Jedro

Tožeča stranka je v 5. členu pogodbe o razdelitvi dela in nalog pri izgradnji Trgovskega centra ... pristala na uporabo določb konzorcionalne pogodbe z istega dne, v konzorcionalni pogodbi pa je K. M. glede na zapis v 4. odst. III. člena prevzel tudi toženkin dolg, ko se je zavezal iz svojega vložka pokriti stroške, ki jih je do podpisa pogodbe imela tožeča stranka. Take pogodbene določbe izpolnjujejo vse potrebne pogoje za obstoj pogodbe o prevzemu dolga v smislu 1. odstavka 446. člena ZOR, saj je tožeča stranka kot upnik v tak prevzem privolila. Zato je toženka po določbi 1. odstavka 448. člena ZOR prosta svoje obveznosti plačati posredniške stroške po posredniški pogodbi z dne 6.9.1991.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. in 3. točki razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 23.6.1995 pod opr.št. I IVL 279/95-3 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 35.000 DEM spp. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je imel za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zato predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da je toženka dolžna plačati provizijo za posredovanje pri sklenitvi kupne pogodbe z dne 10.6.1992 v višini 15.000 DEM v tolarski vrednosti in pri konzorcionalni pogodbi z dne 30.5.1992 v višini 20.000 DEM v tolarski vrednosti. Pravdni stranki svoje obveznosti iz posredniške pogodbe z dne 6.9.1991 kasneje nista spreminjali ali nadomestili z novo. Da nista imeli takega namena, izhaja tudi iz določb protokola z dne 13.12.1991, kjer je kot investitor nastopalo sicer GP ... Čeprav je kasneje namesto tega investitorja kot podpisnik konzorcionalne pogodbe z dne 30.5.1992 vstopil R. zavod ...., pa iz protokola izhajajo dela, ki se jih je zavezala opraviti tožeča stranka v zvezi z izdelavo idejnih zasnov in finančnih preračunov. Član konzorcija K. M. se je v konzorcionalni pogodbi zavezal vrniti tožeči stranki stroške v zvezi z deli iz tega protokola, ne pa plačati provizijo. Pred sklenitvijo konzorcija ni imel nobenih obveznosti do toženke in jih zato tudi ni mogel nadomestiti z novimi. Sicer pa tožeča stranka ni bila pogodbeni udeleženec konzorcija. Zato s sklenitvijo konzorcionalne pogodbe ni prišlo do spremembe ali razveljavitve določb iz posredniške pogodbe z dne 6.9.1991. Ker je tožeča stranka svojo obveznost iz posredniške pogodbe izpolnila, saj je na podlagi njenega posredovanja prišlo do kupne pogodbe z dne 10.6.1992, je toženka dolžna plačati provizijo. Tožeča stranka graja stališče, da tudi iz konkludentnih ravnanj in historiata medsebojnih poslovnih odnosov izhaja, da je bila volja pravdnih strank, da namesto prejšnje obveznosti nastane nova. Obe pogodbi, posredniška in konzorcionalna, obstajata in veljata druga poleg druge, zato obstaja tudi dolžnost posredniškega plačila. Ker K. M. v konzorcionalni pogodbi nikakor ni prevzel plačila posredniških stroškov, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 37/89; v nadaljevanju: ZOR) o prevzemu dolga, sodišče prve stopnje pa materialno pravo iz 145. člena ZOR o odstopu pogodbe. Res je tožeča stranka šele 1.3.1995 izstavila iztoževani račun, vendar je tako ravnala zato, ker je vedela, da toženka nima denarja, je pa tudi že pred razdrtjem konzorcionalne pogodbe zahtevala od toženke plačilo posredniških storitev.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere so zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP vezane pravdne stranke in vrhovno sodišče, izhaja, da sta pravdni stranki dne 6.9.1991 sklenili pogodbo o izvajanju del za posredniške storitve. Z njo se je tožeča stranka zavezala posredovati pri prodaji toženkinih nepremičnin in opraviti agencijske in druge komercialne posle v zvezi s temi nepremičninami, toženka pa se je zavezala plačati 5% vrednosti sklenjene pogodbe. Dne 30.5.1992 so R. center ..., M.K. (ki je sicer direktor tožeče stranke), firma G. & Co ter I.G. sklenili konzorcionalno pogodbo in v tč. II opredelili kot namen konzorcija izgradnjo in prodajo poslovno-prodajnega centra ob ustreznem investicijskem dobičku članov konzorcija. Dogovorili so se, da se bo poslovno-prodajni center gradil na zemljišču, ki ga je kot svoj delež vložila toženka in deloma R. center ... V tč. III so pogodbenice ugotovile stanje projekta in opredelile dosedanje stroške. V tej točki se je K.M. zavezal pokriti stroške, ki jih je do podpisa pogodbe imela tožeča stranka. Zaradi izvedbe projekta so v tč. IV člani konzorcija opredelili svoje vložke in potrebne prenose zemljišč na R. zavod ... kot investitorja in vodilno firmo. Istega dne je bila med K.M., R. zavodom ... in tožečo stranko sklenjena posebna pogodba o razdelitvi dela in nalog pri izgradnji Trgovskega centra ... Glede del in nalog, ki niso bile zajete v tej pogodbi, so se v 5. členu pogodbenice dogovorile, da se uporabljajo določbe konzorcionalne pogodbe. Dne 10.6.1992 sta toženka in R. zavod ... sklenila kupno pogodbo glede nepremičnin, na katerih naj bi bil zgrajen v konzorcionalni pogodbi dogovorjeni poslovno-prodajni center.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje materialnopravno opredelilo razmerja pravdnih strank tako, da je zavezo K. M. v 4. odstavku III. člena konzorcionalne pogodbe štelo za dvojno novacijo in istočasno zamenjavo pogodbene stranke, po kateri je namesto tožeče stranke vstopil njen direktor K. M. kot fizična oseba. Štelo je, da je prišlo do odstopa pogodbe po 145. členu ZOR, glede same vsebine pogodbe pa je zaključilo, da gre pri posredniški in konzorcionalni pogodbi za pogodbi s tako različno kavzo in izpolnitvenimi ravnanji, da si taki pogodbi lahko le sukcesivno sledita, ne moreta pa obstajati druga poleg druge. Zato tožeča stranka ni upravičena do provizije za posredovanje pri sklenitvi konzorcionalne pogodbe in istočasno tudi do dobička iz te pogodbe. Do provizije v zvezi s kupno pogodbo pa ni upravičena zato, ker ta pogodba ni bila rezultat njenega posredovanja, temveč je sodila v sklop dejanskih in pravnih aktov, ki so bili potrebni za realizacijo konzorcionalne pogodbe.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo s povzetimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, potrdilo je tudi pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Najprej je potrdilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila kupna pogodba z dne 10.6.1992 posledica sklenjene konzorcionalne pogodbe z dne 30.5.1992 in da zato kupna pogodba predstavlja realizacijo IV. točke konzorcionalne pogodbe. Pri tem se je med drugim dodatno sklicevalo tudi na posamezne pogodbene določbe iz te točke (lahko pa bi se sklicevalo še na pogodbeno določbo pod II same kupne pogodbe, v kateri je tudi izrecno navedeno, da toženka prodaja nepremičnine z namenom sodelovanja oz. vlaganja v projekt izgradnje poslovnega centra). Zato je potrdilo odločitev, da tožeči stranki ne gre plačilo za posredovanje pri sklenitvi kupne pogodbe z dne 10.6.1992. Glede plačila za posredovanje pri sklenitvi konzorcionalne pogodbe pa se ni strinjalo z materialnopravno opredelitvijo sodišča prve stopnje o dvojni novaciji in odstopu cele pogodbe po 145. členu ZOR. Zavezo K. M. v III. členu pogodbe, da iz svojega vložka pokriva stroške, ki jih je do podpisa te pogodbe imela tožeča stranka, je opredelilo kot prevzem dolga po 446. členu ZOR. S to zavezo je K.M. prevzel tudi plačilo posredniških stroškov, ki jih je bila na podlagi posredniške pogodbe toženka dolžna plačati tožeči stranki. Pri tem je opozorilo na 5. člen istega dne sklenjene pogodbe o razdelitvi del in nalog pri izgradnji Trgovskega centra ..., po katerem se določila konzorcionalne pogodbe uporabljajo tudi za tožečo stranko. Sklicevalo se je še na kasnejše ravnanje tožeče stranke.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka z nekaterimi od svojih revizijskih trditev nedovoljeno poskuša izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč. Med take nedovoljene poskuse spadajo revizijske trditve, kaj predstavlja vsebino v 4. odstavku III. člena konzorcionalne pogodbe sprejeta zaveza K. M. Poleg tega skuša tožeča stranka trditev, da v tej zavezi ni zaobsežena tudi toženkina obveznost iz posredniške pogodbe plačati provizijo za sklenitev konzorcionalne pogodbe, utemeljiti s sklicevanjem na protokol z dne 13.12.1991. V tem protokolu je bil predvideni glavni investitor podjetje GPG L. (in ne GP ...), podpisal ga je K. M. v svojstvu direktorja tožeče stranke in ne v lastnem imenu, do uresničitve protokola pa sploh ni prišlo. Zato ga nobeno od sodišč utemeljeno ni štelo za dovolj pomembnega, da bi ga navedlo in ocenilo v razlogih svoje odločbe. Po vsem obrazloženem tožeča stranka torej nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pa še to z listino, ki v dokaznem postopku ni bila ocenjena.

Nedovoljen poskus izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje predstavlja tudi revizijska trditev, da je bila kupna pogodba posledica posredovanja tožeče stranke, ne pa realizacija IV. točke konzorcionalne pogodbe, kot sta ugotovili obe nižji sodišči. Tudi pri tej trditvi se tožeča stranka sklicuje na že omenjeni protokol, ki so ga sklenile druge stranke in do katerega uresničitve ni prišlo.

Neupoštevne so nadalje tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na ugovore, da ni prišlo do nadomestitve prejšnje obveznosti z novo obveznostjo oz. da ni prišlo do novacije posredniške pogodbe, saj sodišče druge stopnje take materialnopravne opredelitve sodišča prve stopnje ni sprejelo. Res je sicer, da tožeča stranka ni bila podpisnik konzorcionalne pogodbe z dne 30.5.1992, vendar je istega dne v drugi pogodbi pristala, da določila konzorcionalne pogodbe veljajo tudi zanjo.

Ob prej povzetih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje se revizijsko sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je v 5. členu pogodbe o razdelitvi dela in nalog pri izgradnji Trgovskega centra ... pristala na uporabo določb konzorcionalne pogodbe z istega dne, v konzorcionalni pogodbi pa je K. M. glede na zapis v 4. odst. III. člena prevzel tudi toženkin dolg, ko se je zavezal iz svojega vložka pokriti stroške, ki jih je do podpisa pogodbe imela tožeča stranka. Take pogodbene določbe izpolnjujejo vse potrebne pogoje za obstoj pogodbe o prevzemu dolga v smislu 1. odstavka 446. člena ZOR, saj je tožeča stranka kot upnik v tak prevzem privolila. Zato je toženka po določbi 1. odstavka 448. člena ZOR prosta svoje obveznosti plačati posredniške stroške po posredniški pogodbi z dne 6.9.1991. Ker sklenitev kupne pogodbe z dne 10.6.1992 med toženko in Razvojnim zavodom ... po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ni posledica posredovanja tožeče stranke, pač pa sodi v sklop aktivnosti za realizacijo konzorcionalne pogodbe, je neutemeljeno tudi revizijsko vztrajanje tožeče stranke pri plačilu provizije v zvezi s sklenjeno kupno pogodbo.

Uveljavljani revizijski razlogi so po vsem obrazloženem neutemeljeni. Ker v postopku tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožeče stranke. Odločitev o stroških revizijskega odgovora tožene stranke pa temelji na določbah 1. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP, ker toženka z revizijskim odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji.