Jedro

Načelo omejenega retroaktivnega učinka razveljavitve zakona po določbi 1. odst. 414. čl. Ustave SRS iz leta 1974 pomeni odraz načela zaupanja v pravno državo in v pravno varnost, ki se kaže v neučinkovanju razveljavitve zakona na pravnomočno rešena razmerja.

Ravnanje (še posebej) drugostopnega sodišča, ki bi po ugotovitvi neustavnosti zakona s strani Ustavnega sodišča z odločanjem v času odloženega učinkovanja razveljavitve, ustvarjalo nova pravnomočno rešena razmerja, na katere ne bi posegel učinek razveljavitve zakona, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenilo kršitev načela pravne države in zaupaja v pravo. Pritožbeno sodišče v ravnanju organa tožene stranke, ki v času odložilnega učinka razveljavitve zakona, na katerem je temeljil tožbeni zahtevek tožeče stranke, ni sprejelo odločitve, ni ugotovilo protipravnosti v smislu 26. čl. Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1,806.500,00 SIT z obrestmi: - od zneska 450.000,00 SIT od 9.12.1992 do 9.1.1993 po 5 % mesečni obrestni meri in od 10.1.1993 dalje po zakonski zamudni obrestni meri,

- od zneska 230.000,00 SIT od 9.6.1992 do 15.7.1992 po obrestni meri R + 30% in od 16.7.1992 do plačila po zakonski zamudni obrestni meri, - od zneska 1,000.000,00 SIT od 28.5.1992 do 29.7.1992 po obrestni meri R + 30% in od 30.7.1992 do plačila po zakonski zamudni obrestni meri,

- od zneska 126.500,00 SIT po zakonski zamudni obrestni meri od

24.1.1994 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 247.461,00 SIT.

Zoper prvostopno sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi očitkov glede bistvenih kršitev pravdnega postopka pred prvostopnim sodiščem ni konkretizirano opredelila, pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti v okviru uradnega preizkusa sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper toženo stranko utemeljuje iz naslova odškodninske odgovornosti za ravnanje organov tožene stranke.

Podlaga za tovrstno odgovornost izhaja iz določbe 26. čl. Ustave Republike Slovenije in 172. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Materialnopravno napačno je izhodišče tožeče stranke, da gre v tem primeru za objektivno odgovornost tožene stranke (prim. 2. odst. 154, 173. čl. ZOr in 26. člen Ustave). 26. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja ustavno pravico do povračila škode, omejuje odgovornost tožene stranke samo na tiste primere, ki izhajajo iz protipravnega ravnanja osebe ali organa v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Pritožbeno sodišče se s tem v zvezi strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni uspela izkazati protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka je obstoj protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja tožene stranke utemeljevala na več dejanskih podlagah, na katere se ponovno sklicuje tudi v pritožbi. Kot prvi element protipravnosti oziroma nedopustnosti zatrjuje v tem, da je tožena stranka sprejela Zakon o varstvu terjatev v postopku preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (v nadaljevanju ZVT), ki pa je bil kasneje zaradi neskladnosti z ustavo z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen. Pri sklicevanju na protipravnost v tem okviru bi tožeča stranka torej morala izkazati tudi vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem (sprejemom zakona) in zatrjevano škodo. Tožeča stranka kot škodo uveljavlja neuspešno uveljavljano terjatev v pravdi, v kateri je zahtevek utemeljevala na določbah spornega zakona. Sporni zakon je tožeči stranki zgolj dajal posebno podlago za uveljavljanje terjatve in s tem ni posegal v pravne podlage za uveljavljanje iste terjatve na osnovi drugih temeljev, ki so jih urejali veljavni predpisi pred sprejemom spornega zakona. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-115/93, s katero je bil razveljavljen ZVT, je razvidno, da obravnavani zakon ureja pravna razmerja, ki so v Republiki Sloveniji pravno urejena že z določbami splošnega civilnega prava. Tožeča stranka je torej imela podlago za uveljavljanje tožbenega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi, zato ni vzročne zveze med sprejemom kasneje razveljavljenega zakona in zatrjevano škodo tožeče stranke.

Drugo dejansko podlago glede nedopustnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka zatrjuje v nesprejemu novega zakona v odložilnem roku šestih mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz obrazložitve citirane ustavne odločbe glede pričetka učinkovanja razveljavitve zakona je razvidno, da je ustavno sodišče toženi stranki kot zakonodajalcu v navedenem roku zgolj omogočilo, da ponovno oceni potrebnost specifičnega urejanja obstoječega stanja v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb z ustavno skladno korekcijo obstoječih pravnih mehanizmov. Ustavno sodišče je torej tovrstno oceno prepustilo prosti presoji zakonodajalca, zato zgolj z dejstvom, da zakonodajalec v prehodnem roku ni z novimi zakonskimi rešitvami posegel na to področje, ni mogoče utemeljevati protipravnosti ravnanja tožene stranke.

Naslednji element protipravnosti tožeča stranka utemeljuje v nerazumno dolgem odločanju Višjega sodišča v Ljubljani v pritožbenem postopku zoper sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. 8 Pg 682/93, s katero je bilo ugodeno tožbenem zahtevku tožeče stranke. Tožnik v tem delu očita, da instančno sodišče kot organ tožene stranke o pritožbi tožene stranke v navedeni pravdi neupravičeno ni odločilo do izteka odložilnega roka za prenehanje veljavnosti ZVT, na katerem je temeljil zahtevek tožeče stranke v citiranem pravdnem postopku. V zvezi s to dejansko podlago so relevantne naslednje dejanske okoliščine, na katere se sklicuje tudi tožeča stranka: - 24.1.1994 je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani izdalo sodbo pod opr. št. 8 Pg 682/93, zoper katero je 7.3.1994 tožena stranka vložila pritožbo, - 18.3.1994 je bil spis predložen v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani,

- 13.5.1994 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena citirana odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi ZVT, - 13.11.1994 se je iztekel odložilni rok za razveljavitev ZVT po citirani odločbi Ustavnega sodišča, - 10.1.1996 je Višje sodišče v Ljubljani sodbo 8 Pg 682/93 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da v času od izteka odložilnega roka 13.11.1994 do odločitve višjega sodišča dne

10.1.1996 nedvomno ni več obstajala pravna podlaga, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v citirani pravdi, kar pomeni, da očitek o nedopustnem odlašanju z obravnavanjem zadeve s strani pritožbenega sodišča v tem obdobju ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo tožnika, saj bi bila odločitev drugostopnega sodišča v tem obdobju nedvomno enaka kot v odločbi, ki jo je sprejelo 10.1.1996. Relevantno ostaja tako samo še vprašanje, ali je elemente protipravnosti v ravnanju tožene stranke mogoče izkazati v tem, da o pritožbi v citiranem pravdnem postopku ni bilo odločeno do izteka odložilnega roka po odločbi Ustavnega sodišča, to je do 13.11.1994. Ker je Višje sodišče v Ljubljani sporni spis prejelo v reševanje

18.3.1994, ne more biti utemeljen očitek o nepravočasnosti odločanja navedenega sodišča kot organa tožene stranke v času do objave citirane odločbe Ustavnega sodišča dne 13.5.1994. V času teka odložilnega roka za razveljavitev ZVT pa je potrebno odgovoriti na vprašanje ali bi se drugostopno sodišče v kolikor bi v tem času odločalo o pritožbi, lahko sklicevalo na določbe zakona, za katerega je Ustavno sodišče izrecno ugotovilo njegovo neskladnost z Ustavo oziroma ali bi bilo od pritožbenega sodišča celo pričakovati, da z odločanjem v navedeni zadevi celo hiti pred iztekom odložilnega roka.

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavno in zakon (125. čl. Ustave RS in 3. čl. Zakona o sodiščih). Ustavno sodišče je v citirani razveljavitveni odločbi glede učinkovanja te odločbe v skladu s 7. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustave odločilo, da ima odločba pravne učinke po 1. in 2. odst. 414. čl. Ustave iz leta 1974 po poteku odložilnega roka. Citirana odločba Ustave iz leta 1974 je določala, da se zakoni, za katere je ugotovljeno, da so nehali veljati in drugi predpisi ali splošni akti, ki so odpravljeni ali razveljavljeni, ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem objave odločbe Ustavnega sodišča, če do tega dne niso bila pravnomočno rešena. To načelo, ki je sedaj uzakonjeno tudi v določbi 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču pomeni torej retroaktivni učinek razveljavitve zakona, razen za razmerja, ki do učinka razveljavitve niso bila pravnomočno razrešena. Ustavno sodišče izda razveljavitveno odločbo z odložilnim rokom praviloma tedaj, kadar z razveljavitveno določbo ne želi ustvariti pravne praznine in tako ogroziti pravne varnosti in ko hkrati predvideva, da bo zakonodajalec v tem roku protiustavno ali nezakoniti normo spremenil in jo tako uskladil z odločbo Ustavnega sodišča (glej Arne Mavčič: Zakon o ustavnem sodišču s pojasnili, stran 252). Glede uporabljivosti takšnega zakona do izteka odložilnega roka je položaj primerljiv z uporabljivostjo zakona, o katerem je sodišče glede neustavnosti izdalo ugotovitveno odločbo po 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču. Sodišče bi se moralo v času odložilnega učinka razveljavitve opreti na tak zakon samo v primeru, da bi neuporaba takega zakona pomenila ustvarjanje pravne praznine, ki bi pomenila še hujši poseg v pravno varnost, ko bi torej iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhajali vsebinski ustavnopravni razmisleki, zaradi katerih je ustavno sodišče (vsaj začasno) obdržalo v veljavi tudi protiustaven predpis (glej Franc Testen: O nekaterih (ustavnopravnih) vprašanjih iz odločb prve stopnje, Pravosodni bilten 1/2003). Iz konkretne obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča pa takšni razlogi za odložilni učinek razveljavitve ne izhajajo, saj je namen odložitve učinkov razveljavitve zakona utemeljen predvsem v omogočanju zakonodajalcu, da presodi o utemeljenosti drugačnih zakonskih rešitev, ki so na splošno urejena v določbah ZOR glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. V odsotnosti takšnih razlogov mora sodišče pri svojem odločanju upoštevati kot osnovno načelo, načelo ustavnosti, zato se v takšnem primeru sodišče pri svoji odločitvi ne more opreti na določbe zakona, za katerega je ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ru 30/96). Načelo omejenega retroaktivnega učinka razveljavitve zakona po določbi 1. odst. 414. čl. Ustave SRS iz leta 1974 pomeni odraz načela zaupanja v pravno državo in v pravno varnost, ki se kaže v neučinkovanju razveljavitve zakona na pravnomočno rešena razmerja.

Ravnanje (še posebej) drugostopnega sodišča, ki bi po ugotovitvi neustavnosti zakona s strani Ustavnega sodišča z odločanjem v času odloženega učinkovanja razveljavitve, ustvarjalo nova pravnomočno rešena razmerja, na katere ne bi posegel učinek razveljavitve zakona, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenilo kršitev načela pravne države in zaupaja v pravo. Pritožbeno sodišče v ravnanju organa tožene stranke, ki v času odložilnega učinka razveljavitve zakona, na katerem je temeljil tožbeni zahtevek tožeče stranke, ni sprejelo odločitve, ni ugotovilo protipravnosti v smislu 26. čl. Ustave Republike Slovenije. S tem pa tožeča stranka ni uspela izkazati podlage za uveljavljani tožbeni zahtevek, na osnovi česar je prvostopno sodišče materialnopravno odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V skladu z obrazloženim je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).