Jedro

Delavec oziroma javni uslužbenec, kot je tožnik, ki z odločbo članice senata toženke z dne 20. 12. 2018 ni bil izvoljen v naziv (docent), in je takšna odločba dokončna po odločbi senata toženke, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja. S tem je podan razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 9. 2010 z aneksom št. 1 z dne 23. 8. 2013, aneksom št. 2 z dne 27. 11. 2017 in aneksom št. 3 z dne 23. 1. 2019 št. ... z dne 17. 7. 2019, da se odpoved razveljavi in se vzpostavi stanje, kot je bilo pred odpovedjo. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 9. 2010 z aneksom št. 1 z dne 23. 8. 2013, aneksom št. 2 z dne 27. 11. 2017 in aneksom št. 3 z dne 23. 1. 2019 za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto visokošolski učitelj šifra ... v nazivu izredni profesor šifra ... ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, tako da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto plače, kot če bi delal, od tega odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v mesecu do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da se sodišče prve stopnje do njegovih navedb sploh ni opredelilo, v obrazložitvi sodbe je povzelo le navedbe toženke in jim sledilo. Zmotno je presodilo, da sta postopek presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in upravni postopek presoje zakonitosti odločb, s katerima tožnik ni bil izvoljen v naziv docent, ločena. Odločbi senata članice toženke z dne 20. 12. 2018 in senata toženke z dne 8. 5. 2019 sta nezakoniti. O zakonitosti odločb še ni pravnomočno odločeno. Odpoved, ki temelji na nezakonitih in nepravnomočnih odločbah, ni zakonita. O zakonitosti odločb teče upravni spor. Šele po pravnomočni odločitvi v upravnem sporu bo sodišče lahko presojalo zakonitost odpovedi. Zakonitost odločb je predhodno vprašanje v tem sporu. Če bosta v upravnem sporu odpravljeni odločbi, kar učinkuje za nazaj, bo odpadel razlog nesposobnosti za podajo odpovedi. Sodišče lahko predhodno vprašanje zakonitosti odločb reši samo ali prekine postopek do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je tožniku kršilo pravico do sodnega varstva, zagrešilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno v pretežni meri nesporno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Tožnik z navedbami v pritožbi, da se do njegovih navedb ni opredelilo, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev zagreši sodišče, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem, torej če poseže v strankino pravico do izjavljanja v postopku. Pravica do izjavljanja v postopku izvira iz z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Kot načelo je vsebovana v prvem odstavku 5. člena ZPP, po katerem mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V drugem odstavku 5. člena ZPP je določeno, da sme sodišče, le tedaj, če ta zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se s strankinimi navedbami seznani in se do njih opredeli oziroma se opredeli do tistih, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih navedb, ki se nanašajo na vpliv odločb senata članice toženke z dne 20. 12. 2018 in senata toženke z dne 8. 5. 2019 na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, opredelilo, in sicer jih je označilo za materialnopravno zmotne. S svojimi pravilnimi materialnopravnimi stališči sodišče prve stopnje ni poseglo v ustavne pravice tožnika, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, niti ni kršilo njegove ustavne pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnik zaradi tega, ker ni bil izvoljen v naziv docent, ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto visokošolski učitelj. Zakon o visokem šolstvu (ZViS; Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) določa opredelitev visokošolskih učiteljev (52. člen), pogoje za njihovo izvolitev (55. člen), postopek za izvolitev (56. člen), zakon pa določa tudi, da se postopek za izvolitev in merila za izvolitev podrobno uredijo v statutu visokošolskega zavoda (57. člen). Iz opredelitve visokošolskih učiteljev v 52. členu ZViS - visokošolski učitelji so docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor - izhaja, da je pogoj za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj veljaven naziv. Statut toženke (Statut Univerze v Ljubljani; Ur. l. RS, št. 4/2017 in nadalj.) v 165. členu izrecno določa, da delavec, ki ni obnovil naziva, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, na katerem je zaposlen, oziroma mu je bil naziv odvzet, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih obveznosti.

8. Delavec oziroma javni uslužbenec, kot je tožnik, ki z odločbo članice senata toženke z dne 20. 12. 2018 ni bil izvoljen v naziv (docent), in je takšna odločba dokončna po odločbi senata toženke z dne 8. 5. 2019, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja. S tem je podan razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Takšno stališče izhaja iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (prim. odločbe VIII Ips 232/2007, VIII Ips 405/2009, VIII Ips 136/2012, VIII Ips 217/2017), ki jo v podobnih primerih upošteva tudi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je, enako kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, izpostavilo, da sta habilitacijski postopek izvolitve v naziv, v katerem se izdajo upravne odločbe, zoper katere je dopusten upravni spor (59. člen ZViS), in delovnopravni položaj visokošolskega učitelja ločena (odločbi VIII Ips 136/2012, VIII Ips 185/2017), pri čemer morebitna kasnejša za delavca ugodna odločitev v upravnem sporu ne more za nazaj vzpostaviti delovnopravnega statusa oziroma ne pomeni, da s tem razlog nesposobnosti ni bil podan (odločbi VIII Ips 136/2012, VIII Ips 217/2017).

9. Vprašanje, ali sta odločbi senata članice toženke z dne 20. 12. 2018 in senata toženke z dne 8. 5. 2019 zakoniti, ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Prvi odstavek 13. člena ZPP določa, da v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug organ, sodišče lahko samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V konkretnem primeru je za odločbe, ki se nanašajo na izvolitev v naziv, predpisano sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je toženka podala tožniku, zakonita, ker je toženka utemeljeno upoštevala dokončno (upravno) odločbo, torej odločbo senata toženke z dne 8. 5. 2019, s katero je bila pritožba tožnika zoper odločbo senata članice toženke z dne 20. 12. 2018 o neizvolitvi tožnika v naziv docenta zavrnjena. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost (s to razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu). Pravna ureditev upravnega postopka veže učinkovanje odločbe praviloma na njeno dokončnost: tedaj stranka lahko začne izvrševati svoje pravice, kot določa prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.).

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 163. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške po načelu uspeha v postopku 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kot določa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).