Jedro

Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti za katero parcelo v kateri katastrski občini gre, to pa ima za posledico, poleg tega, da zemljišča sploh niso identificirana, da ni mogoče ugotoviti ali gre za zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Davčnega urada Koper, Izpostava Lucija, ... z dne 10. 4. 2008 se odpravi in se zadeva vrne Davčnemu uradu Koper, Izpostava Lucija v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR, povečane za 20 % DDV v 15-tih dneh od vročitve sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Davčni urad Koper, Izpostava Lucija, je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 za parcelo-poslovni prostor v izmeri 15.543 m2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se v skladu z določili 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina Piran je z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, določila in ustrezno razdelila pogoje in merila za odmero nadomestila. Tako so zavezanci plačila nadomestila dejanski lastniki zemljišč, stavbe ali dela stavbe in objekta oziroma pogodbeno zavezani uporabniki. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se obračunava ne glede na to ali je stavbno zemljišče v uporabi ali ne, pri tem pa se upošteva namembnost določena v skladu s prostorskimi akti. Pri določitvi višine nadomestila se poleg namembnosti stavbnega zemljišča upošteva območje v katerem je stavbno zemljišče, opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo in dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se določi mesečno za zazidano stavbno zemljišče tako, da se skupno število točk iz 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12. in 16. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, pomnoži z vrednostjo točke za zazidano stavbno zemljišče ter površino stanovanjskega ali poslovnega objekta. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča pa se določi tako, da se število točk iz 13. člena navedenega Odloka pomnoži s površino nezazidanega stavbnega zemljišča in vrednostjo točke, določene za nezazidano stavbno zemljišče. Sklep Občinskega sveta Občine Piran o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran za leto 2006 (Uradne objave št. 7/05 in 95/05), določa vrednost točk za zazidano stavbno zemljišče 0,07 SIT/m2, za nezazidano stavbno zemljišče, na katerem ni objekta in je skladno s prostorskimi izvedbenimi akti na njem možna gradnja pa 0,000499 EUR/m2. Na osnovi navedenih določil zakona in Odloka je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 v skupnem znesku 24.952,85 EUR oziroma 5.979.703,00 SIT.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-13-354/2008-5 z dne 31. 3. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani upravni akt, zaradi njegove neskladnosti z materialno pravnimi predpisi, nezakonit. Navaja še, da ne more imeti statusa zavezanca kot neposredni uporabnik nepremičnine, saj je uporaba površine javna in nikomur ni onemogočen dostop, zato je število neposrednih uporabnikov nedoločeno. Poleg tega pa za izvajanje svoje dejavnosti ne uporablja nepremičnine v celoti, pač pa le v manjšem delu, zato ni mogoče šteti zemljišča, ki ga uporablja, v celoti kot športno rekreacijsko površino. Iz zemljiško knjižnega izpiska namreč izhaja, da je parcela št. 5528/3 sestavljena iz ceste-4108 m2 in zelenice-11435 m2. V nadaljevanju še navaja, da 14. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran določa, da se pri obračunu nadomestila upošteva namembnost, določena v skladu s prostorsko-izvedbenimi akti. Ker navedeni akti niso bili sprejeti, upravni organ ni imel ustrezne podlage za odmero nadomestila, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Poleg tega je tožena stranka napačno ugotovila uporabo zemljišč navedenih v izpodbijani odločbi, skozi vse leto, saj se na njih izvaja dejavnost kartinga le v poletnem obdobju in to od meseca maja do meseca avgusta. Napačno je bil uporabljen tudi 60. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da se nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. Izpodbijana odločba ne navaja prostorskega izvedbenega načrta, s katerim naj bi bila določena površina za gradnjo oziroma obstoj morebitnega lokacijskega dovoljenja iz katerega bi izhajalo, da je treba za nepremičnino plačati nadomestilo. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v obrazložitvi odločbe.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97-ZSZ) določa kdaj in pod kakšnimi pogoji se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. Tako je v 2. odstavku 58. člena določeno, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so obremenjena z vodovodnim in električnim omrežjem. V 1. odstavku 60. člena ZSZ pa je določeno, da se nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. V skladu z navedenimi določbami Zakona o stavbnih zemljiščih je bil sprejet Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Piran (Uradne objave št. 48/03-občinski Odlok), ki določa podrobnejša merila za določitev višine nadomestila za zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče. Iz navedenih določb Zakona in Odloka izhaja, da je treba pred izdajo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ugotoviti parcelo s parcelno številko in katastrsko občino, velikost parcele, vrsto parcele oziroma objekta in vrsto rabe. Šele vsi ti podatki skupaj lahko pripeljejo do opredelitve ali gre za zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče. Od tega je namreč odvisna višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni mogoče ugotoviti za katero parcelo v kateri katastrski občini gre, saj je opredeljena zgolj s površino, naslovom in navedbo, da gre za poslovni prostor. To pa ima za posledico, poleg tega, da zemljišča sploh niso identificirana, da ni mogoče ugotoviti ali gre za zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče, oziroma v kakšnem delu gre za zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče. Od te opredelitve je odvisna tudi uporaba določb občinskega Odloka in Zakona o stavbnih zemljiščih, ki pogoje za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določajo drugače (58. člen ZSZ) kot pogoje za plačevanje nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (60. člen ZSZ). Poleg tega iz izpodbijane odločbe, odločbe upravnega organa druge stopnje in upravnih spisov ne izhaja ali je za območje na katerem ležijo zemljišča, navedena v izreku izpodbijane odločbe, sprejet prostorski izvedbeni načrt iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti namembnost teh zemljišč. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba neobrazložena v bistvenih delih, ki se nanašajo na njen izrek. Zato tudi ni bilo mogoče presoditi njene pravilnosti in zakonitosti.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi, v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ugodilo, saj v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta zakon in na zakon oprt predpis, nista bila pravilno uporabljena, in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007-Pravilnik), ki v 1. odstavku 3. člena določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji, in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke v taki višini s pripadajočim 20 % DDV tudi ugodilo.