Jedro

Dejstvo, da so tožnico zajeli Nemci in jo kot talko odpeljali v Avstrijo, tam pa izpustili, ne more biti podlaga za sklepanje, da obstoji dejansko stanje, ki ga za priznanje statusa izgnanca zahteva 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Glede na to in ker tožnica, kljub pozivu upravnega organa, ni predložila nobenih dokazov, da obstoji dejansko stanje iz navedene zakonske določbe, in tožnica v tožbi celo sama navaja, da za svoje navedbe nima neposrednih dokazov, je bila tožba utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. 2929/97-12 z dne 16.4.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.1997. S to odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote I. z dne 4.4.1997, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na podatke v upravnih spisih, in sicer na izjavo tožnice, izjavi v postopku zaslišanih prič I.J. in I.T., podatke Zgodovinskega arhiva L. - Enota Š.L., odgovor Združenja borcev in udeležencev NOB občine Š.L. in Občinskega združenja udeležencev NOB Ž. ter potrdilo Arhiva RS. Tudi po presoji prvostopnega sodišča navedeni podatki ne dajejo podlage za sklepanje, da je bila tožnica zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izseljena, poslana v taborišče, na prisilno delo, zapor ali v internacijo. Zato je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97 in 43/99).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so jo Nemci skupaj s teto prisilno odvedli v Avstrijo, kje je bila zadržana do konca vojne. S teto sta delali pri kmetih, tako kot drugi izgnanci. Takrat je bila dojenček, oče pa je bil v taborišču D. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo. Razlogi izpodbijane sodbe so v skladu s podatki spisa in določbami ZZVN, na katere se sklicujeta prvostopno sodišče in tožena stranka. Zato se prvostopno sodišče strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnica ni izkazala, da obstoji dejansko stanje, ki ga za priznanje statusa izgnanca zahteva ZZVN. Izjava tožnice in v postopku zaslišanih prič, da so jo Nemci leta 1944, le nekaj mesecev po njenem rojstvu, skupaj s teto, prijeli v bližini Ž. in kot talki odpeljali preko meje v Avstrijo, kjer so ju izpustili, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za sklepanje, da je bila tožnica zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izseljena in da je ukrep trajal najmanj tri mesece, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Glede na navedeno in ker tožnica, kljub pozivu upravnega organa, ni predložila nobenih dokazov, da obstoji dejansko stanje iz 2. člena ZZVN, ob tem ko v tožbi celo sama navaja, da za svoje navedbe nima nikakršnh neposrednih dokazov, je bila njena tožba utemeljeno zavrnjena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.