilčeve dolžnosti, da sodeluje z upravnim organom, na presojo v obravnavani zadevi ne morejo vplivati niti pavšalne tožbene navedbe, s katerimi se tožnik sklicuje na svoje izjave, da ga lahko zaradi droge v matični državi zaprejo za 10 let, in da so razmere v alžirskih zaporih slabe, osebe v njih pa brez pravic. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je namreč razvidno, da tožnik kljub več pozivom svoje pooblaščenke ni znal pojasniti, zakaj so v alžirskih zaporih slabe razmere, pri čemer je na koncu pripomnil, da ne ve, kakšne so tamkajšnje razmere, saj je bil v zaporu na Nizozemskem in v Franciji. Poleg tega je izrecno izjavil, da bi lahko imel odvetnika, če bi bil v zaporu. Ob takem stanju stvari pa je očitno, da navedena okoliščina v tožnikovem primeru ni pomembna z vidika priznanja mednarodne zaščite.

28. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element11, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1 (tožnik ni izkazal trditev, da ga izvorna država ne more zaščititi), toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi (ali ga je sposobna zaščititi pred kriminalno združbo), saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.12 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

29. Nosilno stališče za zavrnitev tožnikove prošnje je bila tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

30. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II13 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.14 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.15 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.16 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

31. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 10. 2022 v okviru 29. razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Zato v obravnavani zadevi ni podana s tem povezana kršitev načela zaslišanja stranke (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka pravilno upoštevala (povzetek je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe). Sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.17

32. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ob koncu osebnega razgovora je tožnik izjavil, da nima težav z alžirsko vlado in da se v izvorno državo ne more vrniti, ker je "delal nekaj ilegalnega" in tega ni mogel prijaviti na policijo. 2 Iz 56. točke Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca je razvidno, da osebe, ki bežijo pred prestajanjem kazni zaradi splošnega kaznivega dejanja, ne morejo imeti statusa begunca. Poudarjeno je, da begunec žrtev nepravičnega sistema in ne tisti, ki beži pred pravico. 3 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 7 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 9 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 10 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 11 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 12 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 13 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 14 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 15 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 16 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 17 Prav tam, 16. točka obrazložitve.