Jedro

Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP, kot tudi tožbenih navedb je razvidno, da tožnik zatrjuje poseg v svoje z ustavo varovane pravice, ki se je zgodil v letih 2006 in 2007, kar pomeni, da ob nespornem podatku o datumu zatrjevanih kršitev in z vložitvijo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, ne bi mogel uspeti oziroma doseči vsebinske obravnave tožbe, ker zamuda roka za vložitev tožbe učinkuje absolutno in bi jo bilo treba zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Upravno sodišče RS v Ljubljani, je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju Pd 151/2007 z dne 4. 2. 2008 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 409/2008 z dne 8. 5. 2008, zavrne. Pojasnila je, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 1. točki prvega odstavka 10. člena opredeljuje upravičence do BPP in da se v skladu z nadaljnjimi določbami ZBPP v tem postopku ugotavlja izpolnjevanje tako finančnega, kot objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Iz prosilčeve prošnje za dodelitev BPP ni razvidno, katere človekove pravice in temeljne svoboščine so bile kršene v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju, št. Pd 151/2007 z dne 4. 2. 2008 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Pdp 409/2008 z dne 8. 5. 2008, zato je tožena stranka prosilca pozvala k dopolnitvi prošnje. Prosilec je 27. 2. 2013 v dopolnitvi prošnje pojasnil razloge za vložitev prošnje. Pojasnil je, da želi na podlagi 26. člena Ustave RS uveljavljati pravico do povračila škode, ki so mu jo zaradi kršitve osebnostnih pravic zapisanih v Ustavi RS in Evropski socialni listini o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah povzročili uslužbenci v Psihiatrični bolnišnici Maribor in direktor II. osnovne šole Celje.

2. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 4. členu določa, da sodišče v upravnem sporu določa tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posežejo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Nadalje je v tretjem odstavku 30. člena določeno, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Določba 23. člena določa, da prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranka oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

3. Tožena stranka je ugotovila, da prosilec v obravnavanem primeru navaja in opisuje kršitve človekovih pravic in svoboščin, tako v postopku prisilnega odvzema prostosti in psihiatričnega zdravljenja, kot tudi v postopku izredne odpovedi delovnega razmerja. Za svoje navedbe ne prilaga dokazov, navaja pa, da razpolaga z uradnimi dokumenti, s katerimi lahko svoje navedbe dokaže, vendar je treba glede njegovih navedb in pojasnil ugotoviti, da so se vse kršitve v zvezi s katerimi želi dodelitev BPP za vložitev upravnega spora, zgodile v letih 2006 in 2007. Prav tako sta bila oba sklepa Delovnega in Višjega delovnega sodišča v Celju izdana v letu 2008, to je pred več kot 30 dnevi, kar je rok za vložitev tožbe o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, zato je prosilec zamudil rok za vložitev tožbe.

4. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Če je tožba v upravnem sporu vložena prepozno, niso izpolnjeni pogoji, da bi jo sodišče obravnavalo po vsebini, ampak se tožba, kot to izrecno določba 2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, s sklepom zavrže. Glede na navedeno je pričakovanje prosilca, da bi s tožbo v zvezi z zgoraj navedenimi kršitvami človekovih pravic in svoboščin uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah in je utemeljeno zaključiti, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ker pa mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni, kot objektivni pogoj, tožena stranka ugotavlja, da je treba prosilčevo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena, v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP, zavrniti kot neutemeljeno.

5. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da BPP potrebuje za vložitev zahtevka za obnovitev postopkov ter zahtevka za sestavo zasebne tožbe v civilnem in kazenskem postopku. Navaja, da mu je bila v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obširno povzema vsebino določb Zakona o delovnih razmerjih, ki se nanašajo na izredno odpoved delovnega razmerja, opozarja na postopkovne določbe odpovedi in meni, da je bil v njegovem primeru postopek izredne odpovedi o zaposlitvi izpeljan nezakonito. V nadaljevanju pojasnjuje tudi, da so ga 29. 12. 2006, na njegovo željo, odpeljali z rešilcem v ZD Maribor. Dežurna zdravnica njegovega psihofizičnega stanja ni preverjala. Odpeljan je bil na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, zato ker je 29. 6. 2006 poklical policijo in jo obvestil o ogrožanju varnosti. Za začetek zdravljenja bi moral podati privolitev, vendar te možnosti ni imel. Pojasnjuje tudi, kako bi morala potekati diagnostika obolenja in zato, ker v njegovem primeru ni bilo tako, meni, da je zdravnica v njegovem primeru z njim ravnala neetično in nedostojanstveno. Brez privolitve je dobival tudi zdravila, bila mu je odtujena lastnina in odvzeta pravica obvestiti delodajalca o prisilnem pridržanju v psihiatrični bolnišnici. Dne 18. 1. 2007 je bil o njegovem pridržanju obveščen njegov osebni zdravnik, ki so mu bile posredovane neresnične informacije. Dne 2. 2. 2007 je na prvem prostem izhodu prejel izredno odpoved delovnega razmerja, ki mu ni bila primerno vročena in mu je bila kratena pravica do zagovora, zato je odpoved nezakonita, obenem pa so mu bile s takšnim postopkom povzročene kršitve že prej uveljavljanih človekovih pravic in svoboščin. O tem je obvestil SVIZ Podravje in socialne delavce Psihiatrične bolnišnice Maribor ter z njimi imel sestanek. Na podlagi določbe 26. člena Ustave RS želi uveljaviti pravico do povračila škode, ki mu je bila povzročena s takšnim ravnanjem uslužbencev Psihiatričnega bolnišnice Maribor in direktorja II. osnovne šole, kot delodajalca. Navaja predpise, ki so bili kršeni z navedenimi ravnanji in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9. ZBPP v 1. točki prvega odstavka 10. člena določa, da so upravičenci do BPP državljani Republike Slovenije, ki v njej stalno prebivajo. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z zakonom (redna BPP). Pri presoji dodelitve BPP se v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP kot pogoji za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (z izjemo posebne BPP) je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj bi bila odobritev BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh, v nasprotju z namenom BPP.

10. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je tožnik za dodelitev BPP zaprosil zaradi vložitve tožbe za povračilo odškodnine po 26. členu Ustave RS, v zvezi s kršitvami človekovih pravic in svoboščin, storjenih v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju Pd 151/2007 z dne 4. 2. 2008 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 409/2008 z dne 8. 5. 2008 ter kršitve temeljnih pravic in svoboščin povezanih s postopkom zdravljenja v letu 2006 oziroma 2007. 11. Po določbah 36. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu dopustna, če so podane v prvem odstavku tega člena določene procesne predpostavke. Ena izmed njih, ki mora biti podana v vsakem upravnem sporu, je predpostavka pravočasnosti tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožba je pravočasna, če je vložena v roku, ki ga določa zakon. Splošni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Ta rok znaša 30 dni. Če se s tožbo izpodbija upravni akt, teče ta rok od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, če pa se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP, kot tudi tožbenih navedb je razvidno, da tožnik zatrjuje poseg v njegove z ustavo varovane pravice, ki se je zgodil v letih 2006 in 2007, kar pomeni, da tožnik ob nespornem podatku o datumu zatrjevanih kršitev in z vložitvijo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, ne bi mogel uspeti oziroma doseči vsebinske obravnave tožbe, ker zamuda roka za vložitev tožbe učinkuje absolutno in bi jo bilo treba zavreči. 12. Glede na zgoraj navedeno obrazložitev, s katero je utemeljena tudi odločitev tožene stranke, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno in v skladu z določbami ZBPP zaključila, da je pričakovanje tožnika, da bi s tožbo v zvezi z zgoraj navedenimi kršitvami človekovih pravic in svoboščin uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

13. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.