Jedro

Ker revident blaga oziroma storitev, ki so bili predmet spornih računov, ni uporabil za opravljanje svoje dejavnosti, temveč so biti ti nakupi oziroma storitve povezani s potrebami fizičnih oseb, mu davčni organ pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega davka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2006 in zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je s svojo odločbo ugodila revidentovi pritožbi v delu, ki se nanaša na točke I/1, I/2 in I/6 do I/16 odločbe Davčnega urada Koper z dne 10. 2. 2004, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. V neodpravljenem delu prvostopne odločbe je davčni organ revidentu naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 191.250,00 SIT, davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 4.600.497,00 SIT in davka na dodano vrednost v znesku 3.011.332,00 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka, in še navaja, da je bila odločitev o davčnem nepriznanju popravka vrednosti terjatev pravilna, ker v postopku ni sporno, da je revident za navedeno terjatev sklenil pogodbo o cesiji terjatve, s tem pa je ugasnila njegova pravica zahtevati plačilo dolga. Listina, na podlagi katere je revident oblikoval dolgoročne rezervacije, ne ustreza določbi Slovenskih računovodskih standardov - SRS 10, saj v listini ni opredeljen večletni plan črpanja rezervacije.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri zatrjuje revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do kršitev upravnega postopka na prvi stopnji, da se odločitev o pravilnosti popravka vrednosti terjatev nanaša na točki I/1 in I/2 izpodbijane odločbe, ki sta bili odpravljeni, in je zato izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi. Tožena stranka pri opredelitvi davčno priznanih odhodkov za leto 2001 in 2002 ne bi smela upoštevati Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih, ki je začel veljati šele leta 2003. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, to je davčne obveznosti, naložene v točkah I/3, I/4 in I/5 izreka prvostopne davčne odločbe, znaša 7.803.079,00 SIT oziroma 32.561,67 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V drugem odstavku 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV (v besedilu, veljavnem v letu 2001 in 2002) je določeno, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik blaga oziroma storitve, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV, če s tem zakonom ni drugače določeno. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da revident blaga oziroma storitev, ki so bili predmet obravnavanih računov, ni uporabil za opravljanje svoje dejavnosti, temveč so bili ti nakupi oziroma storitve povezani s potrebami fizičnih oseb. Odločitev v obravnavani zadevi tako ni utemeljena na določbi 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO, kot to zmotno zatrjuje revident, temveč na določbi 40. člena ZDDV. Glede na navedeno revidentovo sklicevanje na spremembe ZDDPO v zvezi s poslovno potrebnimi odhodki ter uporabo Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih nima vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, odločitev upravnih organov, s katero se je strinjalo tudi prvostopno sodišče, pa je pravilna in zakonita.

9. Glede navedb, ki se nanašajo na popravek vrednosti terjatev v višini 9.224.342,73 SIT v letu 2002, Vrhovno sodišče ugotavlja, da držijo revidentove navedbe, da je bil ta popravek izveden v letu 2002 in njegovo nepriznanje zajeto v točkah I/1 in I/2 izreka izpodbijane prvostopne odločbe. Vendar pa tožena stranka v delu, ki se nanaša na obravnavani popravek vrednosti terjatev, ni našla nepravilnosti in je prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, odpravila iz drugih razlogov, poleg tega pa sta tako prvostopni kot drugostopni organ v obrazložitvah izpodbijanih odločb ugotovila, da podlage za priznanje popravka ni niti v letu 2001, na katero pa se nanaša točka I/3 izreka prvostopne odločbe, ki ni bila odpravljena. Glede na navedeno je revidentovo zatrjevanje, da je izrek izpodbijane prvostopne sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, oziroma da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, neutemeljeno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni obrazložilo sodbe, ampak je zgolj navedlo, da se strinja z razlogi, ki jih je podala tožena stranka v svoji odločbi. V drugem odstavku 71. člena ZUS-1 je določeno, da sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Ker torej ZUS-1 omogoča sodišču takšen način obrazložitve, niso podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

11. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.