Jedro

Zato, da pride do povečanja solastninskega deleža enega od (bivših) zakoncev morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: a. zakonec mora dokazati občutno večji dohodek; b. večji dohodek se mora odražati tudi v večjem obsegu skupnega premoženja; c. zakonec mora dokazati, da je večji obseg skupnega premoženja predvsem posledica njegovega večjega dohodka; d. upoštevati je treba tudi druge obremenitve zakoncev (v njuni skupnosti ali družini).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica do 1/3 toženec pa do 2/3 solastnik stanovanja, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in da je toženec dolžan tožnici plačati tolarsko protivrednost 18.399,54 DEM, ker je od leta 1990 stanovanje uporabljal v svojo korist. Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta pravdni stranki vsaka do ene polovice solastnici spornega stanovanja, poleg tega pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče odločilo o nadomestilu koristi, ki jo je imel toženec od uporabe skupnega stanovanja, in odločitev o pravdnih stroških.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je brez glavne obravnave spremenilo odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (1. točka 373. člena Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ustvarjala 20 % toženec pa 80 % skupne mase rednih osebnih dohodkov. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je znašal prispevek tožnice v skupno maso osebnega dohodka 41 %, toženčev pa 59 %, pri čemer ni upoštevalo toženčevega zaslužka z zasebno prakso. Zato je po mnenju toženca nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje in podatki, ki so bili pridobljeni v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženec tudi meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ker je ocenilo, da dohodek ni taka okoliščina, ki bi odločilno vplivala na odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Toženec opozarja, da sta s tožnico razen z dohodkom, sicer v enaki meri prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja: tožnica s svojo skrbjo za vzgojo in varstvo otrok in za gospodinjstvo, toženec pa s svojo iznajdljivostjo pri obračanju prisluženega denarja. Ob ugotovitvi, da so bili tudi dohodki pravdnih strank enaki, bi bilo po mnenju toženca težko omajati zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju. Ker pa je imel toženec najmanj še enkrat večje dohodke kot tožnica,je to pravna podlaga, ki mora vplivati na zvišanje njegovega deleža na skupnem premoženju. Zato toženec predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku toženca, ali pa naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kolikšen delež sta k skupnemu osebnemu dohodku prispevala tožnica in toženec, le na podlagi listin. Sodišče druge stopnje je po pregledu potrdil o plači ugotovilo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je računovodkinja Medicinske fakultete v izdanem potrdilu že seštela obe toženčevi plači: plačo na Medicinski fakulteti in Kliničnem centru. Tako je seštevku še enkrat prištelo plačo, ki jo je toženec zaslužil na Kliničnem centru. Zato je sodišče druge stopnje potem, ko je iz potrdila o plači izvedelo za višino toženčeve plače, ocenilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljene višine toženčeve plače nepravilno sklepalo o tem, kakšno je bilo razmerje med prispevkoma pravdnih strank v skupno maso osebnih dohodkov. Sodišče druge stopnje torej ni ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja, temveč je na podlagi 3. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo sodbo prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Kadar pa sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določb 3. točke 373. člena ZPP, ni treba opraviti obravnave. Revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka so zato neutemeljene. Revizijsko sodišče je tudi po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče preverja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da sporno stanovanja spada v skupno premoženje pravdnih strank, - da sta pravdni stranki od septembra 1979 do sklenitve zakonske zveze v letu 1981 živeli v zunajzakonski skupnosti, - da je njuna življenjska skupnost prenehala novembra 1990, - da se jima je v letu 1979 rodila hči, v letu 1984 pa sin, - da je toženec zaposlen kot zobozdravnik od leta 1978, od leta 1983 pa pol delovnega časa dela kot asistent na medicinski fakulteti, - da se je tožnica zaposlila septembra leta 1982 kot profesorica nemščine in italijanščine, - da je v obdobju, ko sta bila oba zaposlena, tožnica ustvarjala 41%, toženec pa 59 % skupne mase rednih osebnih dohodkov, - da je toženec v celotnem obdobju skupnega življenja z delom na črno zaslužil dodatnih 1500 DEM mesečno, - da je toženec do zaposlitve tožnice septembra 1982, torej prva tri leta skupnega življenja sam preživljal družino, - da pa sta pravdni stranki do septembra 1981 živeli pri tožničinih starših, ki so plačevali celotne stroške povezane s stanovanjem, - da sta večino posojil za nakup stanovanja vračali obe pravdni stranki, da pa je šlo za posojilne pogodbe sklenjene brez valorizacijske klavzule in je ob skokoviti inflaciji v osemdesetih letih vrednost anuitet že po sorazmerno kratkem času odplačevanja hitro padla, - da je toženec gospodaril z zasluženim denarjem, - da je toženec med tednom tri popoldneve delal na črno in je medtem tožnica skrbela za otroke, da pa sta sicer za vzgojo in varstvo otrok skrbela oba, - da je ves čas skupnega življenja za gospodinjstvo pretežno skrbela tožnica.

V skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, v nadaljevanju ZZZDR) velja načelo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa lahko zakonec, ki misli, da je z delitvijo na enake dele prikrajšan, zahteva, naj se delež določi po prispevanju k skupnemu premoženju. Sodišče mora po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR pri odločanju o velikosti deležev vsakega zakonca na skupnem premoženju poleg dohodka upoštevati tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Toženec ima prav, ko opozarja, da se mora opazno večji priliv denarja v skupno premoženje s strani enega od zakoncev ob izenačitvi drugih obremenitev odraziti v večjem solastninskem delu. Toženec je stališče povzel po eni od odločb Vrhovnega sodišča in iz tega stališča izhaja, da morajo biti zato, da pride do povečanja solastninskega deleža enega od (bivših) zakoncev, izpolnjeni naslednji pogoji: a. zakonec mora dokazati občutno večji dohodek; b. večji dohodek se mora odražati tudi v večjem obsegu skupnega premoženja; c. zakonec mora dokazati, da je večji obseg skupnega premoženja predvsem posledica njegovega večjega dohodka; d. upoštevati je treba tudi druge obremenitve zakoncev (v njuni skupnosti ali družini).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki svoje premoženje povečali predvsem z nakupom stanovanja. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da sta bivša zakonca stanovanje pridobila zaradi premišljenega finančnega načrta, ki ga je izdelal toženec, in zaradi tožničine vsestranske pomoči. Posojila sta odplačevala skupaj.

Sodišče druge stopnje je torej, upoštevajoč obseg skupnega premoženja pravdnih strank ocenilo, da se dohodek, ki ga je toženec zaslužil s popoldanskim delom na črno, ni odrazil v povečanju skupnega premoženja v taki meri, da bi to lahko vplivalo na povečanje toženčevega solastniškega deleža. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da le dejstvo, da je eden od zakoncev zaslužil več kot drugi, še ne pomeni, da je samodejno upravičen do večjega solastninskega deleža na skupnem premoženju. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR, ko je upoštevajoč vse zgoraj navedene okoliščine odločilo, da sta solastninska deleža pravdnih strank na spornem stanovanju enaka.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.