Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito je dopustno po 2. alineji 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti omejiti gibanje, če obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka. Ta sum pa je podan, če prosilec za mednarodno zaščito tekom upravnega in sodnega postopka spreminja svoje izjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, 105/2006 in 26/07 – sklep US) po predhodnem zaslišanju tožnika zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.8.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s peto in enajsto alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) začasno omejila gibanje na območje Azilnega doma v L. do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od dne 31.7.2008 od 16:40 ure do dne 31.10.2008 do 16:40 ure; s sklepom (2. točko izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema izpodbijani sklep tožene stranke in tožnikovo tožbo zoper ta sklep in navaja, da se je na zaslišanju tožnika pred sodiščem izkazalo, da so sicer prenehali razlogi za omejitev gibanja tožniku zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, vendar pa je njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da obstaja sum, da tožnik zavaja postopek.

Tožnik se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila določbe ZMZ in nezakonito vodila postopek, s tem ko je nepravilno in neutemeljeno zaključila, da obstaja podlaga za omejitev gibanja tožniku po peti in petnajsti alineji 55. člena ZMZ. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte do desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alinee 55. člena ZMZ. Po peti alinei 55. člena ZMZ pa pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost; po petnajsti alineji 55. člena pa, če je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodiščem prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani zadostni razlogi za sum zavajanja in zlorabe postopka iz druge alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s peto in petnajsto alinejo 55. člena ZMZ in da je zato tožena stranka tožniku pravilno in zakonito ter upravičeno začasno omejila gibanje na prostore Azilnega doma v L. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik na zaslišanju pred sodiščem navedel povsem drug razlog, zakaj je za azil zaprosil v Sloveniji, kot je to pojasnil v upravnem postopku. Navedeno izrazito neskladje, povezano s tem, da tožnik v upravnem postopku na posebno vprašanje tožene stranke, zakaj ni prošnje vložil v A., D. ali v B., ni povedal, da je azilni postopek sprožil v Nemčiji, kot je to zatrdil na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazuje zadosten sum, da tožnik zlorablja postopek. To pa potrjuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta izjava na sodišču ne izkazuje zadostne tožnikove verodostojnosti glede na to, da iz podatkov EURODAC izhaja, da je tožnik prošnjo vložil v Nemčiji že konec leta 2004, ne pa po sedanjem prihodu iz Nigerije v Nemčijo, kot je to navedel na zaslišanju pri sodišču prve stopnje.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, še zlasti ne, da so ugotovljena neskladja med izjavami tožnika posledica njegovega nerazumevanja prevodov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi to možnost in zaradi tega tudi npr. ni oprlo svoje odločitve zgolj ob upoštevanju odgovora na 23. točko prošnje za mednarodno zaščito, to je, da tožnik ni predhodno še nikjer zaprosil za azil. Prav tako pa ne more biti opravičljiv pritožbeni ugovor, da je tožnik zaprosil za to zaščito šele v Republiki Sloveniji, ker je tožnik glede na politično in splošno stanje v Nigeriji lahko zaupal le osebi, ki mu je uredila potni list in pot v Evropo ter mu naročila, kako in kje naj zaprosi za azil. Poleg tega pa je na zaslišanju pri sodišču prve stopnje to svojo izjavo, dano v upravnem postopku, spremenil in navedel, da je šel v Slovenijo zato, da bi si uredil uredi rojstni list, ki ga je potreboval v postopku za azil, ki ga je sprožil v Nemčiji.

Ker glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.