Jedro

S prepovedjo oddajanja nepremičnin v najem ni možno doseči zavarovanja postavljenega tožbenega zahtevka ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju, niti zahtevka na plačilo 200.000,00 EUR, zato se predlog za izdajo takšne začasne odredbe zavrne.

Namen začasne odredbe je zavarovanje bodoče izvršbe, ne pa opravo izvršilnih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep P 1046/2012-II z dne 11.5.2012 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka II in VI izreka).

II. Pritožbi zoper sklep P 1046/2012-II z dne 3.7.2012 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovor tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 11.5.2012 v točki I, III, IV, V in VII izreka sklepa.

III. Odločitev o stroških ugovornega postopka in stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

I. 1. S sklepom opr. št. P 1046/2012-II z dne 11.5.2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin ter prepoved oddajanja teh nepremičnin z oznako ID.: …..in da se toženi stranki naloži da je dolžna pri notarju deponirati 200.000,00 EUR.

Prepoved odsvojitve in obremenitve zgoraj navedenih nepremičnin je zavrnilo, ker tožnik ni trdil, da bi se tožena stranka dogovarjala o prodaji teh nepremičnin. Prepoved oddajanja teh nepremičnin v najem je zavrnilo, ker tožnik ni navedel okoliščin, ki bi predstavljale nevarnost za uveljavitev nedenarne terjatve zaradi oddajanja v najem. Oddajanje v najem teh nepremičnin ne predstavlja nevarnosti za zahtevek, da se ugotovi, da so te nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank in za določitev deleža strank na teh nepremičninah. Glede zahtevka za plačilo 200.000,00 EUR iz naslova oddaje nepremičnin v najem sodišče prve stopnje šteje zahtevek za verjetno izkazan, tožnik pa ni izkazal nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženke uveljavitev terjatve onemogočena. Nepredložitev najemnih pogodb, postopki davčne uprave, nastanek škode zaradi možne odpovedi najemnih pogodb, so trditve za dokazovanje obstoja terjatve, ne pa navedbe, ki bi pomenile odtujevanje, skrivanje ali drugo razpolaganje, s katerimi bi se onemogočila izterjava terjatve tožeče stranke.

2. Zoper zavrnilni del začasne odredbe je vložil pritožbo tožnik. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožena stranka zanika obstoj terjatve v višini 200.000,00 EUR. Prihodki od najemnin niso prijavljeni in tožnik ne more oddati davčne prijave teh dohodkov. Tožniku nastaja škoda v obliki obratovalnih stroškov, grozi škoda zaradi zamolčanja, da študentski dom nima gradbenega dovoljenja. Toženka skriva denar iz najemnin in je s tem izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prepoved oddajanja v najem bi lahko edino pripeljala do odvrnitve nastajanja nadaljnje škode. Tožena stranka je iz oddajanja v najem pridobila znesek 432.000,00 EUR in z deponiranjem zneska 200.000,00 EUR ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki grozijo tožeči stranki, če se začasna odredba ne izda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da ni bilo navedb o prodaji zemljišč parc. št. 1318/0, 1319/1, 1319/2, 1315/1, 1315/2, 1317/5 in 1317/6 k.o. X. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo začasno odredbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki prepove odsvojitev in obremenitev teh nepremičnin, ker ni zatrjevan obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s prepovedjo oddajanja zgoraj navedenih nepremičnin v najem ni možno doseči zavarovanja postavljenega tožbenega zahtevka ugotovitve obsega skupnega premoženja in delež na skupnem premoženju, niti zahtevka na plačilo 200.000,00 EUR. Po določilu prvega odstavka 271. člena je možno izdati samo takšno začasno odredbo, s katero je možno doseči namen zavarovanja. Če se namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne da doseči, ta ni utemeljena in se predlog za izdajo takšne začasne odredbe zavrne. Brezpredmetne so zato vse navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na obstoj in na nadaljnji nastanek zatrjevane škode, ki mu nastaja zaradi oddajanja nepremičnin v najem; vse navedbe o kršitvi davčnih predpisov in bojazni glede zatrjevanih bodočih možnih odškodninskih zahtevkov. Pravilno je zato zavrnjena začasna odredba v delu, s katerim se toženi stranki prepoveduje oddajanje teh nepremičnin v najem.

6. Isto velja tudi za zahtevek, da je toženka dolžna znesek 200.000,00 EUR deponirati pri notarju, notar pa nato izročiti ta znesek tožniku v obsegu, kot bo to določeno s sodbo II P 1722/2001. Namen začasne odredbe je zavarovanje bodoče izvršbe, ne pa opravo izvršilnih dejanj. V okviru izdaje začasne odredbe zato ni možno naložiti dolžniku založitev zneska, katerega plačilo se s tožbo zahteva. Pravilno je zato zavrnjen zahtevek tožnika, da se toženi stranki naloži, da pri notarju založi znesek 200.000,00 EUR.

II.

7. S sklepom opr. št. P 1046/2012-II z dne 3.7.2012 je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru tožene stranke zoper tisti del sklepa o izdani začasni odredbi, s katerim je bilo začasni odredbi ugodeno (I, III, IV, V). Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo in začasno odredbo v ugodilnem delu razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik dokazal verjeten obstoj terjatve, da v skupno premoženje spadata nepremičnini 1903/4 in 1903/15, k.o. X. Je pa sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožnik samo zatrjeval, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ni pa predlagal nobenih dokazov, s katerimi bi s stopnjo verjetnosti izkazal obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ker pa ni bil priča zatrjevanih dogovorov o prodaji nepremičnine, ampak je te podatke pridobil od drugih virov, katerih izvedbo pa ni predlagal. 8. Tožnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se z zaslišanjem tožnika ne bi dokazala verjetnost obstoja nevarnosti. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je kršilo pravila postopka o zaslišanju stranke (257. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zatrjevanj, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožeči stranki. Tožena stranka je edina v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnin in bi zato lastninsko pravico na teh nepremičninah prenesla na pridobitelja, ki bi iz tega razloga lahko nepremičnine pridobil v dobri veri. Tožena stranka je navedla, da se z nikomer ni dogovarjala o prodaji teh nepremičnin in ji zato z izdano začasno odredbo ne more nastati nikakršna škoda. Tožnik je obstoj nevarnosti zatrjeval, ni mu pa potrebno izkazati verjetnosti obstoja, če dokaže, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ).

9. Pritožba je utemeljena. Izpodbijani sklep je bilo zato spremeniti tako, da se ugovor tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo začasni odredbi ugodeno. Odločitev o ugovornih stroških in pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjeten obstoj terjatve, da sporni nepremičnini parc. št. 1903/4 in 1903/15, k.o. X. spadata v skupno premoženje pravdnih strank in da je tožnik zatrjeval obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožnik pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval tudi, da zaradi izdaje začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala nobena škoda. Pritrditi je zato pritožniku, da mu obstoj nevarnosti ni potrebno dokazovati, ker je izkazal, da pritožnica z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode. Dejstvo, da sta nepremičnini 1903/4 in 1903/15, k.o. X. skupno premoženje pravdnih strank pomeni, da je upravljanje in razpolaganje s tema dvema nepremičninama skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Toženka iz tega razloga sama enostransko ne more razpolagati z nepremičninama. Z izdano začasno odredbo se zato ne posega v noben njen pravno zavarovan interes, niti se ji ne bo povzročila nobena škoda, ker ta ne preprečuje obremenitve in razpolaganja s tema dvema nepremičninama skupno s tožnikom. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugodilo ugovoru in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker ni upoštevalo, da tožeči stranki z izdajo začasne odredbe ni potrebno izkazati nevarnosti, ker je izkazala, da z izdano začasno odredbo toženi stranki ne bo nastala nobena škoda.

11. Stroški izdaje začasne odredbe v pravdnem postopku so pravdni stroški, zato bo o njih odločeno s končno odločbo.