Jedro

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze.

Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe.

V obravnavani zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnik zavedal ali moral zavedati, da je njegova tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila drugostopenjska odločba vročena pritožniku, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožnikov pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 959/2019-8 z dne 16. 8. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 0610-11430/2015-25 08 510 13 z dne 9. 1. 2018. S tem sklepom, ki ga je potrdilo Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-16-30/2018-4 z dne 12. 4. 2019, je FURS kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo istega organa o odmeri davka na dodano vrednost, št. DT 0610-11430/2015-20 z dne 15. 9. 2017. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila odločba drugostopenjskega organa, s katero je bil končan postopek, tožniku vročena na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v soboto, 4. 5. 2019, in da se je tridesetdnevni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe iztekel v ponedeljek, 3. 6. 2019. Tožba, ki jo je tožnik poslal priporočeno po pošti v torek, 4. 6. 2019, je bila torej prepozna.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločbo drugostopenjskega organa prejel v hišni predalčnik 6. 5. 2019, sporočila o prispelem pismu, za katero sodišče prve stopnje navaja, da naj bi bilo v njegovem poštnem predalčniku puščeno 19. 4. 2019 pa, iz njemu nejasnih razlogov, ni prejel. Tako tudi ni bil opozorjen na pravne posledice neprevzema poštne pošiljke v petnajstdnevnem roku, zato se mora rok za vložitev tožbe šteti od dneva prejema drugostopenjske odločbe, to je od 6. 5. 2019. Poleg tega je sam pravna oseba in ima v skladu s 86. členom ZUP v elektronskem sistemu "eDavki" urejen varen elektronski predal, zato bi se mu morala odločba drugostopenjskega davčnega organa v skladu s 91. členom ZUP vročiti po elektronski poti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje stališče, da je pritožnikova tožba z dne 4. 6. 2019 prepozna, oprlo na podatek o vročitvi, ki je izhajal iz poizvednice, ki se nahaja v upravnem spisu. Ugotovilo je, da je vročevalec 19. 4. 2019 poizkušal opraviti vročitev dokumenta (odločbe drugostopenjskega organa z dne 12. 4. 2019) pritožniku. Ker se osebna vročitev ni dala opraviti, je bilo v njegovem hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu (z navedbo, da se pismo lahko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči od 20. 4. 2019). Pritožnik pisma v navedenem roku ni prevzel, zato je bila navedena odločba 6. 5. 2019 vložena v njegov hišni predalčnik.

7. Pritožnik ne oporeka, da je odločbo drugostopenjskega organa prejel v hišni predalčnik 6. 5. 2019, nasprotuje pa ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da naj bi pred tem (19. 4. 2019) prejel tudi sporočilo o prispelem pismu z opozorilom na posledice opustitve prevzema dokumenta na pošti. V ta namen predlaga opravo poizvedbe o tem, kje, kdaj in na kakšen način naj bi mu bilo 19. 4. 2019 puščeno obvestilo, po potrebi poizvedbo o pismonoši in njegovo zaslišanje ter zaslišanje pritožnikovega zakonitega zastopnika, opravi pa naj se tudi ogled njegovih poslovnih prostorov in ugotovi, kako ima urejeno sprejemanje pošte.

8. V obravnavani zadevi je za odločitev torej bistveno, ali je bila pritožniku pravilno vročena odločba drugostopenjskega organa in kdaj je bila vročitev opravljena. ZUP glede tega v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh (tretji odstavek istega člena). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek navedenega člena).

9. V skladu s 97. členom ZUP potrdilo o vročitvi listine naslovniku predstavlja vročilnica. Če se vročilnica izgubi in ni vrnjena pošiljatelju, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi (drugi odstavek 98. člena ZUP).

10. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze.

11. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 209/2018 z dne 9. 10. 2019 pojasnilo, da mora biti stranki v sodnem postopku zagotovljena možnost, da lahko uresniči pravico izpodbijanja dejstev, ki izhajajo iz vročilnice. Čeprav gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Če navedeno velja za javno listino, mora najmanj enako veljati tudi za druge listine1 – naslovnik mora imeti možnost izpodbijati dejstva, ki izhajajo iz teh listin in predstavljajo pravno pomembne okoliščine opravljene vročitve. V zvezi z zagotavljanjem navedene možnosti pa je Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu tudi sprejelo stališče, da to sodišče v pritožbenem postopku ni tisto sodišče, ki bi se po svoji funkciji prvič ukvarjalo z vprašanji procesnega dejanskega stanja (iudex facti), zato je treba stranki to možnost omogočiti pred Upravnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje. Navedlo je, da če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči,2 iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze (npr. v obliki pisne izjave po 236.a členu ZPP). Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata (2. točka prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1) je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V praksi je taka presoja lahko zelo hitra in enostavna, obrazložitev o tem pa ustrezno kratka. Vrhovno sodišče je še poudarilo, da zavrnitev katerega koli ustrezno predlaganega in substanciranega dokaza, ki je dovoljen in upošteven za navedeno presojo, lahko pomeni kršitev temeljnih procesnih pravic stranke; utemeljitev, da s predlaganim dokazom (ali določeno vrsto dokaza) stranka nikoli ne bo mogla izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine, pa pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno (kršitev 22. člena Ustave).3

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnik zavedal ali moral zavedati4, da je njegova tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila drugostopenjska odločba vročena pritožniku, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožnikov pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave.

14. Ker že navedeno zadostuje za ugoditev pritožbi, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo in je izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 79. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V njem naj sodišče odloči o izvedbi dokazov, predlaganih v zvezi z ugotavljanjem okoliščin obveščanja pritožnika o prispelem pismu in pravnih posledicah neprevzema pošiljke, opredeli pa naj se tudi do pritožnikovih navedb, da bi se mu morala odločba drugostopenjskega davčnega organa vročiti v varen elektronski predal, ki ga ima v sistemu eDavki.

**K II. točki izreka**

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Vrhovno sodišče se v pritožnikovi zadevi ne opredeljuje, ali je tudi poizvednica javna listina, saj to za odločitev ni bistveno. 2 Zavrženje tožbe v upravnem sporu pomeni konec možnosti uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva kot pravnega sredstva zoper upravni akt (23., 25. in 157. člen Ustave). 3 Prim. 12. in 13. točko sklepa Vrhovnega sodišča I Up 209/2018. 4 Ta se od omenjene zadeve I Up 209/2018 razlikuje v tem, da se je v slednji vročitev odločbe drugostopenjskega upravnega organa opravila odvetniku kot pritožnikovemu pooblaščencu.