Jedro

Za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po znižani carinski stopnji, na podlagi 52. člena CZ, mora biti predhodno izvršeni izvoz v vrednosti uvoza blaga, pri čemer se stanje pokritosti uvoza z izvozom ugotavlja na dan uvoza spornega blaga, upošteva pa se ves predhodni izvoz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 333/99-14 z dne 29.6.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 13.9.1996, s katero je ta zavezala tožečo stranko k naknadnemu plačilu 461.780,00 SIT na račun 10 % razlike v stopnji carine, in sicer za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinarnice L. Ž.P. L.M. z dne 9.8.1995. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka zaradi pravice do uvoza po znižani stopnji carine, uveljavljala vrednost izvoza v višini 7.395.421,19 ECU, tožena stranka pa ji je priznala vrednost izvoza v višini 7.171.092,00 ECU. Razlika med zahtevano in priznano vrednostjo znaša 224.328,99 ECU in se nanaša na izvoz po izvozno carinski deklaraciji (ICD) z dne 2.2.1994 (dejanski izvoz opravljen 2.2.1995) in po ICD z dne 1.2.1994, neznatne razlike pa izvirajo še iz različne uporabe tečaja ECU. Obe dekaraciji sta že bili zajeti v evidenci oziroma v seznamu stanja, zato njunih vrednosti izvoza ni bilo mogoče še enkrat upoštevati. Tožeča stranka je imela, zaradi predhodnih izvozov, pravico do uvoza blaga po znižani stopnji carine v skladu z uredbami, ki so veljale v času uvoza, v času od 6.8.1993 do 18.7.1995. V času od 19.7.1995 do vključno 16.8.1995 pa dejanski uvoz ni bil pokrit s predhodnim izvozom. Po pregledu upravnih spisov je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka na dan uvoza blaga (9.8.1995) po UCD 15554, ni izpolnjevala pogojev za uvoz blaga po znižani carinski stopnji, zato je bila za to blago utemeljeno izdana odločba o naknadnem plačilu 10% razlike v stopnji carine. Glede na predhodno in dne 9.8.1995 opravljeni izvoz, je imela tožeča stranka možnost, po 7. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94, v nadaljevanju: Uredba), na dan 9.8.1995 uvoziti blago po znižani stopnji v vrednosti 216.130,21 ECU. Tožena stranka je na ta dan priznala tožeči stranki uvoz blaga po znižani stopnji po UCD št. 15490 v višini 188.257,75 ECU in po UCD št. 15493 v višini 14.004,06 ECU, ne pa tudi uvoza blaga po sporni UCD št. 15554 v vrednosti 30.450,71 ECU, saj bi bil tega dne po znižani carinski stopnji možen le še uvoz v vrednosti 13.868,40 ECU, uvoz po sporni UCD pa je to vrednost presegal. Tožeča stranka je ob uvozu ravnala tudi v nasprotju z Navodilom o postopku za uveljavljanje pravice uvoza vozil, njihovih delov in pribora po znižani carinski stopnji (Uradni list RS, št. 71/93), saj je k UCD priložila izjavo, v kateri je navedla okrog 200 ICD-jev iz marca in aprila 1995, čeprav bi morala navesti le tiste, ki naj bi pokrili zadevno UCD. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka mesečno kontrolirati pokritost uvoza z izvozom in upoštevati ves predhodni izvoz, saj je tožena stranka storila prav to, kar se ji očita, da ni storila. Tožena stranka je materialno pravo pravilno uporabila, saj je zahtevala, da je na dan uvoza blaga predhodno izvršen izvoz v vrednosti uvoza, kar pa ne pomeni, da je zahtevala, da morata biti izvoz in uvoz izvršena istega dne. Odločba drugostopnega organa je konsistentna in ima oporo v listinskih dokazih.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je Carinarnica L. izdala 184 odločb o naknadnem carinjenju blaga, ki je bilo uvoženo po znižani carinski stopnji. V 161 primerih je razveljavila svojo osnovno odločbo, 23 primerov, ki se nanašajo na obdobje od 19.7.do 10.8.1995, pa je predmet postopka pred sodiščem in bi zaradi ekonomičnosti postopka morali biti obravnavani v enotnem postopku. Trditev v izpodbijani sodbi, da razlike med zahtevano in priznano vrednostjo izvoza v znesku 224.328,99 ECU, ni bilo mogoče upoštevati zato, ker sta bili sporni ICD št. ... in ICD št. ... že enkrat zajeti v evidenci, nima opore v dokaznem gradivu. Ta trditev je tudi v nasprotju z ugotovitvami v drugostopni odločbi, kot tudi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na deset listin, ki jih ni predložila njej, pač pa jo je sodišče pozvalo, da si jih lahko ogleda, kar je v nasprotju z določili postopka. Prvostopno sodišče tudi ni izvedlo nobenega dokaza in se ni izjasnilo o listinah in dokazih, ki naj bi jih samo vpogledalo. Nepravilno je stališče Carinske uprave, da velja "dnevni princip", ki sloni na vsakodnevnem pokrivanju vrednosti uvoza po posameznih UCD, z vrednostmi izvoza po posameznih ICD oziroma na pozitivnem saldu iz preteklih dni, saj bi bilo po določbah Uredbe in Navodila obračune potrebno upoštevati mesečno in ne dnevno. Tudi tehnično ni mogoče, da bi se na isti dan ugotovili vsi podatki o izvozu oziroma uvozu. Izpodbijana odločba nadalje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila negativno razliko, ki jo je ta v posameznih primerih izračunala za čas od 6.8.1993 do 19.7.1995, drugič pa za čas od 1.8.1993 do 19.7.1995, pri čemer ni znano, kdo in na kakšen način določa prvi dan začetka obračuna. Kot je razvidno iz seznama je imela vsak mesec presežek izvoza nad uvozom, tako v mesecu februarju 1994, v februarju 1995 (kjer je tožena stranka morda naredila napako), kot tudi v juliju in avgustu 1995. Delavka carinarnice, ki je imela na razpolaga vso potrebno evidenco, je ugotovila, da je imela na dan 20.7.1995 presežek izvoza nad uvozom za 1.450.367,39 ECU. Zato sodišče tega ne bi smelo ugotavljati le pavšalno. Uveljavlja povrnitev vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 52. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 34/90 - v nadaljevanju CZ/76), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v Republiki Sloveniji uporablja smiselno, določa merila o carinskih kontingentih Vlada Republike Slovenije v skladu s cilji ekonomske politike, določenimi v srednjeročnem družbenem planu Republike Slovenije, po 2. odstavku tega člena pa minister za finance dovoljuje na podlagi meril iz 1. odstavka tega člena brezcarinski uvoz blaga ali plačevanje carine po stopnji, ki je nižja od stopnje carinske tarife (carinski kontingenti), za blago, za katero je v carinski tarifi določeno, da se lahko predpišejo carinski kontingenti. Na tej pravni podlagi je Vlada RS v 1. odstavku 7. člena Uredbe določila, da lahko pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so pogodbeni predstavniki proizvajalca posamezne blagovne znamke avtomobilov, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v tej uredbi, uvažajo po carinski stopnji, znižani za 40%, blago iz določene tarifne številke carinske tarife. Znižanje carinske stopnje se uporablja pri uvozu novega blaga, do višine vrednosti blaga slovenskega porekla, izvoženega tujemu podjetju - proizvajalcu posamezne blagovne znamke avtomobila (2. odstavek 7. člena Uredbe). Z Navodilom, izdanim na podlagi 7. odstavka 7. člena Uredbe, pa je določeno, da Republiška carinska uprava mesečno ugotavlja realiziran izvoz za posamezno blagovno znamko vozil za določenega uvoznika in vrednosti uvoženih vozil po znižani carinski stopnji. Pristojna carinarnica kontrolira pokritost uvoza s predhodnim izvozom. V primeru nezadostnega izvoza o tem obvesti carinarnico, ki je carinila vozila, za katera ni bil predhodno izvršen izvoz, zaradi naknadnega obračuna carine (točka 4.0. Navodil).

Prvostopno sodišče je sprejelo pravilno stališče, da mora biti za uvoz blaga po znižani carinski stopnji na določen dan, predhodno izvršen izvoz v vrednosti uvoza blaga. Tudi zgoraj navedene določbe Uredbe in Navodil ni mogoče razumeti tako, da se primerjata le mesečni obračun vseh izvozov in uvozov, opravljenih v tem obdobju, pač pa, da Republiška carinska uprava le enkrat na mesec ugotavlja realiziran izvoz in vrednost uvoženih vozil in tedaj sporoča podatke carinarnicam. Ker pa je predmet spora izpolnjevanje pogojev za uvoz po znižani carinski stopnji po UCD z dne 9.8.1995, za odločitev v tej zadevi zgolj mesečni podatki o izvozu in uvozu ne zadoščajo, pač pa je relevantno stanje na dan uvoza spornega blaga. Tožeča stranka ni dokazala, da bi na ta dan izpolnjevala pogoje za uvoz blaga po znižani stopnji po UCD št. ..., zato pritožbene navedbe glede mesečnih presežkov izvoza nad uvozom, na odločitev sodišča ne morejo vplivati. Njene navedbe o napaki tožene stranke pri obračunu so pavšalne, zato nanje pritožbeno sodišč ob ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, podrobneje ne odgovarja.

Pritožbena navedba tožeče stranke, da je bila ugotovljena negativna razlika za čas do 19.7.1995, je protispisna, saj je prvostopno sodišče prav za obdobje od 6.8.1993 do vključno 18.7.1995 ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za uvoz blaga po znižani stopnji carine, torej pozitivni saldo. Kot je tožeči stranki že pojasnilo prvostopno sodišče po pregledu upravnih spisov, je tožena stranka pri obračunu upoštevala ves predhodni izvoz.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je ugotovitev prvostopnega sodišča glede ICD št. ... in ICD št. ... v nasprotju z odločbo tožene stranke ter navedbami v odgovoru na tožbo. Ugotovitev, da sta bili sporni ICD že enkrat priznani, zaradi česar ne moreta biti priznani ponovno, je tožena stranka navajala v svoji odločbi in v odgovoru na tožbo. Sporno besedilo je tožeča stranka iztrgala iz konteksta celotne obrazložitve tožene stranke, vsebina le-te pa je pravilno povzeta v odločbi prvostopnega sodišča. Navedeno potrjuje tudi dokazno gradivo v spisu, zato je tudi ugovor tožeče stranke o nasprotju med trditvami izpodbijane sodbe in listinami v spisu neutemeljen.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na listine v upravnem spisu. Upravni spis se niti po določbah ZUS niti po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99) ne vroča nasprotni stranki, tožeča stranka pa bi si ga lahko ogledala na sodišču (smiselno 150. člen ZPP). Sicer pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da z listinami v spisu ne bi bila seznanjena, zaradi česar je tudi ta ugovor neutemeljen.

Prvostopno sodišče je, v tem upravnem sporu, preizkušalo le zakonitost izpodbijane upravne odločbe in ni meritorno odločalo o pravici sami. Zato je odločalo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in samo predlaganih dokazov ni izvajalo. Da pa je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, je razvidno iz vsebine izpodbijane sodbe. Zato tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza in se ni izjasnilo o listinah in dokazih, ki naj bi jih samo vpogledalo, ne more uspeti.

Ni utemeljena pritožbena navedba glede razdružitve tožbe, saj gre za odločitev procesnega vodstva, zoper katero ni pritožbe (2. odstavek 270. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS).

Sodišče je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, zato, na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.