Jedro

O obstoju pritožbene novote, ki bi lahko povzročila dvom v pravilnost prvostopne odločitve, sodišče druge stopnje praviloma odloči po pomenu zatrjevanega dejstva, ki naj bi bilo novo in po oceni, sprejeti ob primerjavi z že izvedenimi dokazi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek, po katerem bi toženka bila dolžna izprazniti stanovanje v Sežani ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poročilo Doma učencev ... z dne 30.3.1993, ki ga je tožeča stranka priložila pritožbi, je novi dokaz, ki spreminja dokazno oceno. To listino je pritožbeno sodišče napačno presodilo, ko je štelo njeno vsebino le za formalno potrditev sicer nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila toženka samo formalno prijavljena za bivanje v internatu. Pritožbi priložena listina namreč dokazuje, da je v internatu toženka tudi dejansko prebivala. Zaradi omenjenega novega dokaza bi bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (1. odstavek 220. člena ZPP). Dokaze, ki so bili v tem okviru izvedeni, sodišče oceni v skladu z načelom proste presoje (8. člen ZPP). Tako sta sodišči prve in druge stopnje med drugim ocenili tudi dopis Srednje zdravstvene šole z dne 26.2.1993 (list št. 38) s stališča presoje podatka, da je toženka v času šolanja bila v Domu učencev ... Navedeni podatek navidezno nasprotuje trditvi toženke, da je tudi v času šolanja v Piranu živela v ekonomski skupnosti s pokojnim M.P. v Sežani. Ocena vseh dokazov pa je omogočila sklepanje, da je toženka sicer res bila prijavljena v internatu, da pa je tu prespala le dvakrat tedensko, v ostalem času pa zaradi oskrbe starega očeta pri njem v Sežani. Zadnje leto pred njegovo smrtjo se je v Piran dnevno vozila iz Sežane. Dokazna ocena je torej kompleksna, saj podatek iz dopisa z dne 26.2.1993 upošteva v zvezi z ostalimi dokazili, pri čemer pa je izgubila verodostojnost sicer v dopisu zapisana trditev o kraju bivanja. Skupno življenje s pokojnikom v obliki ekonomske skupnosti najmanj dve leti pred njegovo smrtjo je zato sprejeto kot dejstvo dejanskega stanja po oceni vseh izvedenih dokazov in je posledično povzročilo pravno sklepanje, da je toženka uporabnica stanovanja tudi po smrti M.P. in da uživa stanovanjsko zaščito (5. in 18. člen ZSR).

Tožeča stranka je dopis Doma učencev ... z dne 30.3.1993 pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje priložila kot nov dokaz (1. odstavek 352. člena ZPP). Vendar pa je sodišče druge stopnje štelo, da dopis "ne more predstavljati novega dokaza, ki bi kazal na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje". Postavilo se je na stališče, da je dejstvo, da je bila toženka formalno prijavljena v internatu Srednje medicinske šole, dokazno že bilo ocenjeno. Vsebino spornega dopisa je torej enačilo z vsebino dopisa z dne 26.2.1993 in se opredelilo do prvostopne dokazne ocene, ki je kljub takemu dopisu po prosti presoji vseh dokazov štelo, da je med toženko in pokojnim imetnikom stanovanjske pravice vendarle obstojala ekonomska skupnost. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje v bistvu presojalo nov dokaz, čeprav bi moralo sodbo sodišča prve stopnje zaradi navedbe novih dejstev razveljaviti (pri čemer se revizijsko izrecno citira določba 9. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vsebinsko pa tudi določba 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z določbami ZPP o odločanju na drugi stopnji ob navajanju novih dokazov), ni podana. O obstoju pritožbene novote, ki bi lahko povzročila dvom v pravilnost prvostopne odločitve, sodišče druge stopnje praviloma odloči po pomenu zatrjevanega dejstva, ki naj bi bilo novo in po oceni, sprejeti ob primerjavi z že izvedenimi dokazi. Opisani postopek je pritožbeno sodišče opravilo. Ob pravilnosti ocene, da tožeča stranka v pritožbi ni ponudila novega dokaza, pa sodbi sodišča druge stopnje tudi ni mogoče očitati kršitev postopka, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava temelji na trditvi, da se pritožbena odločba stereotipno izraža in da ne pove, zakaj bi neživljenjska situacija, ki jo zastrjuje toženka, bila verjetnejša od trditev tožeče stranke. Navedeni očitek pa vsebinsko meri na sprejeto dokazno oceno, po kateri sta nižji sodišči toženki poklonili verodostojnost kljub "nenavadni" okoliščini, da tudi njeni starši živijo blizu spornega stanovanja, zaradi česar bi bili prvi poklicani k oskrbi pokojnega. V ospredje je torej postavljen očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga revizijsko ni mogoče utemeljeno grajati (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa navedba stereotipnosti razlogov posredno kaže na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa je odklonitev morebitnega takega očitka že obrazložena. Izpodbijana sodba je namreč natančna v razlogih, ki se nanašajo na oceno vseh dejstev, tudi tistih, ki jih je tožeča stranka navedla v podkrepitev svojih trditev.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).