Jedro

Odločba, ki je predmet obnove postopka, je postala dokončna dne 8. 9. 2003, kar pomeni, da je zamujen objektivni triletni rok za obnovo postopka.

Izrek ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, zato morajo biti razlogi v predlogu konkretizirani do te mere, da omogočajo njegov preizkus.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1. izreka zavrgel zahtevo tožečih strank za obnovo postopka zoper odločbo št. 90312-223/2003-2 z dne 19. 8. 2003 po 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Pod točko 2. izreka pa je zavrgel zahtevo tožečih strank za izrek ničnosti iste odločbe po 2. in 6. točki 297. člena ZUP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sta tožeči stranki pri upravnem organu prve stopnje vložili nepopolno zahtevo, ki je bila v nekaterih delih tudi nerazumljiva, zato sta bili s pozivom z dne 22. 11. 2010 pozvani, da jo dopolnita in opozorjeni o posledicah, če vloge ne bosta dopolnili v predpisanem roku. Tožeči stranki sta svojo vlogo dopolnili tako, da sta navedli, da predlagata obnovo postopka zoper navedeno odločbo z dne 19. 8. 2003 na podlagi 1. in 9. točke 260. člena ZUP, ter da naj se odločba izreče za nično po 2. in 6. točki 279. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP preveril ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in pri tem ugotovil, da je bil predlog za obnovo postopka podan prepozno, saj četrti odstavek 263. člena ZUP določa, da obnove postopka ni možno predlagati po preteku treh let od dokončnosti odločbe. Odločba št. 90312-223/2003-2 z dne 19. 8. 2003 je postala dokončna 8. 9. 2003, zato je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrgel. Zavrgel pa je tudi poziv tožečih strank za izrek ničnosti navedene odločbe, saj sta tožeči stranki v dopolnitvi navedli le, da se izreče izpodbijana odločbo za nično po 2. in 6. točki 279. člena ZUP, ne da bi predlog utemeljili. Tožeči stranki nista navedli kako bi izvršitev izpodbijane odločbe povzročila kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku, niti katero, niti nista navedli katera nepravilnost v odločbi in po kateri posebni zakonski določbi je razlog za ničnost. Ker kljub pozivu Geodetske uprave na dopolnitev zahteve le te nista ustrezno dopolnili je odločbo zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP, saj tožeči stranki svoje vloge nista dopolnili tako, da bi jo Geodetska uprava lahko obravnavala.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3532-38/2011-2 z dne 10. 10. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeči stranki v tožbi in njeni dopolnitvi izpodbijata sklep upravnega organa prve stopnje št. 02112-336/2010-4 z dne 20. 12. 2010. V tožbi navajata kršitve, ki so bile storjene v postopku izdaje odločbe št. 09312-223/2003-2 z dne 19. 8. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje spremenil namembnost kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. V nadaljevanju navajata vrsto nepravilnosti v zvezi z vrisom njune nove stanovanjske hiše na podlagi naročila za vris z dne 7. 10. 2002. Upravnemu organu prve stopnje očitata, da je v njuni zadevi nepravilno uporabil materialno pravo in jima s tem povzročil škodo. V zvezi s potekom 3-letnega roka za obnovo postopka pa navajata, da se pri odločanju lahko uporabi peti odstavek 263. člena ZUP, ki določa izjemo od 3-letnega roka. Sodišču smiselno predlagata, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi, dovoli obnovo postopka ter jima povrne njune stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je za tožeči stranki sporna odločba Geodetske pisarne Ilirska Bistrica, št. 90312-223/2003-2 z dne 19. 8. 2003, zato sta s svojo vlogo z dne 22. 11. 2010 in njeno dopolnitvijo z dne 13. 12. 2010 zahtevali obnovo postopka po 1. in 9. točki 260. člena ZUP, v dopolnitvi pa sta dodatno predlagali, da naj se navedena odločba izreče za nično po 2. in 6. točki 279. člena ZUP ne da bi, kljub pozivu upravnega organa prve stopnje, svoj predlog za izrek ničnosti obrazložili. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je odločba upravnega organa prve stopnje 90312-223/2003-2 z dne 19. 8. 2003 postala dokončna dne 8. 9. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) v 1. točki prvega odstavka 263. člena določa, da stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka 260. člena ZUP) oziroma od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (9. točka 260. člena ZUP). Po preteku treh let od dokončnosti odločb se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku 3 let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, to je, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po zakonu (3. točka 260. člena ZUP), če temelji odločba na sodbi pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka 260. člena ZUP) in če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (4. točka 260. člena ZUP). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ter tožbe tožečih strank izhaja, da tožeči stranki nista uveljavljali obnovo postopka iz razlogov po kateri izmed v petem odstavku 263. člena ZUP navedenih točk, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna. Upravni organ prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog tožeče stranke po tem ko je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka pravilno zavrgel. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki upravnemu organu prve stopnje predlagali, da izreče sporno odločbo z dne 19. 8. 2003 za nično iz razlogov po 2. in 6. točki 279. člena ZUP ne da bi zato navedli kakršnekoli razloge. Za nično iz navedenih razlogov se izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo dejanje po zakonu (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) oziroma odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Iz upravnih spisov, izpodbijane odločbe in niti iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi bil podan kateri od zatrjevanih razlogov za izrek sporne odločbe z dne 19. 8. 2003 za nično.

Predlog za izrek ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, zato morajo biti razlogi konkretni, do te mere, da omogočajo njegov preizkus. Po določbi prvega odstavka 280. člena se odločba ves čas lahko izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Glede na to, da je tožeča stranka predlog za izrek ničnosti podala, ni pa ga obrazložila, bi po mnenju sodišča upravni organ prve stopnje moral njen predlog zavrniti, po tem ko je ugotovil, da ni razlogov za izrek ničnosti, sicer z isto obrazložitvijo, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanih razlogov. Ne glede na navedeno pa je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo v tem delu zavrnilo, saj zavrženje predloga za izrek ničnosti sporne odločbe, namesto njegova zavrnitev, ni poseglo v pravico ali pravno korist tožečih strank.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku in 1. alinei drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je tožba tožečih strank neutemeljena, saj je izpodbijana odločba v točki 1. pravilna in zakonita, izpodbijani upravni akt pod točko 2. pa je sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikove pravne pravice ali pravne koristi.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.