Jedro

Zakon obdavčitev veže na dobiček, dosežen s prodajo pred potekom triletnega roka od pridobitve. Kot podlago za pridobitev pa ni mogoče šteti sodne odločbe, po kateri se toženi stranki (lastniku nepremičnine) obveznost sklenitve prodajne pogodbe šele nalaga, in zato dneva njene pravnomočnosti tudi ne za dan pridobitve nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave A, št. ... z dne 19. 12. 2002, s katero se tožeči stranki od davčne osnove 7.993.235,00 SIT odmeri davek od dobička iz kapitala v znesku 2.397.970,00 SIT. Odločitev organa prve stopnje je po presoji tožene stranke pravilna in ob ugotovljenem dejanskem stanju skladna z določbami 58., 58b., 59. in 60. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96 - dalje ZDoh) ter Uredbe o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 32/94), katerih vsebino v bistvenem povzema. Iz podatkov v spisu pa ugotavlja, da je tožeča stranka stanovanje v prvem nadstropju objekta, stoječega na parceli št. ... k.o. B, v skupni izmeri 71,10 m2, na naslovu B št. ..., na katerem je bila imetnica stanovanjske pravice, pridobila s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno s Krajevno skupnostjo B dne 23. 8. 2001, za kupnino v višini 653.467,00 SIT. To stanovanje je s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 11. 2002 in s tem pred pretekom treh let od pridobitve, prodala Občini B za kupnino v znesku 8.863.840,00 SIT, davek na promet nepremičnin se je v pogodbi zavezal plačati kupec. Pritožbeni ugovor, da je stanovanje pridobila že s sodbo Okrajnega sodišča v A opr. št. P ... z dne 3. 12. 1997, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v C opr. št. Cp ... z dne 26. 8. 1998, zavrača kot neutemeljen. Sodišče je namreč z navedeno sodbo tožbi tožeče stranke ugodilo in toženi stranki (KS A) naložilo sklenitev kupoprodajne pogodbe za predmetno stanovanje. Sodba je bila realizirana šele v sodnem izvršilnem postopku s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 23. 8. 2001, tožeča stranka je lastninsko pravico na stanovanju pridobila s sklenitvijo navedene pogodbe in ne na podlagi odločbe sodišča. Navedene sodne odločbe tudi ne potrjujejo pritožbenih navedb, da bi sodbe lahko nadomestile prodajno pogodbo z dne 23. 8. 2001. S sodno odločbo se namreč toženi stranki (KS A) šele nalaga, da s tožečo stranko sklene pogodbo, kot tudi, da ugotovi ceno za predmetno stanovanje. Ker je bil tožeči stranki davek odmerjen pravilno in skladno z veljavnimi predpisi, njeni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga po 3. točki 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). S stališčem, da je stanovanje prodala pred potekom treh let od dneva, ko je bilo pridobljeno, se ne strinja. Kot imetnica stanovanjske pravice, ki ji je stanodajalec odrekel odkup stanovanja, je bila primorana pravico do odkupa uveljaviti po sodni poti. Očitek tožene stranke, da tožbeni zahtevek ni bil oblikovan tako, da bi lahko nadomestil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je brezpredmeten, saj je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala skladno z določbami ZOR (sedaj 17. člen OZ), na sklenitev pogodbe. Tudi Stanovanjski zakon je lastnika zavezoval, da imetniku stanovanjske pravice stanovanje proda, ne pa da mu lastninsko pravico na stanovanju prizna. Na podlagi pravnomočne sodbe je bil lastnik stanovanja dolžan s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo. S sodbo sta bila določena tako predmet kot tudi cena. Šele v postopku prisilne izvršitve sodbe, ko je sodišče s sklepom z dne 2. 7. 2001 dovolilo predmetno izvršbo zoper prodajalca zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe, je lastnik kot prodajalec navedeno tudi storil in tako realiziral obveznost po navedenih sodnih odločbah. Dejstvo je, da je tožeča stranka predmetno stanovanje pridobila z dnem 26. 8. 1998, ko je postala sodba pravnomočna. Dejstvo, da lastnik svoje obveznosti po pravnomočni sodni odločbi ni izpolnil prostovoljno, pomeni zlorabo pravic (7. člen OZ). Če bi ravnal skladno z odločbo sodišča, do predmetne situacije sploh ne bi prišlo. Zato je ta datum potrebno šteti kot datum pridobitve nepremičnine, ki je predmet spora. S sodbo sta bila znana tako predmet kot tudi cena, pogodbe, ki je bila določljiva. Znane so torej bile bistvene sestavine pogodbe, kar lahko enačimo s 15. členom OZ, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. V konkretnem primeru je voljo strank nadomestila pravnomočna sodba. Tožeča stranka je ravnala pošteno, lastnik stanovanja KS A pa ne, četudi je potem prav on oziroma Občina A, na katero so prešle vse nepremičnine v lasti KS, kupila to isto stanovanje, ki ga prej seveda ni hotela prodati tožnici. To dokazuje njeno nepošteno ravnanje in namen stanovanje obdržati "za vsako ceno". V stanovanju je tožnica z družino bivala več kot 10 let, nato pa se je preselila drugam, saj sporu ni bilo videti konca. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje odpravi, toženi stranki naloži vrnitev na podlagi odločbe plačanega davka z zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2003 dalje do plačila ter povrnitev stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Ker je na ugovore, ki jih tožeča stranka uveljavlja v upravnem sporu, odgovorila že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se nanjo sklicuje tudi v tem delu. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 58. člena ZDoh je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki med drugim dosega dobiček s prodajo nepremičnin, ne glede na to, ali so bile prodane v spremenjenem ali nespremenjenem stanju, če je bila prodaja izvršena pred potekom 3 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec.

V obravnavanem primeru med strankama tudi v upravnem sporu ostaja sporno, ali bi davčni organ, ob nesporni ugotovitvi, da je tožeča stranka nepremičnino pridobila v last šele s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 23. 8. 2001, moral kot dan pridobitve šteti dan, ko bi prodajalec po pravnomočni sodni odločbi stanovanje tožeči stranki moral prodati, česar pa, kot navaja tožena stranka, iz razlogov na njegovi strani ni storil. Navedenemu stališču tožeče stranke tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti. Zakon namreč obdavčitev veže na dobiček, dosežen s prodajo pred potekom triletnega roka od pridobitve. Kot podlago za pridobitev pa ni mogoče šteti sodne odločbe, po kateri se toženi stranki (lastniku nepremičnine) obveznost sklenitve prodajne pogodbe šele nalaga, in zato dneva njene pravnomočnosti tudi ne za dan pridobitve nepremičnine. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi enaka pritožbena naziranja tožeče stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača tožena stranka in se nanje, da se izogne ponavljanju, le sklicuje. Ravnanje prodajalca v škodo tožeče stranke in v nasprotju z določbami OZ, ki ga v tožbi opisuje tožeča stranka, pa na odločitev v postopku odmere davčne obveznosti tudi ne more vplivati. Sodišče predlogu tožeče stranke za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank ni sledilo. Za odločitev relevantna dejstva so bila namreč v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe v celoti in pravilno ugotovljena, med strankama pa tudi niso sporna. Zato je sodišče o zadevi odločilo na nejavni seji.

Ker so tožbeni ugovori po presoji sodišča neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.