Jedro

Dolžnik v ugovoru trdi, da je bilo z upnikom dogovorjeno, da bo neprodano blago vrnjeno, upnik pa kljub obvestilu po blago ni prišel. Zatrjevani dogovor kaže na obstoj komisijskega razmerja, kot dokaz pa je dolžnik sodišču predlagal zaslišanje direktorjev obeh strank. Ker je obstoj komisijskega razmerja pravno pomembno dejstvo, dolžnik pa je predložil tudi dokaz, je ugovor moč šteti za obrazložen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika, dne 21.12.1999, izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je bilo z upnikom dogovorjeno, da se neprodano blago vrne prodajalcu in sicer tako, da se ga v mesecu septembru obvesti, da bo prišel po neprodano blago.

Prodajalec kljub obvestilu ni prišel po blago. O vračilu blaga sta se pogovarjala direktor upnika B. B. in direktorica dolžnika A. L..

Upnik je na poziv sodišča na ugovor pravočasno odgovoril. Navedel je, da dolžnikov ugovor ne vsebuje dokazov, s katerimi bi dolžnik utemeljil ugovorne navedbe. Zato je ugovor v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ neutemeljen. Račun št. 94/99 je bil dolžniku izstavljen že 14.06.1999. Ne računu in ne dobavnici dolžnik ni ugovarjal. Sklenjen je bil kupoprodajni in ne komisijski posel, zato je z dobavo blaga nastala dolžnikova obveznost plačila. Če bi bile ugovorne navedbe resnične, bi moral dolžnik računu št. 94/99 pisno ugovarjati in ga pisno pozvati k prevzemu blaga. Predlagal je, da sodišče dolžnikov ugovor zavrne kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Dolžnik mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak po določilu 2. odst. 53. člena ZIZ neutemeljen. Dolžnik v ugovoru trdi, da je bilo z upnikom dogovorjeno, da bo neprodano blago vrnjeno, upnik pa kljub obvestilu po blago ni prišel. Zatrjevani dogovor kaže na obstoj komisijskega razmerja. Dolžnikovo navedbo o osebah, ki so se o vračilu blaga dogovarjale, pa je moč razumeti kot dokazni predlog za zaslišanje direktorjev obeh strank. Ker je obstoj komisijskega razmerja pravno pomembno dejstvo, dolžnik pa je predlagal tudi izvedbo dokaza, je ugovor moč šteti za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ in je zato, kot je bilo že zapisano, ugovor utemeljen.

Naravo poslovnega razmerja in nastanek obveznosti pa bo moral v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem dokazati upnik.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo, ter v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču.