Jedro

Ker iz odločbe, s katero je bil odrejen carinski ukrep - odvzem osebnega vozila, izhaja, da se bo vozilo prodalo po pravnomočnosti te odločbe, po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi nastala s prodajo vozila. Zato ni pogojev za začasno odredbo po prvem odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 328/2002-6 z dne 4.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočne rešitve upravnega spora, odloži izvršitev odločbe Carinskega urada J. z dne 5.6.2001, s katero je odločeno, da se tožnici odvzame carinsko blago - osebni avto. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Navaja, da je po navedeni določbi mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta le, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravjiva škoda, pri čemer je treba že v zahtevi navesti okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku nastala težko popravljiva škoda in jih z ustreznimi dokazi tudi utemeljiti. Take vsebine pa tožničina zahteva nima. Tožnica je zahtevi za izdajo začasne odredbe predložila zahtevo za odložitev izvršitve odločbe pri upravnem organu, račun z dne 24.11.1998 o nakupu vozila, odločbo Carinske uprave J. o ustavitvi postopka za prekršek, zapisnik o zasegu predmetov Policijske uprave K., in poročilo iste uprave o nepravilnostih pri uvozu osebnega avtomobila. Navedene listine po presoji sodišča prve stopnje ne dokazujejo, da bo tožnici z izvršitvijo spornega akta nastala težko popravljiva škoda. Iz navedenih listin celo izhaja neskladje med tem, kar je tožnica zatrjevala v zahtevi za odložitev izvršitve akta pri upravnem organu in med tem, kar zatrjuje v obravnavani zahtevi. Iz zahteve, vložene pri upravnem organu izhaja, da je zaseženi avto dobila kot darilo ob rojstvu otroka, iz zahteve, predlagane v tem upravnem sporu pa izhaja, da ga je kupila z denarnimi prispevki ob rojstvu otroka in zato zanjo predstavlja posebno afektacijsko vrednost, pri čemer pa iz predloženega računa o nakupu avtomobila izhaja, da je zanj plačala 101.347,00 SIT, ker je vozilo zgorelo, kar je v računu izrecno napisano. Glede na navedeno sodišče sklepa, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso verjetno izkazani.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Neskladje v njenih navedbah, ki ga ugotavlja sodišče, ni podano. Pojma "denarni prispevek" in "darilo" si namreč ne nasprotujeta.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo vozilo potrebno usposobiti za normalno uporabo, kar je storil njen življenski sopotnik in oče njenega otroka. Predloženih dokazov sodišče ni presodilo in v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj afektacijska vrednost (precium affectionis) ne predstavlja nenadomestljive škode. S tem je kršilo načelo poštenega sojenja ter pravico do pravnega sredstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, nastanek težko popravljive škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku. Tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe, kot tudi v pritožbi, navaja, da avto, na katerega se nanaša sporni carinski ukrep, zanjo prestavlja posebno vrednost, ker je darilo ob rojstvu otroka in ji bo s prodajo tega vozila nastala težko popravljiva škoda. Te navedbe je sodišče prve stopnje presodilo in navedlo razloge, zaradi katerih je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica s pavšalno trditvijo, da je predmetno vozilo darilo ob rojstvu otroka in ima zato za tožnico posebno vrednost - precium affectionis, ne izkazuje, da bo z izvršitvijo izpodbijanega akta tožnici nastala težko popravljiva škoda. Pa tudi sicer iz izreka odločbe, s katero je bil odrejen carinski ukrep, ki je predmet upravnega spora, izhaja, da se bo vozilo prodalo šele po pravnomočnosti te odločbe in že zato verjetnost nastanka težko popravljive škode zaradi prodaje vozila ni verjetno izkazana. Druge težko popravljive škode, ki bi tožnici nastala s spornim carinskim ukrepom, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.