Jedro

V primeru izselitve imetnika stanovanjske pravice v stanovanjsko hišo, ima uporabnik, ki je pred tem stanoval v stanovanju, vendar ne manj kot 2 leti do uveljavitve SZ, pravico do odkupa stanovanja, če stanovanjska hiša ni primerna tudi za uporabnika stanovanja.

Izrek

Pritožba prvotoženca se zavrne kot neutemeljena in se glede njega potrdi sodba sodišča prve stopnje (tč. 2 izreka).

Pritožbi tožnika oziroma drugotoženca se ugodi in se glede njega sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika R.Z. za sklenitev kupoprodajne pogodbe za dvosobno stanovanje s kabinetom št. 15 na V. Nadalje je ugotovilo, da je dr. P.Z. prenehala stanovanjska pravica na zgornjem stanovanju in obema tožencema naložilo izpraznitev tega stanovanja. V posledici take odločitve je tožencema iz nasprotne tožbe naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 53.266,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožujeta tožnik in toženca iz nasprotne tožbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da pritožbeno sodiščo ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi zahtevku oziroma zavrne zahtevek iz nasprotne tožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

V pritožbi toženca navajata, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica porotnica M.T., žena predsednika SO V., torej žena zastopnika tožene stranke in bi morala biti izločena po zakonu. Ta njena prisotnost je predstavljala nehoten pritisk na ostala dva člana senata. Nadalje je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prvotožencu po nasprotni tožbi odvzelo pravico, da bi bil zaslišan kot stranka, saj je bil že zaslišan kot priča, s tem mu ni bila dana možnost, da izpove o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločanje. V konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za združitev obeh pravd, saj ne gre za iste stranke. Tožeča stranka po nasprotni tožbi ni aktivno legitimirana, saj je za izselitev aktivno legitimiran upravljalec to je Z. in ne lastnik, v konkretnem primeru Občina kot ustanovitelj zavoda in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Prvotoženec dr. P.Z. je že izseljen, glede drugotoženca oziroma tožnika R.Z. pa je bistveno vprašanje ali je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Sodišče je spregledalo določilo čl. 19/2 ZSR po katerem imajo uporabniki po izselitvi imetnika stanovanjske pravice še naprej pravico uporabljati stanovanje. Sodišče prve stopnje je neupravičeno oprlo odločitev na stališče izraženo v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1596/93, s katero je bila razveljavljena prvostopenjska sodba, čeprav ne gre za identično situacijo, niti pri nas ne velja precendenčno pravo. Sodišče ob sklicevanju na to odločbo zaključuje, da se prvotoženi formalno še ni izselil iz stanovanja, čeprav zakon tega ne pozna, ampak je pomembno le dejansko bivanje. Če slednji ni odjavil bivališča, to ni pomembno in odločilno, saj je to le prekršek, isto je z plačevanjem stanarine in okoliščina, da je prvotoženec dal soglasje za odkup stanovanja svoji ženi. To bi lahko potrdila tudi priča M.Š. Vsi v ZD V. vedo, da se je prvotoženec vselil v stanovanjsko hišo, zato je zaključek da so tožnikovi starši s prikrivanjem dejanskih okoliščin zagotovili svojemu sinu pravico nadaljnega bivanja v spornem stanovanju in da to pomeni zlorabo procesnih pravic za prvotoženca, žaljiv in ta ugotovitev nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. O tej okoliščini prvotožena stranka predlaga zaslišanje prič dr. M., B.B., dr. D. Glede okoliščine ali je hiša primerna tudi za bivanje tožnika bi moralo sodišče pribaviti načrt in opraviti ogled ali to ugotoviti z izvedencem. Hiša je res večja po kvadraturi, saj ima tudi garažo in kurilnico. Hiša pravzaprav ni dograjena, saj nima prvega nadstropja kot je bilo po načrtu predvideno. Prvotoženec se je v to hišo preselil zaradi nemogočih razmer s tožnikom, saj je med njima prihajalo do hudih konfliktov. To bi lahko potrdil tudi tožnikov brat A. Preselitev prvotoženega pomeni ločitev generacij. Prvotoženec in njegova žena kot zdravnika potrebujeta za študij urejene stanovanjske pogoje.

Pritožba R.Z. je utemeljena, pritožba dr. P.Z. pa neutemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da je pri sojenju kot sodnik porotnik sodelovala žena predsednika SO V. M.T. ni podana, saj predsednik SO V. ni zakoniti zastopnik tožene stranke v premoženjskopravnih sporih, temveč je to po Zakonu o javnem pravobranilstvu (Ur.l. RS 19/76-5/91) Občinsko javno pravobranilstvo.

Če pa obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti sodnika porotnika (čl. 71 tč. 6 ZPP) sme stranka zahtevati izločitev le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (čl. 73/2 ZPP), ne more pa tega uveljavljati v pritožbi. Nadalje ni podana bistvena kršitev, ker je bil prvotoženec dr. P.Z. zaslišan kot priča, ni pa bil zaslišan kot stranka, saj dokaz z zaslišanjem strank ni obvezen.

V zakonu je določeno, da lahko sodišče zasliši stranke, če spozna, da je to potrebno (čl. 264 ZPP). Pravno zmotno je stališče tožene stranke po nasprotni tožbi v pritožbi, da je obvezno zaslišanje stranke in v zvezi s tem ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka. V kolikor tožena stranka po nasprotni tožbi trdi, da ni bilo pogojev za združitev pravd, pritožbeno sodišče poudarja, da je to sklep procesnega vodstva (čl. 313 ZPP) zoper katerega ni pritožbe in na te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi, ko odreka aktivno legitimacijo Občini V. za izpraznitveno tožbo, ker da gre za upravljalske pravice s katerimi razpolaga Z. Po določbi 1. odst. 65. člena Zakona o zavodih (Ur. list. RS 12/94) je vse premoženje zavodov, s katerim so dotedaj upravljali zavodi s 1.4.1991 postalo lastnina ustanovitelja. Upravljalskih in razpolagalnih pravic zakon ne pozna, oziroma upravljalska pravica spada med način izvrševanja lastninske pravice. Za to pravico pa je aktivno legitimiran kot ustanovitelj tožeča stranka po nasprotni tožbi. Če je Občina V. pasivno legitimirana za odkup spornega stanovanja, je aktivno legitimirana tudi za vložitev tožbe na izpraznitev v okviru upravljalskih upravičenj. Tožena stranka po nasprotni tožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je sodišče prve stopnje nepotrebno ukvarjalo s formalno preselitvijo prvega toženca, ko pa noben predpis tega ne pozna, temveč je odločilno dejansko bivanje, ki pa ga je prvo sodišče v nadaljevanju tudi obrazložilo. Nekorektno in po nepotrebnem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, da je prvotoženec zavestno prikrival izselitev iz spornega stanovanja in da je šlo za zlorabo pravic, ko pa v izvedenih dokazih ni nobene podlage za take zaključke. Pri tem se sodišče po nepotrebnem sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1596/93. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ni sporna, da se je prvotoženec preselil v stanovanjsko hišo 15.8.1990 skupaj z ženo in enim sinom, v spornem stanovanju pa je ostal drugotoženec z družino, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe zoper prvotoženca, saj slednji pravno ni predal spornega stanovanja Občini V., oziroma v času izselitve Z., da se je izselil pa izhaja tudi iz pritožbe tako, da je pritožba prvotoženca neutemeljena. Ker prvotoženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje v spornem stanovanju ne biva več kot 6 mesecev, ker se je preselil v stanovanjsko hišo je kot že omenjeno materialno pravno pravilna, odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe zoper prvotoženca.

Odločitev zoper prvotoženca glede zavrnitve odkupa in izselitve iz spornega stanovanja pa je preuranjena. Nesporno je prvotoženec oziroma tožnik R.Z. na dan izselitve imetnika stanovanjske pravice bil uporabnik spornega stanovanja. Res da čl. 19/2 ZSR določa, da uporabnik stanovanja obdrži pravico uporabljati stanovanje, vendar tožnik oziroma drugotoženec spregleda, da določbe navedenega člena ne veljajo, če je imetnik stanovanja zgradil stanovanjsko hišo in se vanjo vselil, če je ta stanovanjska hiša primerna za druge uporabnike stanovanja (čl. 19/4 ZSR). Ker od vselitve prejšnjega imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ ni poteklo že dve leti, drugotoženec oziroma tožnik, na dan uveljavitve SZ ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice oziroma je to odvisno od pravilne uporabe čl. 19/4 ZSR. Sodišče prve stopnje sicer na podlagi zaslišanja tožencev ugotavlja, da je stanovanjska hiša večja kot sporno stanovanje, pri tem pa sploh ni ugotavljalo površine spornega stanovanja in stanovanjske hiše v katero se je preselil bivši imetnik stanovanjske pravice. Dejansko stanje ali je stanovanjska hiša primerna tudi za bivanje drugotoženca je zaradi tega nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je bilo pritožbi tožnika oziroma drugotoženca ugoditi in glede slednjega izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP).

V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje z ogledom stanovanjske hiše in spornega stanovanja oziroma predložitvijo načrtov s strani tožene stranke ugotoviti ali je stanovanjska hiša primerna tudi za bivanje tožnika oziroma drugotoženca, s tem da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti površino in kvaliteto tako spornega stanovanja kot stanovanjske hiše. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.