Jedro

Glede na prepričljive ugotovitve, da tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo, ni podlage, da bi se ugotavljal vzrok začasne nezmožnosti za delo. Ker pa odobritev tega staleža ni bila sporna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni poseglo v odločitve tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno zmožna za delo po 4 ure dnevno, saj bi v nasprotnem odločilo v škodo tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2019, št. ... z dne 10. 3. 2020, št. ... z dne 10. 3. 2020 in št. ... z dne 15. 6. 2020. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v prvostopenjskih odločbah št. ... z dne 31. 5. 2019, št. ... z dne 8. 1. 2020, št. ... z dne 5. 2. 2020 in št. ... z dne 20. 5. 2020 odpravi vzrok priznane zmožnosti za delo tožnice v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno »bolezen« in se tožnici od 2. 6. 2019 do 12. 6. 2019 ter od 3. 1. 2020 do 31. 5. 2020 kot vzrok začasne nezmožnosti za delo prizna »poškodba po tretji osebi izven dela«. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je za konkretno zadevo bistveno, da so vse njene zdravstvene težave, to je v prvi vrsti ortopedske težave, predvsem hude kronične bolečine, ki so nastale kot posledica zloma pogačice in reber v prometni nesreči iz leta 2016, dodatno pa tudi psihične težave zaradi stresorjev povezanih s prometno nesrečo, tudi v obdobju od 2. 6. 2019 do 31. 5. 2022, torej v obdobju, na katerega se nanašajo izpodbijane odločbe tožene stranke, bile neposredno posledica prometne nesreče, ki jo je utrpela 26. 6. 2016. Gre za istovrstne zdravstvene težave, zaradi katerih je tožena stranka tožnici s predhodno izdanimi odločbami, od 26. 6. 2016 dalje vseskozi priznavala bolniški stalež zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela (popoškodbeno stanje). Z 2. 6. 2019 se v ničemer ni spremenilo zdravstveno stanje (niti nastanek kakršnekoli nove duševne bolezni), ki bi bila samostojnega organskega izvora (bolezen sui generis), niti ni prišlo do kakršnihkoli novih telesnih poškodb ali telesnih bolezni, ki bi vplivale na tožničino zdravstveno stanje in bi narekovalo spremembo vzroka delne nezmožnosti tožnice za delo. Sodišče je izhajalo zgolj iz ugotovitev postavljenih sodnih izvedencev o zdravstvenih težavah tožnice na področju njene duševne sfere, ne da bi ob tem upoštevalo, da so bili primarni in prevladujoči vzroki za delno nezmožnost za delo na področju njene telesne sfere, to je zaradi kroničnih telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela (in jih še vedno trpi) kot posledica nastalih telesnih poškodb. Tožnica je v dokazne namene predlagala zaslišanje njene osebne zdravnice, čemer pa sodišče prve stopnje ni sledilo. S tem je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 . S svojo odločitvijo je namreč tožnici onemogočilo možnost učinkovitega obravnavanja pred sodiščem, razen tega je kršilo tudi načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Zavrnitev dokaza tudi ni ustrezno obrazložilo. Zaslišanje osebne zdravnice bi odločilno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, še posebej glede njenih duševnih zdravstvenih težav. Pred prometno nesrečo namreč nikoli ni imela takih težav, niti ni bila obravnavana pri psihiatru. Razen tega se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje Komisije A., v okviru katere je kot član sodeloval tudi prof. dr. B. B., ki je bil v letu 2022 pravnomočno obsojen in v letu 2022 tudi izbrisan iz imenika sodnih izvedencev. Sodišče bi tako moralo že samo po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 70. in 71. člena ZPP, sprejeti odločitev, da se omenjeni izvedenec razreši kot član izvedenskega organa, saj ne izpolnjuje pogojev za sodnega izvedenca, obstaja pa tudi resen dvom o njegovi nepristranskosti. Izvedenski organ je podal mnenje, ne da bi njegova člana predhodno s tožnico opravila kakršnekoli razgovor in opravila zdravstveni pregled, kar bi bilo nujno potrebno za izdelavo strokovno ustreznega izvedenskega mnenja, še posebej s strani izvedenke psihiatrinje. Tožnica še navaja, da je bilo mnenje prof. dr. B. B. v diametralnem nasprotju z mnenjem predhodno postavljenega sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Sodišče pri tem tudi ni pojasnilo, zakaj ni sledilo prvotno postavljenemu sodnemu izvedencu. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenski organ tudi ni upošteval, da tožnici ni bila nudena ustrezna psihična pomoč strokovnjakov kliničnih psihologov, ob pomoči katerih bi lahko hitreje sanirala nastale psihične težave (prilagoditvene motnje). Tako tudi ne drži, da naj bi hude travme s posledicami, kamor spada tudi prilagoditvena motnja, lahko izzvenele same od sebe, brez ustrezne pomoči v pol leta do 18 mesecev, saj postopek zdravljenja postravmatskih motenj poteka v več fazah. Celoten proces torej zahteva čas, ki ga ni mogoče prehitevati. Vzrok za nastanek travme in prilagoditvene motnje je lahko tudi vsaka izguba, izključno z izgubo telesne gibljivosti. Med stresorje za travme pa se štejejo tudi trajajoče bolezni, kar velja tudi v primeru tožnice, pri kateri postopek ortopedskega zdravljenja še vedno poteka. Izvedenski organ pri podaji mnenja tudi ni upošteval dogodka, ob katerem je tožnica izvedela, da bo invalidka in da bo kmalu potrebovala endoprotezo kolena. Izvedenski organ je glede duševnih težav pavšalno zavrnil možnost, da so le te kasne posledice prometne nesreče iz leta 2016, saj naj bi duševne težave, predvsem prilagoditvena motnja, v določenem času po stresnem dogodku izzvenele. Pri tem pa ni upošteval, da tožnica zaradi čakalnih vrst v razumnem času ni dobila ustrezne pomoči kliničnega psihologa in psihiatra. Sodišče je tako nekritično sledilo podanemu izvedenskemu mnenju, pa čeprav slednji ni pojasnil vzroke za nastanek duševnih težav. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenski organ tudi ni upošteval sinergijskih učinkov vseh težav tožnice. Napačno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da naj obolenj, ki se lahko razvijejo kot posledica škodnega dogodka tudi v primeru nastalih poškodb izven dela, ne bi bilo moč šteti kot poškodbo, temveč kot bolezen, ter da naj se definicija poškodb pri delu v smislu 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, ki zajema tudi obolenja, brez ustreznega zakonskega določila, ne more raztezati tudi na nastale poškodbe izven dela. Po mnenju tožnice gre v tem primeru za pravno praznino, ki jo je potrebno z uporabo ustreznih razlagalnih metod ustrezno zapolniti. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje sodnega izvedenca MDPŠ, ki je ugotavljal vzročno povezanost med stanjem po poškodbi in prometno nesrečo, predvsem vzročno zvezo med številnimi komplikacijami tekom zdravljenja ter pojavom psihičnih težav pri tožnici in je na tej podlagi tudi zaključil, da so se psihične težave pojavile zaradi stresorja – prometne nesreče. Dodatno je tudi pojasnil, da je verjetno tožničina začasna nezmožnost za delo v spornem obdobju kasna posledica utrpljene poškodbe. Enako je potrdil tudi postavljeni sodni izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. C. C. Le-ta je pojasnil, da je šlo v tožničinem primeru za prepletanje simptomov, ki so bili povzročeni kot travma in kot posledica zapletov pri zdravljenju, ter da je bil glavni vzrok nezmožnosti za delo telesni in ne duševni.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje obrazloženo in utemeljeno navedlo, zakaj ni sledilo zaključkom sodnega izvedenca MDPŠ in zakaj je upoštevalo mnenje izvedenskega organa. Iz navedenega mnenja jasno izhaja, zakaj tožničinega že priznanega bolniškega staleža ni mogoče opredeliti kot posledico prometne nezgode iz leta 2016 in jo kvalificirati kot poškodbo po tretji osebi izven dela, temveč je pravilen vzrok "bolezen". Vsi trije izvedenci so podali mnenje, da tožnica v spornih obdobjih tako iz ortopedskega vidika kot tudi iz psihiatričnega vidika sploh ni bila upravičena do bolniškega staleža niti v skrajšanem delovnem času. Sodišče se je tudi opredelilo do mnenja izvedenca MDPŠ in tudi pojasnilo, zakaj to mnenje ni upoštevalo. Nenazadnje je tudi omenjeni izvedenec sam predlagal, da sodišče pridobi še izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Le-ta pa je pojasnil, da je prilagoditvena motnja prehodna duševna motnja, ki traja toliko časa, dokler se ne razreši vzrok, ki jo je povzročil, ali dokler ne izginejo klinični simptomi prilagoditvene motnje. Običajno prilagoditvena motnja traja nekaj tednov, zelo redko nekaj mesecev. Izvedenec specialist psihiater je tako pojasnil, da lahko vzrok duševne motnje, kot je bila pri tožnici ugotovljena decembra 2017, štejemo kot posledico prometne nesreče, kot travme. Od naslednjega izvida iz julija 2018 pa ne več. Enako je ugotavljala tudi članica izvedenskega organa prof. dr. D. D., ki je podala mnenje, da ni bilo nobenega razloga, da bi bila tožnica v spornem obdobju v bolniškem staležu. Za razsojo tudi ni relevantno, da tožnica zaradi čakalnih vrst ni dobila ustrezne pomoč kliničnega psihologa in psihiatra. Glede na obširno argumentacijo in glede na dejstvo, da so bila vsa odprta vprašanja s strani sodnih izvedencev za psihiatrijo podrobno pojasnjena tudi na zaslišanjih, ni moč očitati, da je izvedenski organ zgolj pavšalno ugotavljal, da duševne težave tožnice v spornem obdobju niso bile v vzročni zvezi s prometno nesrečo iz leta 2016. Da tožnica v spornem obdobju ni bila upravičena do bolniškega staleža zaradi ortopedskih težav je ugotovil tudi sodni izvedenec spec. ortoped. Tožena stranka nadalje navaja, da so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da gre v primeru definicije poškodbe izven dela za pravno praznino in da jo je potrebno zapolniti z uporabo določbe 66. člena ZPIZ-2. Definicija poškodbe v medicini je jasna. Prilagoditvena motnja in zmerna depresivna epizoda v medicinskem smislu ne sodita med poškodbe, temveč med bolezni. Obolenja, ki se morebiti razvijejo kot posledica škodnega dogodka, ni mogoče šteti za poškodbo. Razlog obravnave poškodbe po tretji osebi izven dela morebitnih obolenj, četudi bi bile v neposredni ali posredni vzročni zvezi s poškodbo, ne vključuje. Vzrok za duševne težave pri tožnici so bili življenjski dejavniki in ne neposredni učinek prometne nesreče, torej bolezen in ne travmatski dogodek, ki je bil v bistvu pod nadzorom že 4. 7. 2018, torej pred spornim obdobjem. Omenjeno izhaja tudi iz mnenja sodnega izvedenca prof. dr. C. C. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje osebne zdravnice pa tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo razloge, zakaj je omenjeni dokazni predlog nepotreben. Dejansko stanje je bilo namreč ustrezno razčiščeno že z angažiranjem sodnih izvedencev. Glede izločitve sodnega izvedenca prof. dr. B. B. pa tožena stranka poudarja, da je bila po podatkih iz medijev obsodba pravnomočna v začetku leta 2022. Sodišče pa je izvedenski organ, v katerem je sodeloval tudi omenjeni član imenovalo že 11. 11. 2021, izvedensko mnenje pa je bilo pripravljeno 24. 11. 2021, torej še pred pravnomočno obsodbo. V tem primeru so neutemeljeni očitki tožnice, da obstaja resen dvom o njegovi nepristranskosti. Glede osebnega pregleda pa se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS3, iz katere izhaja, da pri izdelavi izvedenskega mnenja ni obvezno, da izvedenci pred njegovo izdelavo opravijo tudi osebni pregled zavarovanca, če lahko podajo mnenje zgolj na podlagi medicinske dokumentacije. Obe stranki sta imeli možnost podati pripombe na podano izvedensko mnenje, vendar pa tožnica takrat ni ugovarjala, da bi moral izvedenski organ tožnico osebno pregledati. Omenjeno navaja šele v pritožbi. Je pa tožnico osebno pregledal sodni izvedenec prof. dr. C. C., spec. psihiater, ki je na podlagi celotne medicinske dokumentacije in osebnega pregleda zaključil, da so bili pri tožnici v spornih obdobjih vzrok za duševne težave življenjski dejavniki in ne neposredni učinek prometne nesreče, torej bolezen in ne travmatski dogodek, ki je bil v bistvu popolnoma pod nadzorom že 4. 7. 2018. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih v pritožbi navaja tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2019, dve odločbi z dne 10. 3. 2020 in odločbo z dne 15. 6. 2020 v zvezi s prvostopenjskimi odločbami z dne 31. 5. 2019, 8. 1. 2020, 5. 2. 2020 in 20. 5. 2020. Z njimi je bilo odločeno, da je tožnica zaradi bolezni od 2. 6. 2019 do 12. 6. 2019 ter od 3. 1. 2020 do 31. 5. 2020 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

7. V zadevi je sporen vzrok začasne nezmožnosti za delo. Tožena stranka je namreč kot vzrok navajala bolezen, medtem ko tožnica kot vzrok uveljavlja poškodbo po tretji osebi izven dela.

8. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)4 v 19. členu določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za poškodbo izven dela in s tem tudi za podvrsto, to je za poškodbo po tretji osebi izven dela, zakon ne odkazuje na uporabo določb ZPIZ-2. Je pa navedeni vzrok omenjen pod točko 5 v predlogu, ki ga posreduje osebni zdravnik imenovanemu zdravniku za odobritev začasne nezmožnosti za delo. Vzrok začasne nezmožnosti za delo je odločilen pri priznanju in odmeri nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela. Tako je v 31. členu ZZVZZ določeno, da znaša nadomestilo 100 % osnove v primeru poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu, 90 % osnove v primeru bolezni in 80 % osnove v primeru poškodbe izven dela. V tej zadevi ne gre za pravno praznino v smeri, kot se zavzema tožnica, torej da bi z uporabo razlagalnih metod, to je z uporabo argumentacije a cotrario zapolnili pravno praznino z uporabo določbe 66. člena ZPIZ-2, ki se nanaša na opredelitev poškodb pri delu. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se definicija, kot je podana v ZPIZ-2, nanaša na poškodbo pri delu, ki zajema tudi obolenja, vendar pa se omenjena definicija brez ustreznega zakonskega določila ne more raztezati tudi na poškodbo izven dela. Tako tudi ni mogoče z razlagalno metodo, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, navedeno določbo razširiti tudi na primer, ko gre za poškodbe izven dela. Zakon v tem primeru izrecno ne določa definicije, v katerih primerih gre za poškodbo izven dela oziroma za bolezen. Odgovor na omenjeno vprašanje je v domeni medicinske stroke, zato je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskih mnenj sodnih izvedencev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica poškodovana v prometni nezgodi, do katere je prišlo 26. 6. 2016. Po nezgodi je bila tožnica začasno nezmožna za delo. Vzrok začasne nezmožnosti za delo pa je bil do izdaje izpodbijanih odločb poškodba izven dela po tretji osebi. Iz podatkov v spisu še izhaja, da je tožnica po poklicu prevajalka ter da je samozaposlena.

10. Med strankama ni sporno, da so za presojo te zadeve ključne ortopedske težave in pa psihične težave. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja najprej postavilo sodnega izvedenca specialista MDPŠ in specialista psihiatra, nato pa je postavilo še izvedenski organ Komisijo A. pri E. fakulteti Univerze v F., v kateri sta sodelovala spec. ortoped in spec. psihiatrinja. Pri tem izvedenskem organu ni naložilo, da mora biti tožnica osebno pregledana niti tega ni zahtevala tožnica.

11. Sodišče podrobno povzema izvedenska mnenja, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo svojo odločitev. Pojasnilo je razloge, zaradi katerih je kot prepričljivo sprejelo mnenje izvedenskega organa. Razloge sodišča je tako mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da v zadevi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica.

12. Član izvedenskega organa spec. ortoped je pojasnil, da je pri tožnici ob nezgodi prišlo do zloma pogačice in da so nadaljnje preiskave pokazale, da nastaja obraba med pogačico in kolenom. MRI preiskava v letu 2018 in 2019 je pokazala, da se stanje izboljšuje. Glede na delo, ki ga je tožnica opravljala, po mnenju spec. ortopeda v spornem obdobju niso obstajali ortopedski razlogi za odobritev bolniškega staleža. Skliceval se je tudi na izvide lečečega ortopeda, ki ni ugotovil nobenih poslabšanj, oteklin ali česarkoli. Članica izvedenskega organa spec. psihiatrinja je pojasnila, da je bila tožnica 15. 4. 2019 pregledana pri psihiatrinji, kjer ni nobenih navedb, ki bi opredeljevale simptome, ki bi zadoščali kriterijem za zmerno depresivno epizodo, prav tako tudi ne simptomov prilagoditvene motnje. Tudi 22. 6. 2020 je lečeča psihiatrinja navedla, da pri tožnici ne gre za poslabšanje psihičnega stanja, da ni potrebna psihofarmakoterapija, da je v remisiji. Kot zaključuje članica izvedenskega organa, pri tožnici v spornem obdobju s psihiatričnega vidika ni bila prisotna simptomatika duševne motnje, zato po njenem mnenju tudi bolniški stalež ni bil utemeljen. Iz skupno podanega izvedenskega mnenja tako izhaja, da pri tožnici v spornem obdobju bolniški stalež sploh ni bil utemeljen. Vzrok za zdravstvene težave, zaradi katerih tožnica niti ni bila nezmožna za delo, je bolezen. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, ki jih navaja že sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da poškodba kot sprožilec bolezni ne pomeni vedno, da se kasneje razvito bolezensko stanje kvalificira kot poškodba. Tako tudi v tem primeru iz izvedenskega mnenja Komisije A. izhaja prepričljiva ugotovitev, da se je pri tožnici kasneje (v spornem obdobju) razvilo bolezensko stanje tako glede ortopedskih kot tudi psihičnih težav.

13. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati mnenja spec. MDPŠ, pa že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je omenjeni izvedenec sam pojasnil, da bi psihične težave lahko bolje ocenil izvedenec psihiater, ortopedske pa izvedenec ortoped. Glede na tako podano mnenje nikakor ni mogoče govoriti o prepričljivosti, in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi mnenje sodnega izvedenca psihiatra se v bistvenih točkah ne razlikuje od mnenja, ki ga je podala članica izvedenskega organa spec. psihiatrinja. Tudi on ugotavlja, da je nelogično, da bi v času med pregledoma 15. 4. 2019 in 27. 6. 2019 prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja, nato pa do ponovnega poslabšanja, ki bi opravičeval ponovni bolniški stalež. Tudi v času od 3. 1. 2020 do 31. 5. 2020 ni bilo strokovnih razlogov za odobritev bolniškega staleža, ne v 8-urni ne v 4-urni obliki.

14. Glede na prepričljive ugotovitve, da tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo nenazadnje tudi ni podlage, da bi se ugotavljal vzrok začasne nezmožnosti za delo. Ker pa odobritev tega staleža ni bila sporna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni poseglo v odločitve tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno zmožna za delo po 4 ure dnevno, saj bi v nasprotnem odločilo v škodo tožnice.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se v sporni zadevi zasliši tožničina osebna zdravnica. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev dokaza ustrezno pojasnilo s tem, da je bila zadeva razčiščena že z izvedbo ostalih dokazov. Sodišče prve stopnje je torej postopalo skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP, kar pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izločitev člana izvedenskega organa spec. ortopeda. Član izvedenskega organa je sodeloval kot strokovnjak. Ni bil namreč postavljen iz liste sodnih izvedencev, na katero se sklicuje tožnica. Razen tega tožnica tudi ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je za razlog izločitve izvedela šele po zaključku postopka na sodišču prve stopnje. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo že sodišče samo po uradni dolžnosti izločiti člana izvedenskega organa, pa pritožbene sodišče poudarja, da skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP izločitev izvedenca lahko zahteva le stranka.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.