Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je upnica zadostila zakonskim znakom (sicer izpodbojne) domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Predmet dokaznega postopka za obrambo dolžnika, da je ravnal vestno in pošteno, se nanaša na okoliščine na strani dolžnika, ne pa na pravno naravo plačila prispevkov in izpada koristi od tega za dolžnika. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni razlagi sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu kljub ugotovljeni opustitvi zakonskih dolžnosti obračunavanja prispevkov in obveščanja davčnega organa, ki jih je imel v sistemu obveznega zavarovanja, zaradi drugih okoliščin na njegovi strani, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče, ki vodi postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A., na ugovor upnice postopek odpusta obveznosti ustavilo in zavrnilo predlog dolžnika za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da sklep izpodbija v celoti in pritožbenemu sodišču predlagal, da utemeljeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, ugovor upnice pa kot neutemeljen zavrne.

3. Stečajna upraviteljica je na poziv sodišča, da se izjavi o pritožbi, v vlogi z dne 10. 6. 2019 ponovila stališče, ki ga je podala zoper upničin ugovor in še poudarila, da dolžnik od začetka postopka odpusta obveznosti izpolnjuje vse obveznosti, ki mu jih nalaga ZFPPIPP.

4. Upnica Republika Slovenija je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem postopku osebnega stečaja je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 9. 2018 začelo postopek odpusta obveznosti in dolžniku določilo preizkusno obdobje šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti. Pred potekom preizkusnega obdobja je upnica Republika Slovenija vložila ugovor proti odpustu obveznosti, ki mu je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku obravnave ugovora ter po izvedbi predlaganih dokazov obeh strank postopka, v celoti sledilo. Ugotovilo je, da je bil dolžnik kot edini družbenik družbe N. d. o. o. in hkrati njen edini direktor, ki od 1. 1. 2015 ni bil zaposlen, v sistemu zavarovanj obvezno zavarovan, zaradi česar je bil kot zavezanec za plačilo prispevkov zase tudi sam dolžan obračunavati vsak mesec prispevke za socialno varnost in jih posredovati davčnemu organu, česar pa ni storil v obdobju od junija 2015 do vključno decembra 2016 (pač pa le do vključno maja 2015). Teh ugotovitev pritožnik s pritožbo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče na ta dejstva vezano. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Finančna uprava Republike Slovenije pri dolžniku kot zavezancu plačila prispevkov opravila kontrolo obračunavanja prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 6. 2015 do vključno decembra 2016 in ugotovila, da dolžnik kot zavezanec za to obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost ter mu po uradni dolžnosti naložila plačilo le teh v znesku nekaj več kot 7.000,00 EUR (potrditvah upnice v ugovoru: 7.648,97 EUR). Tudi teh dejstev pritožnik v pritožbi ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče na ta dejstva vezano.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem upnica zadostila zakonskim znakom (sicer izpodbojne) domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, po kateri velja (če se ne dokaže drugače), da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ naknadno naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 evrov.

8. Predmet dokaznega postopka za obrambo dolžnika, da je ravnal vestno in pošteno, se nanaša na okoliščine na strani dolžnika, ne pa na pravno naravo plačila prispevkov in izpada koristi od tega za dolžnika. Zato pritožbeno sodišče v obrazložitev tega sklepa ni povzemalo obširnih pojasnil upnice dolžniku glede sistema socialne varnosti po načelu generacijske solidarnosti. Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje pravilni razlagi sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu kljub ugotovljeni opustitvi zakonskih dolžnosti obračunavanja prispevkov in obveščanja davčnega organa, ki jih je imel v sistemu obveznega zavarovanja, zaradi drugih okoliščin na njegovi strani, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel. 9. Stališče o odvečnosti predpisanih obveznosti, ki jih ima po zakonu direktor in edini družbenik družbe z omejeno odgovornostjo v primeru, če direktor nima plače, še ne potrjuje vestnega in poštenega ravnanja. V konkretnem primeru je dolžnik svoje obveznosti v razmerju do upnice po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer prvih pet mesecev po prenehanju prejemanja plače izpolnjeval, potem pa jih je vse do začetka postopka osebnega stečaja prenehal izpolnjevati. Sodišče prve stopnje je dolžnikovo obrambo, da kot direktor in družbenik družbe ni mogel ničesar storiti, dokler družbe ni dal v stečaj, ugotovilo, da je dolžnik predlagal stečaj družbe šele januarja 2018 in da dolžnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti že prej. Če je bila družba, katere edini družbenik in direktor je bil dolžnik, že od leta 2015 insolventna in iz tega razloga dolžnik v družbi ni prejemal plače, dolžnik pa 3 leta ni predlagal stečaja družbe, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločitvi ni upoštevalo kot odločilnih okoliščin, da je bil FURS seznanjen o stanju družbe N. d. o. o. V kolikor dolžnik s temi trditvami meri na odgovornost upnice, da ni predlagala stečaja družbe, niso utemeljene, saj upnica ne glede na podatke, s katerimi je razpolagala, ni bila dolžna predlagati stečaja družbe. Zato se na opustitev dolžnih ravnanj upnice v zvezi z informacijami glede družbe N. d. o. o. dolžnik neutemeljeno sklicuje.

10. V zvezi z obrambo dolžnika, da ugovor upnice ni utemeljen, ker je v nasprotju s potrdilom, ki ga je na zahtevo upraviteljice izdal davčni organ (p. d. 69), je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 3. strani izpodbijanega sklepa odgovorilo, da se potrdilo, da dolžnik ni dal neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov, izrecno nanaša na davke, ki pa v obravnavanem primeru niso predmet ugovora. Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da se potrdilo ne nanaša na neobračunane prispevke za socialno varnost, ne izpodbija, poudarja pa, da je FURS pozneje potrdilo opravičeval z očitno napako in v zvezi s tem smiselno predlaga, naj napaka bremeni FURS ne pa dolžnika. Takemu stališču pritožbeno sodišče ne more pritrditi, ker dokazne ocene za odločitev relevantnih dejstev ni mogoče opreti le na eno okoliščino, k čemur si prizadeva pritožnik. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. V obravnavanem primeru se je dolžnik tudi branil, da obračunov ni oddajal zato, ker jih ni zmogel plačevati ter zato, ker v obdobju, ko mu je propadlo podjetje, ni vedel, v kakšnem statusu je sam kot direktor, ki ne prejema plače. Za presojo, ali je bil dolžnik morda neveden, ali pa se je zavestno odločil, da davčnemu organu ne bo oddajal podatkov potrebnih za obračun prispevkov za socialno varnost, je sodišče prve stopnje presojalo dokaze, ki jih je predložila upnica, ki je te trditve prerekala. Na podlagi predloženih mesečnih vabil dolžniku, da pošlje FURS-u Obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij za določeno obdobje, je zaključilo, da je dolžnik vedel, da je bil kot zavezanec dolžan obračunavati prispevke za socialno varnost, ne glede na zmožnost plačila le teh ter da se je kljub večkratnim pozivom zavestno odločil, da obračunov ne bo delal niti jih ne bo oddajal pristojnemu davčnemu organu.

12. Pritožnik v zvezi s tem zaključkom v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da kot glavne dokaze navaja pošto, ki je bila vročena v poštni predal, pri tem pa ni upoštevalo, da je bil v omenjenem obdobju izveden rubež in prodaja dolžnikovega stanovanja na omenjenem naslovu in da v omenjenem obdobju tega stanovanja sploh ni več uporabljal. Poštni naslov je ohranil, vendar fizično na drugem mestu.

13. V zvezi z navedenimi trditvami pritožnika pa je upnica v odgovoru na pritožbo navedla, da je davčni organ vseh 16 vabil v zvezi z neoddanimi obračuni OPSVL za obdobje 6/2015 do 12/2016 ter vseh 15 odločb za enaka obdobja, vročal dolžniku na naslov B. Dolžnik je tudi v obravnavani pritožbi navedel isti naslov. Naslov B. kot naslov dolžnika je naveden tudi v izpodbijanem sklepu, kar pomeni, da se mu tudi pošta sodišča vroča na ta naslov. Upnik opozarja, da dolžnik ni predložil nobenih dokazil o svojih trditvah o prodaji stanovanja. Zato meni, da njegove trditve niso resnične. Pri tem pa opozarja na vprašanje, kje pa dejansko biva dolžnik in zakaj je še vedno prijavljen na naslovu B., če na tem naslovu nima več svojega stanovanja.

14. Pritožbeno sodišče navedb pritožnika, s katerimi je izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prejel vabila in odločbe FURS, ni obravnavalo, ker predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj pritožnik ni izkazal, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku obravnave ugovora proti odpustu obveznosti (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). O vprašanju, ali je FURS dolžniku pravilno vročal vabila na prijavljen naslov bi se bilo dolžno sodišče opredeliti le v primeru, če bi dolžnik v to smer podal trditve do zaključka naroka za obravnavo ugovora, česar pa ni storil. 15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene očitke pritožnika, ki so bili pomembni za odločitev. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP).