Jedro

Restitucijski zahtevek tožeče stranke je predstavljal zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve in izvedbo storitve, kar se po določbi prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka dolžnika pretvori v denarno terjatev, zato bi tožeča stranka po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP svojo terjatev morala v denarnem znesku priglasiti v stečajnem postopku, opustitev česar je po določbi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP imela za posledico prenehanje njene terjatve, tudi v primeru, če je obstajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila njeno posest tako, da je 25. 5. 2010 na parc. št. 421/3 k.o. T, podrla dve listnati drevesi, odstranila lesena otroška igrala, pet klopi, betonsko tlakovano pot v širini 2 m in dolžini 25 m, podrla dvoje stopnic na dvignjeno zelenico, odstranila zemljo debeline 70 cm in količine 790 m3, prestavila 70 cm visok betonski zid, ki je ograjeval nanos zemlje na zelenici ter tako onemogočila tožeči stranki uporabo parkirišč in zelenice 33 x 34 m s štirimi igrali, dvema peskovnikoma in klopmi, ki jih je tožeča stranka imela v posesti od leta 1972. Zavrnilo je tudi restitucijski del tožbenega zahtevka in prepoved bodočega motenja. Tožeči stranki je naložilo nerazdelno poravnati toženi stranki 380,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Z gradbenim dovoljenjem iz leta 1972 bi naj pridobila pravico uporabe parc. št. 421/3 k.o. T., ki predstavlja funkcionalno zemljišče. Zmotno bi naj bilo ugotovljeno, da tožniki na njej niso imeli posesti in da poseg tožene stranke ni bil protipraven. Opuščanje vzdrževanja naj ne bi imelo vpliva na posest. Tožena stranka je zaprla intervencijsko pot. Stečajni postopek nad toženo stranko, katerega namen je enakomerno poplačilo vseh upnikov, naj ne bi imel vpliva na vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka eden od dveh solastnikov (do 56/100) parc. št. 421/3 k.o. T., s katere je odstranila zelenico 33 x 34 m, skupaj z navedenimi stvarmi. Pod zelenico je skladiščni oziroma garažni prostor, v katerega je zamakalo, zato je sedaj njegova streha (bivša zelenica) prevlečena z asfaltno površino, na kateri je več parkirišč kot pred spornim motenjem. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz več razlogov. Predvsem, ker tožeča stranka (določeni lastniki okoliških stanovanj) niso imeli na zunaj vidne, izključujoče posesti na zelenici in stvareh na njej, do katerih je bil prost dostop. Dajatveni del zahtevka ni utemeljen, ker je tožeča stranka zahtevala namestitev novih stvari, medtem ko so bile odstranjene stare, nevzdrževane in dotrajane. Tožena stranka je v stečajnem postopku, zaradi česar ji vzpostavitve prejšnjega stanja ni mogoče naložiti, ker bi to vplivalo na stečajno maso, pri čemer tožeča stranka v stečajnem postopku ni priglasila denarne terjatve. Sporno dejanje ni bilo niti protipravno, saj je tožena stranka v predhodnem obvestilu pozvala prebivalce, da sprostijo parkirišča ob robu parcele in odstranijo stvari na zelenici, ki so zanje še uporabne, vendar je dobila odgovor, da stvari niso last prebivalcev, nato pa od krajevne skupnosti še zaprosilo, da jih sama odpelje na deponijo.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Ni povsem jasno, kaj je želela pritožba grajati, ko je navedla, da se je sodišče prve stopnje zaradi izogibanja odločanju o pravici do posesti le bežno dotaknilo gradbenega dovoljenja iz leta 1972, na podlagi katerega so imetniki stanovanjske pravice pridobili pravico do souporabe parkirišč, zelenice z igrali in peskovnikoma, vse na parc. št. 421/3. Z navedenim gradbenim dovoljenjem je namreč investitor P. S. dobil dovoljenje za ureditev okolja zgradb na vogalu G. ulice in Ulice M. P.. Na njem ni parc. št. 421/3, ki leži v smeri M. ulice. Ne glede na to, gradbeno dovoljenje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno zemljišče predstavljalo javno dostopen prostor prebivalcem vsega okoliša, zaradi česar na njem ni posestnega varstva. Nove in v nasprotju z izvedenimi dokazi so pritožbene trditve, da sporno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k hišnim številkam tožnikov. Funkcionalno zemljišče je v solasti etažnih lastnikov, medtem ko je parcela št. 421/3 (podzemna garaža) last tožene stranke.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo kompetentno odgovoriti na vprašanje protipravnosti spornega ravnanja, ker se ni vprašalo, ali je tožena stranka za poseg imela ustrezno upravno dovoljenje. Protipravnost motilnega dejanja mora v pravdi zaradi motenja posesti zatrjevati in dokazovati tožnik, zato je prepozno šele v pritožbi izražati dvom, da je bil poseg upravno dovoljen. Ne drži pritožbena navedba, da predhodna obveščenost tožnikov o nameravanem posegu nima vpliva na dopustnost. Tožeča stranka ni postavila trditev, da je kdo posegu nasprotoval, da bi lastnik lahko ugotovil, da je njegov namen sporen.

8. Trditve, da je zaradi posega onemogočena intervencijska pot za gasilce, so nove in takšne narave, da bi jih tožeča stranka po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP morala navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo, zato v pritožbi niso dopustne. Poleg tega tožbeni zahtevek ni zajemal nobene intervencijske poti, pač pa tlakovano pot po zelenici od zahoda proti vzhodu. Intervencijska pot je potekala po severnem delu parcele in je sedaj združena s celotno parcelo ter tako še bolje prevozna, da je le ne bodo tožniki v celoti zaparkirali. Dostop do stanovanjskega bloka v Ulici M. P. 23 - 23C je mogoč enako kot prej, ob južni strani parcele 421/3. 9. Pritožba priznava, da lahko tožniki parkirne prostore uporabljajo enako kot prej, vendar zmotno meni, da so upravičeni zahtevati ponovno ureditev zelenice in namestitev igral ter klopi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nevzdrževanje in dotrajanost stvari, ki so jih tožniki s tožbenim zahtevkom zahtevali v brezhibnem stanju, kar ne bi pomenilo vzpostavitve prejšnjega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je posledice stečajnega postopka nad toženo stranko pravilno utemeljilo z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. Bistvo zahtevka zaradi motenja posesti je vzpostavitev prejšnjega stanja (34. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Tožeča stranka je zahtevala prestavitev 70 cm visoke betonske ograje okoli parcele z obsegom 30 x 34 m, 70 cm visok nanos zemlje (790 m3), postavitev dvoje betonskih stopnic na nanos, tlakovanje poti 2 x 25 m, namestitev dveh peskovnikov, pet lesenih klopi, ozelenitev, zasaditev dveh dreves, vse v brezhibnem stanju, česar ni mogoče izvesti brez stroškov in vpliva na obseg stečajne mase. Restitucijski zahtevek tožeče stranke je predstavljal zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve in izvedbo storitve, kar se po določbi prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka dolžnika pretvori v denarno terjatev, zato bi tožeča stranka po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP svojo terjatev morala v denarnem znesku priglasiti v stečajnem postopku, opustitev česar je po določbi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP imela za posledico prenehanje njene terjatve, tudi v primeru, če je obstajala.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in pravilnimi materialnopravnimi zaključki o neobstoju posesti, pomanjkanju protipravnosti ravnanja tožene stranke in nedopustnosti uveljavljanega restitucijskega zahtevka zoper toženo stranko v stečaju, ki vsak zase narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Po določbi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.