Jedro

Tožnik je obnovo postopka, končanega z odločbo, s katero je toženec odločil, da se mu osebni dohodki, doseženi v času dela preko polnega delovnega časa, ne upoštevajo pri izračunu pokojnine, uveljavljal zato, ker naj bi se pri odmeri pokojnine upoštevale ponarejene listine in ponarejeni finančni podatki. Takšen predlog je toženec utemeljeno zavrgel, ker tožnik, ki ponarejanja listin ni izkazal s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, in tudi ni izkazal, da kazenski pregon ni mogoč, ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 22. 10. 2010 in opravi obnova postopka ter se mu na novo odmeri pokojnina tako, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva tudi dohodek za delo preko polnega delovnega časa.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in kršitev materialnega prava. Navaja, da je v preteklosti že večkrat neuspešno predlagal, da mu pristojni organi toženca na novo odmerijo pokojnino in upoštevajo tudi dohodek za delo preko polnega delovnega časa. Na takšni podlagi je bila odmerjena pokojnina tudi njegovi bivši sodelavki pri A. A.A., katera ima posledično bistveno višjo pokojnino kot on. Iz enakih razlogov so zvišali pokojnino tudi drugemu sodelavcu A.B.. Meni, da je naslovni organ v predmetnem sporu tožnikovo tožbo obravnaval preveč formalistično in ne življenjsko in se sploh ni spuščal v njeno dejansko vsebino. V tožbi je sicer navajal, da je do napačnega izračuna njegove pokojninske osnove prišlo zaradi storitve kaznivih dejanj nekaterih pristojnih oseb in se pri tem skliceval tudi na listinske dokaze, kakor tudi na spis Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vendar se njegova tožba ni nanašala le na predlog za obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga storitve kaznivega dejanja pristojnih oseb. Navaja, da ni osamljen primer in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 76/96 z dne 19. 11. 1996. Naslovno sodišče se ni ukvarjalo s strani tožnika predlaganimi in priloženimi dokazi. Najverjetneje so bila v predmetnih zadevah oziroma v zvezi z njimi, storjena s strani oseb, ki so odločale o tožnikovih zahtevkih glede pravilne odmere pokojnine, storjena tudi kazniva dejanja. V nasprotnem primeru ne bi prišlo do določitve pokojninske osnove iz obdobja od leta 1972 do 1976, pri čemer s strani tožnikovega delodajalca sploh niso bili posredovani podatki o osebnih dohodkih za leti 1973 in 1974. Dejanske podatke za navedeni dve leti pa je ponaredil ali prikril takratni vodja pravne službe pri A. A.C.. Zoper A.C. in druge storilce kaznivih dejanj na škodo tožnika v nakazanem smislu so že potekli vsi zakonsko določeni zastaralni roki. Zato seveda ne more predložiti pravnomočnih kazenskih sodb, kot mu to vsaj smiselno očita naslovno sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnik ima pravico, da obstoj storitev kaznivih dejanj na njegovo škodo dokaže v upravnem postopku, oziroma da to na njegovo pobudo stori samo sodišče. To pravico pa mu je sodišče odvzelo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnega sklepa toženca št. 520176 z dne 22. 10. 2010, s katerim je toženec predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom Odbora za varstvo pravic v B., št. ... z dne 25. 11. 1985 na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS; št. 80/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. S sklepom Odbora za varstvo pravic v B. št. ... z dne 25. 11. 1985 je bila zavrnjena tožnikova zahteva za varstvo pravic vložena zoper sklep Odbora za uveljavljanje pravic v B. št. ... z dne 25. 4. 1985. S slednjim je bilo odločeno, da se tožniku za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo osebni dohodki doseženi v času preko polnega delovnega časa. Tožniku je bila pred tem z odločbo Odbora za uveljavljanje pravic v B. št. ... z dne 26. 10. 1983 priznana pravica do starostne pokojnine in je dne 10. 4. 1984 vložil zahtevo za novo odmero pokojnine z upoštevanjem osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do leta 1977. V konkretni zadevi je tožnik obnovo postopka končanega s citiranim sklepom uveljavljal zato, ker naj bi se pri odmeri pokojnine upoštevale ponarejene listine in ponarejeni finančni podatki. Toženec je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo postopka, končanega z omenjeno odločbo z dne 22. 10. 2010 zavrgel, ker je ugotovil, da tožnik ni izkazal zatrjevanega obnovitvenega razloga. Takšen sklep je sodišče prve stopnje ocenilo za pravilen in zakonit. Enako kot pred tem toženec je namreč ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Torej ni izkazal, da je bil sklep z dne 25. 11. 1985 izdan na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega kaznivega dejanja.

Po 2. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je obnovitveni razlog podan, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

Obstoj tega obnovitvenega razloga pa se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Le če kazenski pregon ni mogoč, se vprašanje obstoja kaznivega dejanja ugotavlja v upravnem postopku. Tožnik se ni skliceval na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, niti ni izkazal, da kazenski pregon ni mogoče izvesti, ali da so obstajale okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da mu je sodišče prve stopnje pravico ugotavljanja kaznivega dejanja v upravnem postopku, odvzelo oziroma mu to pravico odreklo, ni utemeljeno.

Že zaradi tega, ker v konkretnem primeru ni izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk in sicer ni izkazan obnovitveni razlog, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in izpodbijani sklep toženca potrdilo kot pravilen in zakonit, ne da bi obravnavalo zadevo vsebinsko. Le, če bi bile vse predpisane predpostavke za obnovo postopka kumulativno izpolnjene in obnova postopka dovoljena, bi se postopek lahko obnovil. Iz formalnih razlogov zavržen predlog za obnovo postopka, pa ne daje podlage za vsebinsko obravnavanje zadeve, za kar se zavzema pritožba.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s 1. odstavkom 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.