Up-12/97

25.3.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. K. iz L. na seji senata dne 25. marca 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 102/95 z dne 10.9.1996 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela SRS št. Sp 1299/87 z dne 10.9.1987 ter odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani št. S 1558/86 z dne 12.6.1987 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo revizijo zoper odločbo sodišča združenega dela, ki je v bistvenem delu potrdilo odločitev disciplinskih organov delodajalca o izreku diciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je bil v postopku obravnavan neenakopravno. Sodišča naj se ne bi opredelila do njegovih navedb, da je bil v disciplinskem postopku in pri delodajalcu šikaniran, prav tako pa naj sodišče tudi ne bi izvedlo dokazov (zaslišanja prič ter imenovanja nepristranskega izvedenca), ki jih je predlagal. Meni, da so očitki o kršitvi pravil o varnosti pri delu neutemeljeni, izsledki inšpekcije dela pa naj bi bili pristranski. Eden izmed sodnikov, ki je odločal na prvi stopnji, naj bi zato od nasprotnega udeleženca v postopku pridobil denarno korist.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče. Na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavani zadevi, kjer pritožnik pretežno oporeka dejanskim ugotovitvam, odločitvi o izvedbi dokazov ter njihovi oceni, je zato potrebno upoštevati, da Ustavno sodišče ne more presojati, ali je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pač pa lahko presoja le, ali je bila v postopku ugotavljanja dejanskega stanja pritožniku kršena kakšna človekova pravica procesne narave. Pritožnik sodiščem očita, da niso izvedla dokazov, ki jih je predlagal.

Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Vendar pa iz Ustave ne izhaja, da bi sodišče moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka. Sodišče predvsem ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni - torej dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če se bi izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga stranke obrazložiti. Ob teh izhodiščih se izkaže, da pritožnikovi očitki o kršitvi človekovih pravic v postopku niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje resnično ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (zaslišanja prič). Vendar pa je, kot je izčrpno obrazložilo sodišče, pritožnik izvedbo teh dokazov predlagal z namenom ugotavljanja okoliščin glede odnosov med njim in vodilnimi delavci ter glede napak vodstva delodajalca, ugotovitev teh dejstev pa, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi vplivala na odločitev sodišča. Ugotovitve storjenih hujših delovnih obveznosti, zaradi katerih je bil utemeljen izrek disciplinskega ukrepa, namreč izhajajo iz drugih okoliščin. O okoliščinah, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna, sta se opredelili tudi sodišči druge in tretje stopnje. Po proučitvi celotnih okoliščin v zvezi s postopkom se zato izkaže, da pritožnikov očitek o kršitvi procesnih jamstev v zvezi z izvedbo dokaznega postopka, ni utemeljen.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da se sodišča niso opredelila do njegove navedbe o domnevni šikani. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče opredeliti do navedb stranke, ki so dopustne in za odločitev relevantne. Vendar ta zahteva v obravnavani zadevi ni bila prekršena. Sodišča so se v obrazložitvi odločb opredelila do pritožnikovega očitka o domnevni šikani - vprašanja, ali je bilo dejansko stanje s tem v zvezi pravilno ugotovljeno, pa Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ne more presojati.

5.Očitka o domnevni okoriščenosti sodnika, ki je odločal v postopku na prvi stopnji, kar bi sicer lahko bilo pomembno z vidika ustavne pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave, Ustavno sodišče ne more presojati, ker v zvezi s to zatrjevano kršitvijo pritožnik, nasprotno zahtevi prvega odstavka 51. člena ZUstS ni izčrpal pravnih sredstev v okviru rednega sodnega postopka.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude