Jedro

Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo sklenili pravdni stranki v konkretnem primeru, ni bila od delovnega razmerja neodvisna pogodba. Prav nasprotno, konkretne okoliščine primera utemeljujejo sklep, da ni bila le koneksna pogodbi o zaposlitvi, temveč to tudi dopolnjuje - dodatno ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno z avtonomnimi pravili. Razlog pogodbene obveznosti (causa) v konkretnem primeru ni bilo plačilo za opravljeno delo v smislu delodajalčeve dajatvene obveznosti v zameno za delavčevo delo. Dogovora o tem ni mogoče najti niti v pogodbi o zaposlitvi niti v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerjih. Toženec okoliščin v tej smeri tudi ni zatrjeval. S ponudbo za sklenitev najemnega razmerja po znižani najemnini je tožnica uresničevala jasen ekonomski interes, da delavec ostane v delovnem razmerju še določen čas po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (vnaprejšnja denarna spodbuda za bodočo lojalnost), ki se je ujemal z ekonomskim interesom toženca po cenovno ugodnejšem bivanju v času trajanja najemnega razmerja.

Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe je tožencu sicer naložila določeno finančno breme v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (otežila odpoved), a ta poseg ni bil takšen, da bi kršil prepoved prisilnega dela iz 49. člena Ustave, in bi bilo zato treba poseči v načelo prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Toženec mora v osmih dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 223,99 EUR stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

**Dejanski in pogodbeni okvir spora**

1. Pravdni stranki sta bili v delovnem razmerju (tožnica kot delodajalka in toženec kot delavec). Pogodba o zaposlitvi z dne 9. 10. 2017 je bila sklenjena za delovno mesto natakar III. Dne 20. 10. 2017 sta pravdni stranki sklenili še Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij (v nadaljevanju tudi Pogodba). V Pogodbi je tožnica poimenovana kot delodajalec, toženec pa kot delavec. Pogodba v 1. členu ugotavlja, da sta stranki predhodno že sklenili pogodbo o zaposlitvi, v 5. členu pa je določeno, da je Pogodba sklenjena za čas trajanja zaposlitve toženca pri tožnici. Pravdni stranki sta se z drugo točko 2. člena Pogodbe dogovorili, da bo toženec v času trajanja pogodbe o zaposlitvi bival v tožničinih prostorih, s tretjim odstavkom 3. člena pa, da ji bo za bivanje plačeval mesečno najemnino v višini 50 EUR. V drugem odstavku 4. člena Pogodbe sta se nadalje dogovorili, da mora toženec, če odpove pogodbo o zaposlitvi pred potekom trajanja zaposlitve štirih let, tožnici za vsak mesec bivanja v njenih prostorih plačati dodatnih 75 EUR, kot dejanski strošek najemnine. Tožencu je bila v njemu razumljivem jeziku pojasnjena vsebina Pogodbe in je vedel, kaj podpisuje. Predstavniki tožnice so se s tožencem tudi že pred sklenitvijo delovnega razmerja sestali v BIH, kjer so mu predstavili pogoje zaposlitve, med drugim tudi možnost bivanja v prostorih tožnice za znižano najemnino.1

2. Ker je toženec 29. 1. 2019 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožnica, sklicujoč se na dogovor iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe, od njega zahtevala doplačilo najemnine (za obdobje od 20. 10. 2017 do 19. 2. 2019).

**Dosedanji potek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 1.286,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 do plačila zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 918,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožencu naložilo plačilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

5. Zoper odločbo sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

6. Pogodba je dodatek k pogodbi o zaposlitvi, zato zanjo veljajo določila Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe je dogovor o trajanju delovnega razmerja oziroma ima naravo pogodbene kazni, ki jo toženec mora plačati, če brez utemeljenega razloga predčasno odpove delovno razmerje. Takšna pogodbena kazen pri urejanju delovnih razmerij, razen v primeru konkurenčne klavzule, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, ni dopustna. Sporno določilo je zato nično (prvi odstavek 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker je tožnica pod takimi pogoji sklepala le pogodbe z delavci iz BIH, je ravnala tudi diskriminatorno.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

7. Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe ne ureja nobenega od tipičnih elementov delovnega razmerja, ki jih mora v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 vsebovati pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe izhajajo le pravice in obveznosti civilnopravne narave, zato gre za običajno pogodbo civilnega prava, glede katere veljajo načela prostega urejanja obligacijskih razmerij. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala niti to ne izhaja iz Pogodbe, da bi dogovorjena ugodnost oziroma boniteta pomenila obliko plačila tožencu za opravljeno delo oziroma sestavino plače toženca iz delovnega razmerja. Okoliščina, da sta Pogodbo sklenili stranki, ki sta sicer v razmerju delavec - delodajalec, sama po sebi ne pomeni, da Pogodba ureja delovno razmerje. Delavec in delodajalec lahko med seboj sklepata tudi običajne civilne pogodbe. Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe ne ureja delovnega razmerja, zato je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o diskriminatornem ravnanju.

**Navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti**

8. Vrhovni državni tožilec uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer kršitev 3. člena, prvega odstavka 86. člena v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ ter 6., 13. in 177. člena ZDR-1. 9. Navaja, da imajo določbe o najemnem razmerju, višini najemnine in toženčevi obveznosti plačila višjega (dodatnega) zneska najemnine v primeru, če bo predčasno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, navidezno civilnopravno naravo, a so spričo svojega nastanka in dejanskih posledic nedvomno vsebinsko posegle v sfero delovnopravnega razmerja. V konkretnem primeru namreč ni mogoče spregledati, da je najemno razmerje med pravdnima strankama nastalo v povezavi s toženčevo zaposlitvijo pri tožnici in da je bilo tudi časovno vezano na trajanje tega delovnega razmerja (5. člen Pogodbe). Še bolj je ta vsebinska prepletenost oziroma vezanost najemnega na delovnopravno razmerje pravdnih strank razvidna iz (sporne) določbe drugega odstavka 4. člena Pogodbe. Njeno besedilo jasno kaže, da je bil namen dogovorjene toženčeve dolžnosti plačila "preostalega" oziroma dodatnega dela najemnine vplivati na trajanje delovnega razmerja oziroma na njegovo odločitev, da bo v tem razmerju (čim dlje) vztrajal. Trajanje delovnega razmerja je namreč eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Če je tako, Pogodba ne sme nasprotovati prisilnim predpisom iz delovnega prava, sicer je (delno) nična (3. člen v zvezi s prvim odstavkom 86. člena in prvim odstavkom 88. člena OZ). Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe pomeni pogodbeno kazen zaradi predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki v delovnem pravu (upoštevaje tudi specialno določbo o delavčevi odškodninski odgovornosti delodajalcu za povzročeno škodo iz 177. člena ZDR-1) ni dopustna.

10. Ker je tožnica pod takimi pogoji sklepala le pogodbe z delavci iz BIH, je ravnala tudi v nasprotju s 6. členom ZDR-1, ki prepoveduje diskriminacijo in povračilne ukrepe.

11. Ker je napačno štelo, da gre za običajno civilno pogodbo, sodišče druge stopnje konkretnega razmerja ni presojalo z vidika prisilnih določb delovnega prava in se ni ukvarjalo z vprašanjem (glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča), ali je treba veljavnost pogodb civilnega prava, ki so vsebinsko povezane z delovnim razmerjem oziroma nanj vplivajo, preizkusiti tudi z vidika njihovega morebitnega nasprotovanja prisilnim določbam delovnega prava. Zaradi jasnosti meril za presojo veljavnosti posamičnih pogodbenih dogovorov v drugih podobnih zadevah, preprečitve kršitve prisilnih predpisov s področja delovnega prava, varovanja šibkejše stranke in nujne predvidljivosti delovnopravnih razmerij nasploh je vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti pomembno za varnost pravnega reda.

**Navedbe tožnice in toženca v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti**

12. Tožnica v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da Pogodba ni imela vsebinskih učinkov na sklenjeno delovno razmerje med pravdnima strankama. Toženec kot delavec je ni bil zavezan skleniti. Najemniško stanovanje bi si lahko poiskal tudi kje drugje, prav tako je imel že ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi možnost, da za najem plačuje višjo ceno, ne glede na to, kako dolgo bo pri njej zaposlen. Toženec je pogodbo o zaposlitvi lahko kadarkoli odpovedal. Možnost bivanja po nižji ceni ne pomeni dohodka iz delovnega razmerja. Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe ne pomeni dogovora o vračilu bonitete v primeru kršitve pogodbe. Toženec ni bil dolžan plačati bonitete, temveč vnaprej dogovorjeno ceno najema, ki je nižja od tržne najemnine. Dogovor, da bo imel toženec večjo ugodnost, če bo delal pri tožnici štiri leta, sicer pa bo imel manjšo ugodnost, ni ničen, saj je bil v vsakem primeru v toženčevo korist. Če toženec ne bi plačal razlike najemnine, bi bil v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ki so za najem plačevali po 125 EUR mesečno, neupravičeno obogaten. Tudi najemnina v višini 125 EUR je nižja od tržne. Plačilo najemnine v višini 50 EUR je v bistvu pomenilo darilo s strani tožnice.

13. Toženec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti povzema njene razloge in se jim pridružuje.

**O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

14. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča ali ni vložena. Namenjena je torej zagotavljanju javnega interesa, ki presega konkreten primer in interese konkretnih strank. Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP),2 tj. če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Gre zlasti za primere pravnih vprašanj, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, ali glede katerih sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži tudi v sporu majhne vrednosti.3

16. Zahteva za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava prek sodne prakse. To je vprašanje, kako določila obligacijske pogodbe, ki je sicer formalno ločena od pogodbe o zaposlitvi (zapisana v ločeni listini), vsebinsko učinkujejo na sklenjeno delovnopravno razmerje in njegov potek, z vidika prisilnih določb delovnega prava. To vprašanje presega pomen konkretne zadeve in se o njem Vrhovno sodišče še ni izreklo.

**Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

17. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

**Materialnopravno izhodišča za presojo**

18. Predmet spora v obravnavani zadevi je pogodba, s katero se je tožnica kot najemodajalka zavezala, da bo tožencu kot najemniku izročila v rabo svoje prostore za čas trajanja delovnega razmerja, ta pa se je zavezal, da bo za bivanje v teh prostorih plačeval mesečno najemnino. Enako kot za druga obligacijska razmerja tudi za najemno razmerje (587. člen OZ) velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij - udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ), sicer je taka pogodba oziroma njeno določilo nično (prvi odstavek 86. člena OZ).

19. Delavec in delodajalec nimata enake moči, temveč sta v razmerju nad- oziroma podrejenosti. Delovno pravo z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni navedeni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgrajuje civilno obligacijskopravno ureditev pogodb s prisilnimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijskopravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, na področju delovnih razmerij treba razlagati in uporabljati, kot poudarja Ustavno sodišče, "v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem".4 Delavec in delodajalec pri sklepanju, prenehanju in v času trajanja pogodbe o zaposlitvi torej nista povsem prosta, ampak morata spoštovati delovnopravne standarde, določene v zavezujočih mednarodnih pogodbah ter domačih heteronomnih in avtonomnih pravnih virih.5

20. Pogodba o zaposlitvi je pogodba delovnega prava. Če z delovnopravnimi predpisi ni urejeno drugače, se glede njene veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava se smiselno in subsidiarno uporabljajo tudi pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi (14. člen ZDR-1).6 Smiselna uporaba pravil civilnega prava pomeni, da je treba pri presoji ničnosti upoštevati posebnosti delovnega razmerja in temeljna načela delovnega prava.7

21. Po določbi 49. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do proste izbire zaposlitve in pravica, da mu je ob enakih pogojih dostopno vsako delovno mesto. Če se delavec v delovno razmerje vključi prostovoljno (prvi odstavek 4. člena ZDR-1), lahko iz njega lahko tudi kadarkoli izstopi. Sestavni element ustavne pravice iz 49. člena Ustave je torej pravica delavca, da kadarkoli in brez obrazložitve redno odpove pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 83. člena ZDR-1). Edina omejitev, ki jo mora spoštovati, je odpovedni rok (93. člen ZDR-1).

22. Delodajalec mora iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino (prvi odstavek 6. člen ZDR-1).

23. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno upravičuje zakoniti cilj in so sredstva za dosega tega cilja ustrezna in potrebna (tretji odstavek 6. člena ZDR-1).

**Presoja okoliščin konkretnega primera** _O razmerju med Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij in pogodbo o zaposlitvi_

24. Kadar delodajalci in delavci med seboj sklepajo od delovnega razmerja neodvisne (klasične) civilne pogodbe, delovno pravo ne omejuje njihove pogodbene avtonomije.

25. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo sklenili pravdni stranki v konkretnem primeru, ni bila od delovnega razmerja neodvisna pogodba. Prav nasprotno, konkretne okoliščine primera utemeljujejo sklep, da ni bila le koneksna pogodbi o zaposlitvi, temveč to tudi dopolnjuje - dodatno ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med pravdnima strankama. Pogajanja med njima za sklenitev Pogodbe so se začela že v okviru pogajanj v BIH za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ko sta predstavnika tožnice tožencu predstavila pogoje delovnega razmerja z možnostjo prebivanja v njenih prostorih v času trajanja delovnega razmerja in plačila najemnine po znižani ceni. Pojasnila sta mu tudi, da bo moral plačati višjo (polno) najemnino, če bo delovno razmerje prenehalo pred potekom štiriletnega obdobja.

26. Pogodba se že v 1. členu sklicuje na delovno razmerje, saj pravdni stranki, v Pogodbi poimenovani kot delavec (toženec) in delodajalec (tožnica), ugotavljata, da je bila med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi. S Pogodbo sta se dogovorili, da bo toženec v času trajanja delovnega razmerja bival v prostorih tožnice (prva točka 2. člena Pogodbe), in trajanje pogodbenega razmerja izrecno vezali na čas trajanja zaposlitve (prvi odstavek 5. člena Pogodbe). Pogodba naposled vsebuje sporni 4. člen, ki v drugem odstavku določa, da če toženec biva v prostorih tožnice in odpove pogodbo o zaposlitvi pred potekom trajanja zaposlitve štirih let, mora za vsak mesec bivanja plačati dodatnih 75 EUR.

_Pravna narava dogovora o ugodnejši najemnini_

27. Toženec je ugodnost plačila najemnine po znižani ceni izgubil, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred potekom štiriletne dobe, s čimer se je uresničil s pogodbo dogovorjeni razvezni pogoj.

28. Skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno z avtonomnimi pravili. Razlog pogodbene obveznosti (causa) z jasno ekonomsko podstatjo ni bilo plačilo za opravljeno delo v smislu delodajalčeve dajatvene obveznosti v zameno za delavčevo delo. Dogovora o tem, kot je poudarilo sodišče druge stopnje, ni mogoče najti niti v pogodbi o zaposlitvi niti v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerjih. Toženec okoliščin v tej smeri tudi ni zatrjeval. S ponudbo za sklenitev najemnega razmerja po znižani najemnini je tožnica uresničevala jasen ekonomski interes, da delavec ostane v delovnem razmerju še določen čas po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (vnaprejšnja denarna spodbuda za bodočo lojalnost), ki se je ujemal z ekonomskim interesom toženca po cenovno ugodnejšem bivanju v času trajanja najemnega razmerja.

_Presoja okoliščin primera z vidika prostovoljnosti delovnega razmerja_

29. Toženec je vsebino Pogodbe sprejel, zato mora skladno z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti (_pacta sunt servanda_) izpolniti, kar se je zavezal (9. člen OZ), tj. doplačati razliko do polne cene najemnin v višini 75 EUR za vsak mesec bivanja, ker je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pred potekom štiriletne dobe. Tega ne prepoveduje nobena prisilna določba delovnega prava.

30. Splošna avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava je utemeljena v splošni svobodi ravnanja, izhajajoči iz nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki je zagotovljena s 35. členom Ustave, in v svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu Ustave.8 Posamezne omejitve svobodne pogodbene volje so zato lahko v skladu z Ustavo le, če izpolnjujejo ustavne pogoje za dopustnost omejevanja ustavnih pravic.

31. Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe je tožencu sicer naložila določeno finančno breme v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (otežila odpoved), a ta poseg ni bil takšen, da bi kršil prepoved prisilnega dela iz 49. člena Ustave, in bi bilo zato treba poseči v načelo prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ). Pravilna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da sporna določba Pogodbe ne pomeni nedopustnega dogovora o pogodbeni kazni. Toženec je imel možnost kadarkoli odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov. Finančno breme, ki mu je bilo naloženo za primer predčasne odpovedi (75 EUR za vsak mesec bivanja), ni bilo nesorazmerno visoko oziroma oderuško, zato ni imelo kaznovalne narave; prav tako ni bila pretirano dolga dogovorjena štiriletna doba. Sporno plačilo je pomenilo le vrnitev ugodnosti, ki jo je ponudila tožnica tožencu, da bi uresničila svoj ekonomski interes, pogojen z notorno fluktuacijo in pomanjkanjem delovne sile v gostinstvu in turizmu.

_O očitku diskriminacije_

32. Na podlagi ugotovitve, da je bila ugodnost znižane najemnine ponujena le delavcem iz BIH, ni mogoče sprejeti pravnega zaključka o diskriminatornosti sporne določbe. O diskriminatorni obravnavi je mogoče govoriti le, če se posamezniki v enakih ali v bistvenem primerljivih položajih zaradi kakšne njihove osebne okoliščine obravnavajo neenako. V konkretnem primeru bi o diskriminatorni obravnavi lahko govorili le, če slovenski državljani ali državljani druge države, ki bi med trajanjem delovnega razmerja bivali v prostorih tožnice in bi predčasno odpovedali pogodbo o zaposlitvi, ne bi bili dolžni doplačevati zneskov do polne najemnine. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v tem sporu majhne vrednosti ne izhaja niti, da so bili državljani drugih držav sploh nastanjeni v prostorih tožnice, kaj šele, da se nanje obveznost plačati polno najemnino ni nanašala. Odnosa do državljanov BIH tako sploh ni mogoče primerjati z odnosom do državljanov slovenske ali kakšne druge države.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

33. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

**O stroških postopka**

34. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zahtevi za varstvo zakonitosti (za katero je dal pobudo toženec) ni bilo ugodeno, zato mora toženec povrniti tožnici stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožnica je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na izredno pravno sredstvo (tar. št. 22/3 OT) v višini 300 točk in materialnih stroškov v višini 6 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Glede na vrednost točke (0,60 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV je upravičena do povrnitve 223,99 EUR. V primeru neplačila je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od izteka roka za plačilo dalje.

**Sestava senata in glasovanje**

35. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Vrhovna sodnica mag. Nina Betetto in vrhovni sodnik Jan Zobec sta glasovala za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti. V postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ne uporablja določba 381.a člena ZPP o ločenih mnenjih (drugi odstavek 391. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 387. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na te dejanske ugotovitve vezano. 2 VSRS sklep II Ips 182/2017 z dne 22. 11. 2016. 3 VSRS sklep II Ips 68/2019 z dne 12. 6. 2020. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 63/03, tč. 8. 5 Primerjaj prvi odstavek 9. člena ZDR-1. 6 Vrhovno sodišče je na primer ugotovilo ničnost pogodbe o zaposlitvi ali njenega določila zaradi kršitve načela omejene avtonomije v naslednjih zadevah: VIII Ips 7/2020 z dne 9. 6. 2020, VIII Ips 168/2014 z dne 27. 1. 2015, VIII Ips 89/2008 z dne 23. 6. 2009, VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010. 7 Senčur Peček, D., v: Belopavlovič, N. (ur.), Kresal B. (ur.), Kresal Šoltes, K. (ur.), Senčur Peček, D. (ur.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem (ZDR-1), 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 99. 8 Primerjaj odločba Ustavnega sodišča U-I-202/93, tč. 58.