Jedro

Po 197. členu ZGO-1 se pod določenimi pogoji res šteje, da imajo stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, uporabno (in s tem tudi gradbeno) dovoljenje po samem zakonu, vendar pa ZGO-1 ne daje nobene podlage za širitev te fikcije legalnosti na morebitne nadaljnje posege na objektu, do katerih je prišlo po 31. 12. 1967.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstruiranega pritličnega dela gospodarskega objekta v ..., na zemljišču parc. št. stp. 55 in 876, obe k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bilo na podlagi zaslišanja priče in podatkov, pridobljenih pri Inšpektoratu za okolje in prostor, ugotovljeno, da kletna etaža obravnavanega objekta sicer stoji že 30 let, vendar je bil pred približno 15 leti brez gradbenega dovoljenja izveden poseg v obodni kletni zid (zamenjava dveh vrst opeke) ter zamenjava dotrajane lesene medetažne konstrukcije nad kletjo z armiranobetonsko ploščo. Ker bi morala tožnica pridobiti gradbeno dovoljenje tudi za ta poseg, predstavlja predmet legalizacije tudi spodnji (kletni) del objekta. Pri legalizaciji celotnega objekta je treba upoštevati določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju PUP), ki veljajo za novogradnje in med drugim določajo, da mora biti objekt od meje sosednjega zemljišča odmaknjen najmanj 3 m. Obravnavani objekt je od meje sosednjega zemljišča odmaknjen 0,28 m, oziroma njegova kap 0,05 m, zato prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da predložena projektna dokumentacija ni v skladu s prostorskim aktom, tako da po določbah 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa izhajajo iz zaslišanja lastnika sosednjega zemljišča in zapisnika o inšpekcijskem pregledu, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 3. 6. 2009. Sam je vpogledal še v odločbo št. 351-02-36/97 z dne 3. 3. 1997, s katero so bila tožnici dovoljena tam našteta vzdrževana dela, poleg tega pa je bilo izrecno določeno, da gre za dela, s katerimi se ne bo spremenila zunanjost, zmogljivost, namen in nosilne konstrukcije obstoječega objekta. Tožnica je s tem, ko je porušila dve vrsti obodnega zidu in ju nadomestila z novima ter zgradila novo armiranobetonsko ploščo, na to ploščo pa postavila leseno konstrukcijo, ki jo je v letu 2008 nadomestila z novo, prekoračila obseg dovoljenih del. Drugostopenjski organ se zato strinja s prvostopenjskim, da gre v zadevi za legalizacijo rekonstrukcije kleti in nadzidave ter ne le za legalizacijo nadzidave, saj je možna le nadzidava (oziroma njena legalizacija) legalno zgrajenega objekta, kar pa za rekonstrukcijo kleti obravnavanega objekta ne velja.

Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se njena zahteva nanaša na legalizacijo rekonstruiranega pritličnega dela oziroma lesene nadzidave obstoječega gospodarskega objekta, ki je postavljena nad kletno etažo. To etažo je leta 1967 zgradil njen oče, pred približno 15 leti pa jo je najprej znižal za 25 do 30 cm, nato pa je obodni zid „stabilizirano zravnal“ s pozidavo dveh vrst na enako prejšnjo višino ter ga povezal z zalitjem armiranobetonske plošče, ki služi kot strop. Prejšnji, stari in prepereli leseni strop namreč ni več omogočal varne uporabe obstoječega gospodarskega objekta. Uradna oseba Upravne enote Novo mesto je v svoji odločbi z dne 30. 6. 2009 ugotovila, da je bila zidana kletna etaža obstoječega gospodarskega objekta zgrajena pred 31. 12. 1967, da pa bi bilo treba za zgornji leseni del pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnica navaja, da še dodatno izpodbija „navedbo v osmem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe“. Gradbeni inšpektor je namreč pri inšpekcijskem ogledu ugotovil, da za gradnjo lesene nadzidave ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ne pa koliko let že stoji kletna etaža. Ugotovitve o tem, da za nadzidavo kletne etaže za dve vrsti z zalitjem z armiranobetonsko ploščo pred približno 15 leti ni gradbenega dovoljenja, zavrača kot „neresnično, lažno in kot zavajajoče podlo podtikanje“, saj gradbeni inšpektor te okoliščine ni ugotavljal. Nepravilna je tudi navedba v 9. odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, po kateri je dvig kletne etaže ter izvedba armiranobetonske plošče rekonstrukcija, za kar bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje tudi za spodnji (kletni) del objekta. Neresnična je namreč trditev uradne osebe, da je bil izveden dvig kletne etaže, saj je dejstvo, da je njen oče leta 1967 zgradil zidano kletno etažo z nadgradnjo lesenega poda kot pritlične etaže, pred približno 15 leti pa je kletno etažo najprej znižal za 25 do 30 cm zaradi slabe trdote starega obodnega zidu, nato s pozidavo dveh vrst obodni zid stabilizirano zravnal na enako višino kot prej ter ga povezal z armiranobetonsko ploščo. Ta poseg je bil izveden 11 let pred uveljavitvijo PUP, ki je pričel veljati 12. 7. 2006. Sodišče naj se v celoti opredeli do vsebine pisnega pravnega mnenja, ki ga je tožnica osebno vložila 10. 6. 2010 in ga je uradna oseba Upravne enote Novo mesto v celoti izločila, tožnica pa ga prilaga tudi k tožbi.

Mnenje, da je za poseg v kletni del objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ima tožnica za neutemeljeno na „pravnomočnih pravnih podlagah, izdanih posamičnih upravnih aktov“ z dne 30. 6. 2009 in 9. 6. 2009. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, temelji na retroaktivni uporabi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je z Ustavo prepovedana. Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja je vložila na podlagi napotitve uradne osebe Upravne enote Novo mesto in prej navedene inšpekcijske odločbe.

Obravnavanega objekta ni mogoče legalizirati v skladu z določbami 19. člena PUP, saj njegov odmik od meje ni 3 m, temveč le takega, kot v naravi obstaja že 43 let, z odmikom od meje sosednjega zemljišča 0,28 m. Uporaba 19. člena PUP pomeni retroaktivno uporabo tega predpisa, ki poleg tega v 42. členu v zvezi z legalizacijo obstoječih objektov določa, da se pri legalizaciji šteje izhodiščno stanje v naravi na dan uveljavitve tega odloka. Iz navedenih razlogov je tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v celoti izdelan skladno z izvedbenim prostorskim aktom.

Drugostopenjski organ je zagrešil bistveno kršitev postopka, saj je o zadevi odločil zgolj z uporabo listin upravnega spisa, konkretno pravnomočne odločbe z dne 21. 3. 1997 o priglasitvi vzdrževalnih del. Druga točka izreka te odločbe namreč določa, da odločba izgubi veljavo, če investitorka ne začne priglašenih del v enem letu po prejemu pravnomočne odločbe, česar pa ni storila, temveč je dela izvedla šele 10 let kasneje. Odločba je zato „brezpredmetna in pravno neveljavna“.

Glede na navedeno tožnica sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, poleg tega pa naloži toženi stranki povračilo stroškov sodnega in upravnega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za leseno nadzidavo gospodarskega poslopja treba šteti spodnji oziroma kletni del tega gospodarskega poslopja za legalno ali nelegalno gradnjo. Toženka opira svojo odločitev o nelegalnostih te gradnje izključno na ugotovitve, da sta bili pred približno 15 leti na obodnem zidu kletnega dela objekta zamenjani dve vrsti opeke, dotrajana lesena medetažna konstrukcija pa je bila zamenjana z armiranobetonsko ploščo. Enako v tožbi (večkrat) navaja tudi tožnica, zato sodišče ugotavlja, da so te pravno pomembne okoliščine med strankama nesporne. Poleg tega toženka navaja, da tožnica za opisani poseg ni pridobila gradbenega dovoljenja, čemur tožnica ne oporeka.

Izpodbijana odločba je bila izdana 12. 10. 2010, tako da je bilo treba v skladu z načelom zakonitosti (1. odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) pri tem kot zakonsko podlago uporabiti ZGO-1 v besedilu oziroma verziji, veljavni na ta datum. Po 7.2. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta (med drugim) izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost (objekta, op. sodišča), spreminjajo pa se (med drugim) njegovi konstrukcijski elementi. Po 1. odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko rekonstrukcija začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, po 12.1. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 pa nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Obodni zidovi objekta in medetažna konstrukcija (plošča) brez dvoma predstavljajo konstrukcijske elemente objekta, tako da se sodišče povsem strinja s stališčem toženke, da poseg v te elemente po prej povzeti zakonski ureditvi pomeni rekonstrukcijo. Po tej zakonski ureditvi tudi ni dvoma, da je za rekonstrukcijo potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnica nima. Sodišče k temu pripominja še, da tožnica ni ne trdila, ne navajala okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da gre pri kletni etaži obravnavanega objekta za nezahtevni objekt, za katerega se šteje, da ima gradbeno dovoljenje v smislu prehodnih določb 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov z dne 27. 12. 2007 (v nadaljevanju ZGO-1B).

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje, da se po 197. členu ZGO-1 pod določenimi pogoji sicer res šteje, da imajo stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, uporabno (in s tem tudi gradbeno) dovoljenje po samem zakonu ter jih zato ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Vendar pa ZGO-1 ne daje nobene podlage za širitev te fikcije legalnosti na morebitne nadaljnje posege na objektu, do katerih je prišlo po 31. 12. 1967. Če je bila po tem datumu rekonstrukcija na takem objektu opravljena brez gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo gradbeno dovoljenje predpisano, gre za nelegalno gradnjo, kot pri katerem koli drugem objektu.

K temu sodišče pripominja še, da je tudi po Zakonu o graditvi objektov (ZGO), ki je veljal v letu 1995, ko naj bi po skladnih navedbah obeh strank prišlo do prej opisanega posega v obravnavani objekt, rekonstrukcija pomenila izvedbo del, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi ali izvajajo druga dela, ki lahko vplivajo na varnost objekta (1. odstavek 6. člena ZGO) in je štela za gradnjo (1. odstavek 3. člena ZGO), s katero je bilo dovoljeno začeti le na podlagi gradbenega dovoljenja (7. člen ZGO).

Sodišče se iz navedenih razlogov v celoti strinja z ugotovitvijo toženke, da je kletna etaža obravnavanega objekta nelegalna gradnja, pa tudi z njenim stališčem, da v takem primeru ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja zgolj za nadgradnjo oziroma del objekta, ki stoji na nelegalni gradnji. To izhaja tudi iz 3. odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v primeru, če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša (med drugim) na dozidavo in nadzidavo, treba navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966. Tožnica se v tožbi – sicer povsem nedoločno – sklicuje tudi na 42. člen PUP, ki med drugim določa, da za legalizacije veljajo ista merila in pogoji kot za novogradnje in druge posege v prostor, izjeme pa so (med drugim) odmiki stavb od parcelnih meja, ki so lahko manjši od splošno predpisanih, vendar ne v nasprotju z ZGO-1 oziroma Pravilnikom. Besedilo te določbe PUP bi sicer načeloma omogočalo izdajo gradbenega dovoljenja za celoten tožničin objekt, kljub premajhnemu odmiku tega objekta od parcelne meje. Vendar pa ne iz tožbenih navedb, ne iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja razširila tako, da bi se nanašala na celoten objekt in ne le na leseno nadgradnjo in to kljub temu, da jo je prvostopenjski upravni organ na naroku seznanil s svojimi stališči glede tega vprašanja. Kot je bilo že obrazloženo, v obravnavani zadevi tudi po stališču sodišča ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja samo za leseno nadgradnjo, temveč le za celoten objekt. Ker se zahtevek tožnice ne nanaša na celoten objekt, je zavrnilna odločba pravilna in zakonita že zgolj iz tega razloga, prej navedena določba 42. člena PUP pa je za odločanje brezpredmetna, zato se sodišče tudi ni spuščalo v vprašanje njene ustavnosti in zakonitosti, niti v nadaljnje tožbene navedbe.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.