Jedro

Za priposestvovanje nepremičnine v dvajsetletni priposestvovalni dobi zadostuje le dobrovernost posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna izprazniti shrambo v kletnih prostorih stanovanja tožnikov v K., P.c. 33 ter jo prosto vseh stvari izročiti tožnikoma, kot jima tudi povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta toženca, pri čemer uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da sodbe sploh ni mogoče izvršiti, saj nimata v posesti nobene shrambe v izmeri 8,17 m2 v kletnih prostorih stanovanjske hiše na P.c. 33 v K. V posesti imata oziroma uporabljata namreč le shrambo v izmeri 4,24 m2, ki se nahaja pod zunanjimi stopnicami. To shrambo pa je toženec sam izdelal po dovoljenju nekdanje lastnice celotne nepremičnine in s tem na njej pridobil lastninsko pravico. Tudi če temu ne bi bilo tako, pa je pridobil lastninsko pravico na shrambi s priposestvovanjem. Prvostopno sodišče je v svojih razlogih obdelalo le vprašanje rednega priposestvovanja, prezrlo pa je, da se lahko lastninska pravica s priposestvovanjem pridobi tudi kadar ne gre za zakonito posest. Zadostuje dobroverna posest in pa 20-letna priposestvovalna doba. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo zaključek, da je bil toženec v dobri veri, ko je uporabljal sporno shrambo, dobra vera se tudi domneva, kar pomeni, da bi morala tožnika dokazati, da dobre vere ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker je štelo, da toženec ni pridobil lastninske pravice na spornem kletnem prostoru niti z izdelavo nove stvari (22. čl. ZTLR), niti s priposestvovanjem (28. čl. ZTLR). Zaključki prvostopnega sodišča o tem, da toženec ni pridobil lastninske pravice na zgornji shrambi zaradi njene izdelave, torej po določbi 1. odst. 22. čl. ZTLR, so prepričljivi in imajo podlago v izvedenih dokazih. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Pač pa ima pritožba prav, da je prvostopno sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je toženec pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Prvostopno sodišče se je, kot izhaja iz razlogov sodbe, ukvarjalo le z vprašanjem, ali je toženec posedoval sporno shrambo na podlagi veljavnega pravnega naslova, ne pa tudi z vprašanjem dobrovernosti ali nedobrovernosti njegove posesti. V zvezi s tem sodišče le postavlja trditev, da toženec oz. toženca nista dokazala svoje dobrovernosti, pri čemer njuna dolgoletna uporaba sporne shrambe za sodišče očitno ni sporna.

V zvezi s tem pa pritožba utemeljeno opozarja na določbo 4. odst. 28. čl. ZTLR, po kateri dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Za takšno priposestvovanje se ne zahteva zakonitost posesti. Prav ima tudi pritožba, ko postavlja trditev, da se dobrovernost posesti domneva (3. odst. 72. čl. ZTLR). Da torej posest tožencev ni bila dobroverna, morata dokazati tožnika. V tej smeri je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj prvostopno stališče, da je šlo za verjetno dovoljeno uporabo prostora, torej smiselno za prekaristično razmerje, prvostopno sodišče ne opira na izvedene dokaze.

Glede na pritožbene navedbe pa je po mnenju pritožbenega sodišča ostalo tudi nejasno, kateri prostor je sploh predmet spora. V tožbenem zahtevku in v izreku sodbe je v opis zajeta shramba v izmeri 8,17 m2 v kletnih prostorih stanovanja tožnikov. V pritožbi se trdi, da toženca te shrambe ne zasedata, temveč shrambo pod zunanjimi stopnicami v izmeri 4,14 m2. Da obstajata dve shrambi, izhaja tudi iz cenilnega mnenja cenilca R.P., po kateri obstaja shramba v izmeri 8,17 m2, ki je v sklopu kletnega stanovanja in pa prostor pod stopnicami v izmeri 2,55 m2. Tudi o tem vprašanju, namreč katerega od teh dveh prostorov toženca zasedata, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je treba na podlagi 370. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo treba po ponovitvi že izvedenih dokazov zlasti podrobno zaslišati tudi pravdne stranke, po potrebi pa tudi z ogledom na kraju samem ugotoviti točno lokacijo in izmero prostora, ki ga imata toženca v posesti. V zvezi s tem bo tudi ugotoviti, ali lahko sporni prostor sploh predstavlja samostojno stvar, ali je torej lahko kot tak sam zase predmet lastninske pravice, upoštevajoč tudi pojem stanovanja po Stanovanjskem zakonu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.