Jedro

Mestna občina Maribor je smela v okviru namembnosti glede na različen položaj nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 od trgovinskih objektov s površino, manjšo od 1000 m2, razlikovati med navedenima skupinama, čeprav gre za istovrstno dejavnost, in ju tudi različno točkovno ovrednotiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku na območju Mestne občine Maribor za leto 2020 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) v skupnem znesku 59.109,66 EUR. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) ter na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik št. 28/2018 - Odlok). Pojasnjuje, da je višina NUSZ določena na podlagi Odloka in je odvisna od lege, namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča, opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne ter skupne rabe.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je vsebina Odloka neskladna z zakonom in Ustavo. Mestna občina Maribor je namreč z Odlokom zvišala točkovanje po vrstah komunalne opremljenosti in zvišala obremenitev iz naslova namembnosti uporabe zemljišča ter zvišala vrednost točke, kar vse vpliva na višino tožnikove obveznosti za plačilo NUSZ. Meril, kot osnove za odmero NUSZ, pa Mestna občina Maribor z Odlokom ni spreminjala. Posebej opozarja na neustavnost razlikovanja v točkovanju med 4. in 5. skupino nepremičnin po 11. členu Odloka, in sicer glede razlikovalnega kriterija, ali gre za nepremičnino, namenjeno poslovni, trgovski in storitveni dejavnosti s površino do 1000 m2, ali pa za nepremičnino, namenjeno poslovni, trgovski in storitveni dejavnosti s površino nad 1000 m2. Meni, da Mestna občina Maribor ni oblikovala nikakršnih kriterijev, na podlagi katerih bi razčlenila in razločila med seboj navedeni vrsti nepremičnin. Zato je prepričan, da je Odlok v 12. členu glede točkovanja stavbnih zemljišč, ki so namenjena za poslovno, trgovsko in storitveno dejavnost, s površino nad 1000 m2, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato bi morale biti njegove nepremičnine točkovane po nižji stopnji, in sicer kot je v 12. členu Odloka določeno za zemljišča iz 4. skupine. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj mu organ v postopku pred izdajo drugostopenjske odločbe ni omogočil, da se seznani z vsebino mnenja Javnega podjetja B. (JP B.) z 19. 8. 2020, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave v postopku. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih obrazložitve odločb prve in druge stopnje. Glede tožbenih navedb, da tožniku mnenje JP B. ni bilo vročeno, navaja, da je prvostopenjski organ navedeno mnenje v celoti povzel, o čemer se lahko sodišče prepriča na podlagi vpogleda v upravni spis. Kolikor je bil tožnik mnenja, da v dopisu prvostopenjskega organa s 1. 9. 2020 mnenje ni v celoti povzeto, bi lahko zahteval vročitev mnenja, česar pa, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, ni storil. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe Mestne občine Maribor v pojasnilu z 29. 8. 2022, podanem na poziv sodišča I U 1979/2020-9 z 8. 8. 2022. Izpostavlja, da med zavezanci iz 4. in 5. skupine, ki opravljajo trgovinsko/poslovno dejavnost, ni različnega dejanskega položaja glede namena uporabe zazidanega stavbnega zemljišča v odvisnosti od kvadrature poslovnega/trgovinskega objekta oziroma je razlika v velikosti že upoštevana pri izračunu obdavčitve glede površine objekta, po legi objekta glede na opredeljeno območje po 10. členu Odloka, po vrsti dejavnosti pa po 11. členu Odloka (4. skupina).

**Datum odločitve sodišča**

6. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Sodbo je izdalo po poteku roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika glavne obravnave.1 **Dokazni sklep**

7. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine v upravnem spisu in vse listine v sodnem spisu (priloge A2 do A4).

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankama je sporna odmera NUSZ tožniku za leto 2020 na območju Mestne občine Maribor. Podlaga za odmero NUSZ je ZSZ/84, ki v VI. poglavju določa obveznost plačila NUSZ ter Odlok.

10. Bistvo tožbenih ugovorov je očitek o neustavnosti uporabljenih določb Odloka glede razlikovanja v točkovanju med 4. in 5. skupino nepremičnin po 11. členu Odloka, in sicer glede razlikovalnega kriterija, ali gre za nepremičnino, namenjeno poslovni, trgovski in storitveni dejavnosti s površino do 1000 m2 ali pa za nepremičnino s površino nad 1000 m2. Tožnik pa zatrjuje tudi, da je organ v postopku zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, in sicer kršitev pravice do izjave.

11. Odlok v 8. členu predpisuje merila za določitev višine NUSZ, in sicer: - opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnosti priključitve na te objekte in naprave; - lega stavbnega zemljišča; - vrsta dejavnosti oziroma namen uporabe stavbnega zemljišča; - izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih; - večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča. V 10. členu Odlok stavbna zemljišča, kjer se plačuje NUSZ, razvršča v štiri območja. Skladno z 11. členom Odloka so zazidana stavbna zemljišča glede namena uporabe razvrščena v šest skupin, in sicer 4. skupina obsega zazidana stavbna zemljišča, ki so namenjena za poslovno, trgovsko in storitveno dejavnost (razen poslovnih prostorov in ostalih poslovnih površin v sklopu nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 in bencinskih servisov). 5. skupina pa obsega zazidana stavbna zemljišča, ki predstavljajo poslovne prostore in ostale poslovne površine v sklopu oziroma za potrebe dejavnosti nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 in bencinskih servisov. V prvem odstavku 12. člena Odloka so v tabeli s točkami ovrednotena zazidana stavbna zemljišča glede na območje in namen uporabe.

12. Sodišče je Mestno občino Maribor z dopisom I U 1979/2020-9 z 8. 8. 2022 pozvalo, da dodatno pojasni razloge za razvrstitev zazidanih stavbnih zemljišč po skupinah, navedenih v 11. členu Odloka, zlasti kateri kriteriji so bili uporabljeni za razvrstitev nepremičnin v 4. in 5. skupino oziroma za določitev površine 1000 m2 pri razvrstitvi v ti dve skupini 11. člena Odloka in kriterije, ki so bili uporabljeni za razlikovanje v točkovanju med 4. in 5. skupino nepremičnin po 12. členu Odloka.

13. Mestna občina Maribor v odgovoru z 29. 8. 2022, ki je bil vročen obema strankama, navaja, da je ob pripravi Odloka iz evidenc Geodetske uprave RS povzela podatke o vseh nepremičninah na svojem območju ter da so bile pri tem med drugim identificirane vse trgovske stavbe. Tako je bila pri razvrščanju trgovinskih objektov v 4. in 5. skupino glede namena uporabe (11. člen Odloka) določena meja 1000 m2, saj je bilo ugotovljeno, da objekti nad to površino v največji možni meri izpolnjuje naslednje kriterije: - lokacija objekta v neposredni bližini glavnih mestnih prometnic; - možnost dostopa strank - razpoložljivost parkirnih mest; - prostorska politika občine, to je obstoj prostorskega izvedbenega akta, ki opredeljuje, da je območje namenjeno izgradnji trgovskega/nakupovalnega centra. Izpostavlja, da s sprejemanjem prostorskih izvedbenih aktov občina med drugim ustvarja območja, ki so namenjena izključno obratovanju oziroma izgradnji trgovskih centrov. S takšnih območij so posledično izločene druge dejavnosti. Znotraj območij, za katere so sprejeti prostorski izvedbeni akti, ki opredeljujejo območje, namenjeno trgovskim/nakupovalnim centrom, praviloma ni samostojnih trgovinskih objektov, ki so manjši od 1000 m2. Glede objekta, ki ga uporablja tožnik na naslovu ..., navaja, da izpolnjuje vse navedene tri kriterije. Nahaja se namreč neposredno ob glavni vpadnici v mesto, iz katere je urejen tudi neposreden dostop do parkirnih mest s površino več kot 7000 m2, ki so v času obratovanja centra prosto dostopna strankam. Prav tako je za območje, na katerem se nahaja predmetni objekt, sprejet prostorski izvedbeni akt, in sicer Odlok o zazidalnem načrtu za del območja I - 10/1 in del območja C - 5 v Mariboru (Medobčinski uradni vestnik št. 28/97 in 27/16).

14. Tožnik gornjim navedbam Mestne občine Maribor ni argumentirano oporekal. Sodišče tako (tudi ob odsotnosti konkretiziranih navedb tožnika, iz katerih bi izhajalo drugače), kot prepričljivo sprejema povzeto pojasnilo Mestne občine Maribor o določitvi 5. območja v 11. členu Odloka. Tako so po presoji sodišča podani utemeljeni razlogi, ki temeljijo na določbi 61. člena ZSZ/84 in 6. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS št. 19/86), ki v drugem odstavku izrecno določa, da se lahko pri namembnosti opredelijo tipi območij, in sicer: za stanovanja, za počitniške objekte, za družbene dejavnosti, za proizvodne namene in za poslovne namene ter da se znotraj vsakega območja lahko določi več stopenj glede na lego, namembnost in smotrno izrabo zemljišča. Iz navedenega sledi, da je Mestna občina Maribor smela v okviru namembnosti glede na v prejšnji točki opisan različen položaj nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 od trgovinskih objektov s površino, manjšo od 1000 m2, razlikovati med navedenima skupinama (4. oziroma 5. skupino po 11. členu Odloka), čeprav gre za istovrstno dejavnost, in ju tudi različno točkovno ovrednotiti (12. člen Odloka). Ugovor kršitve 14. člena Ustave tako ni utemeljen.

15. Ob tem sodišče dodaja, da iz dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča RS (npr. U-I-2017/97, U-I-355/98, U-I-158/02) izhaja, da gre, upoštevaje določbe ZSZ/84, pri NUSZ za dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Kriteriji njegovega predpisovanja in določanja morajo biti zato povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi in slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, je po tretji alineji 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost lahko utemeljeno upošteva, ko določa višino tovrstnega nadomestila. Ta okoliščina je tudi po presoji Ustavnega sodišča v razumni povezavi s predmetom urejanja. Ustavno sodišče je presodilo, da logiki, naj uporabnik plača nadomestilo tudi v odvisnosti od tega, kolikor mu lokacija ali posamezne druge značilnosti zemljišča omogočajo ugodnejše ali celo izjemno ugodne pogoje gospodarjenja, ni mogoče očitati arbitrarnosti.

16. V zvezi s tožnikovim očitkom toženki, podanim na naroku 12. 10. 2022, o podanih „številnih novih dejstvih, s katerimi tožnik predhodno ni bil seznanjen“, pa sodišče ugotavlja, da je toženka zgolj pojasnjevala svoja stališča glede pojasnil Mestne občine Maribor z 29. 8. 2022, ki jih je ta podala na poziv sodišča. Šlo je torej za izjavo stranke, podano v zvezi s pozivom sodišča, kar je po 45. členu ZUS-1 dopustno.2

17. Podan pa ni niti ugovor bistvene kršitve pravil postopka – pravice tožnika do izjave. Sodišče sicer ugotavlja, da tožniku mnenje B. z 19. 8. 2020 ni bilo vročeno, vendar iz upravnega spisa izhaja, da je bil z vsebino mnenja seznanjen. Prvostopenjski organ ga je namreč v celoti povzel v dopisu št. DT 4224-6122/2020-4 s 1. 9. 2020, na katerega je tožnik tudi odgovoril (izjava s 3. 9. 2020 – v upravnem spisu), čemur tožnik ne ugovarja. Zato sodišče zaključuje, da je bil tožnik tako s samim obstojem tega mnenja kot z njegovo vsebino dejansko v celoti seznanjen, imel pa je, skladno s prvim odstavkom 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tudi možnost pregleda dokumentov te upravne zadeve.

18. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovori niso utemeljeni ter da je izpodbijana odločba pravilna. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

19. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 2 Tako tudi: Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2019 z 9. 10. 2019, točka 14.