Jedro

Izhajajoč iz naslova ZOZP, njegovih uvodnih določb in določb tretjega poglavja sodna praksa pojem „uporabe vozila“ iz 15. člena ZOZP razlaga kot uporabo vozila med tipično prometno situacijo - med vožnjo ali ko je podan namen opraviti določeno vožnjo. Smisel obveznega zavarovanja vozila je kritje škode, ki nastane z redno in normalno uporabo vozila v prometu, ne pa tudi škoda, ki nastane pri uporabi vozila kot delovnega stroja oziroma pogonskega sredstva. Do obravnavanega škodnega dogodka – prelaganja pnevmatskih škarij iz tovornjaka v delavnico toženkine zavarovanke - ni prišlo ob opravljanju bistvene funkcije vozila - prevoza v prometu.

Izrek

Revizija proti odločitvi o toženkini pritožbi (proti 1. in 3. odstavku izreka sodbe pritožbenega sodišča) se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 35.052,58 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 do plačila. V presežku do vtoževane višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem presežnem zavrnilnem delu do zneska 83.333,33 EUR s pripadki potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka trpi sama svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da toženkini splošni pogoji, čeprav so bili sprejeti po sprejetju Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ne predvidevajo, da zavarovalnica povrne škodo le, če je ta povzročena v javnem prometu. Vloga delovnega stroja v prometu je širša od vloge vozila, ker je prvenstveno namenjen za delo v za to predvidenih mestih in prostorih. Zakon ne nalaga, da se delovni stroj obvezno zavaruje. Zato obstaja razlika med zavarovanjem viličarja ali delovnega stroja po pogodbenem zavarovanju in zavarovanjem, ki je sklenjeno po predpisih o obveznem zavarovanju. Krog odgovornosti toženke je širši, saj je v obravnavanem primeru do nezgode prišlo v okoliščinah, ko je bil delovni stroj v premikanju na javni površini. Sodišče je nepravilno razlagalo splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, saj ti v 1. členu ne predpisujejo, da zavarovalnica krije škode zgolj v prometu. Tožnik izpodbija tudi zaključek nižjih sodišč o zastaranju zahtevka za plačilo odškodnine po polici o zavarovanju viličarja. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o toženkini pritožbi (proti 1. in 3. odstavku izreka sodbe pritožbenega sodišča) ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Tožnik z revizijo izpodbija celotno sodbo pritožbenega sodišča. Proti odločitvi o zavrnitvi toženkine pritožbe in njenega stroškovnega zahtevka tožnik nima pravnega interesa, zato v tem obsegu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) jo je revizijsko sodišče delno zavrglo.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik poškodoval v delovni nesreči 22. 11. 1996, ko so pri zavarovanki toženke razkladali iz tovornjaka in nameščali v delavnico novo dobavljene sedemtonske pnevmatske škarje za rezanje kovine. Med razkladanjem so se škarje prevrnile iz vilic viličarja in tožnika stisnile ob vratni okvir. Do nezgode je po ugotovitvah nižjih sodišč prišlo zaradi nepravilnega dela z viličarjem kot tudi zaradi tožnikovega posega v nevarno območje. Tudi tožnikova delodajalka - zavarovanka toženke dela ni organizirala tako, da bi potekalo v skladu z varnimi pogoji, saj je opustila dolžnost ustreznega nadzora nad izvajanjem delovnega procesa in je najela viličarista, ki ni imel opravljenega preizkusa iz varstva pri delu. Nižji sodišči sta tožnikov prispevek k nastalemu dogodku ocenili na 1/3 ter mu odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 125.000 EUR. Vendar pa sta mu prisodili le 35.052,58 EUR odškodnine, ker je toliko znašala zavarovalna vsota po polici zavarovanja odgovornosti tožnikove delodajalke. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine tudi iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti voznika viličarja, vendar pa sta sodišči njegov zahtevek po tej podlagi zavrnili.

8. Tudi v reviziji tožnik utemeljenost svojega zahtevka opira na odgovornost toženke iz naslova zavarovanja odgovornosti voznika viličarja. Revizijsko sodišče zaključuje, da za zavrnitev tožnikovega zahtevka iz tega naslova zadostuje pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da to zavarovanje, ki je bilo sklenjeno po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ne krije škode, ki je tožniku nastala v obravnavani nezgodi. Pogodba o zavarovanju tovrstne odgovornosti po 15. členu ZOZP krije škodo, ki je tretjim osebam povzročena z uporabo vozila. Izhajajoč iz naslova ZOZP, njegovih uvodnih določb in določb tretjega poglavja sodna praksa pojem „uporabe vozila“ iz 15. člena ZOZP razlaga kot uporabo vozila med tipično prometno situacijo - med vožnjo ali ko je podan namen opraviti določeno vožnjo. Smisel obveznega zavarovanja vozila je kritje škode, ki nastane z redno in normalno uporabo vozila v prometu, ne pa tudi škoda, ki nastane pri uporabi vozila kot delovnega stroja oziroma pogonskega sredstva (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 20/2005 z dne 12. 10. 2006, II Ips 247/2006 z dne 14. 2. 2008, II Ips 38/2006 z dne 13. 3. 2008 in druge). Do obravnavanega škodnega dogodka – prelaganja pnevmatskih škarij iz tovornjaka v delavnico toženkine zavarovanke - ni prišlo ob opravljanju bistvene funkcije vozila - prevoza v prometu. Zato tožnik svoj zahtevek neutemeljeno opira na zavarovanje odgovornosti voznika viličarja. Splošnih pogojev tovrstne zavarovalne pogodbe v spis ni vložila nobena stranka, zato tožnik v reviziji sodiščema nižjih stopenj neutemeljeno očita, da sta jih zmotno uporabili. Iz ugotovitev sodišč tudi ne izhaja, da je do nezgode prišlo na javni površini, pač pa ob vhodnih vratih v toženkino delavnico. Sicer pa ta okoliščina, tudi ko bi bila ugotovljena, ne bi terjala drugačne odločitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 392/2007 z dne 18. 3. 2010).

9. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člena ZPP).