Jedro

Toženec se je kot delničar prostovoljno vključil v gospodarske aktivnosti na trgu. Kot 42,5 % družbenik je imel možnost in dolžnost, da vpliva na poslovanje družbe. Položaja "pasivnega družbenika" ni uspel dokazati, zato se odgovornosti po čl. 580/6 ZGD ni uspel razbremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na pritožnika, potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 4 I 2003/02683 z dne 27.2.2003, ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi za prvo in drugo toženo stranko in da sta toženca dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 927,64 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je vložil pravočasno pritožbo prvi toženec, G. Š., zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve določil Ustave RS in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper pritožnika zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Uradni list RS, št. 93/2002). Pritožnika v smislu te odločbe ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, saj ni imel nobenega vpliva na poslovanje izbrisane družbe P., d.o.o. in tako tudi ne na nastanek morebitnih obveznosti te družbe. Ni imel nobenih pooblastil za zastopanje družbe, tako formalno kot neformalno ni sodeloval, te možnosti tudi ni imel, saj je vse poslovne odločitve v zvezi s poslovanjem družbe sprejemal družbenik in zakoniti zastopnik te družbe G. B., samostojno ali skupaj z družbenikom M. M., ki je bil od 30.9.1996 dalje direktor te družbe. Pritožnik je ravnal v okviru zahtevane skrbnosti, saj je vse od vstopa v družbo zahteval informacije v zvezi s poslovanjem in vodenjem družbe, vpogled v poslovne knjige družbe, kar pa mu je bilo onemogočeno s strani navedenih družbenikov, ki sta razpolagala tudi z vso poslovno dokumentacijo. Pritožnik ni bil nikoli vabljen na skupščine družbe, ni bil obveščen o sprejetih sklepih ter poslovnih odločitvah družbe, tudi ne o njenih obveznostih. Zato je že v začetku leta 1997 podal zahtevo za takojšen izstop iz družbe in zahteval sklic skupščine, do katerega pa, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni prišlo. Vse navedeno izhaja tudi iz notarskega zapisnika izjave družbenika G. B. z dne 8.4.2004. Za presojo vprašanja, ali je določen družbenik imel aktivno vlogo v družbi, je treba ugotavljati dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki, saj je šele na podlagi teh ugotovitev mogoč zaključek, ali se je določen družbenik, s sicer formalno izpolnjenimi predpostavkami, ki so mu to omogočale, tudi dejansko aktivno vključeval v poslovanje družbe. Pritožnik ni imel nobenega vpliva na nastanek konkretne obveznosti nastale v letu 1996 na podlagi leasing pogodbe in aneksa k tej pogodbi. Sodišče je kršilo tudi ustavno pravico do enake in pravne varnosti, zaradi nespoštovanja navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Vsaka stranka mora imeti razumno možnost predstaviti svojo zahtevo, vključno s svojimi dokazi, ob spoštovanju pogoja, da ni postavljena v bistveno slabši položaj v primerjavi s svojim nasprotnikom.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Na to sta bili pravdni stranki opozorjeni, tako je bil postopek po uveljavitvi ZPP-D tudi voden (5. odstavek 130. člena ZPP-D). O pritožbi je zato pritožbeno sodišče odločilo po sodnici posameznici (5. odstavek 458. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), nedvomno je lahko predstavil svojo zahtevo, vključno s svojimi dokazi in tudi ni mogoče govoriti o tem, da je bil postavljen v bistveno slabši položaj v primerjavi s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo določb ustave. Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Razloge sodišča prve stopnje za takšno odločitev, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je pritožnik zahteval ustni in pisni sklic skupščine, je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni v zadostni meri izkoristil svojih zakonskih možnosti za uveljavitev svojih pravic v družbi, tudi za izstop iz družbe. Pritožnik ni bil "prisilni" delničar, ki bi to postal tekom lastninskega preoblikovanja podjetij na podlagi certifikata, neizplačanih plač, ipd., ampak se je kot "prostovoljni" delničar organizirano vključil v gospodarske aktivnosti na trgu. Kot 42,5 % družbenik je imel možnost in dolžnost, da vpliva na poslovanje družbe in da se seznani z dejanskim obsegom premoženja in obveznostmi (izbrisane) družbe, ter bi lahko npr. dosegel tudi redno prenehanje družbe, ali pa bi iz družbe izstopil. Razlogi sodišča prve stopnje za odločitev so torej pravilni in zakoniti in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002. Pritožnik položaja "pasivnega družbenika", kot ga opredeljuje ustavno sodišče, ni uspel dokazati, zato se odgovornosti po členu 580/6 Zakona o gospodarskih družbah ni uspel razbremeniti.

Pritožba je glede na povedano neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).