Jedro

Pri presoji pogoja nujnosti (neobhodnosti) razlastitve se odgovarja na vprašanje, ali predlagatelj razlastitve ne razpolaga z nepremičninami (jih že ima v lasti), ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oziroma ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma na drug način.

Pločnik in zelenica sta celota, skupaj z voznim pasom, glede na določbe ZCes-1, ki določa sestavne dele javne ceste in glede na podane okoliščine konkretnega primera. Ločena presoja izpolnjevanja pogoja nujnosti zato ne pride v poštev.

Na strani javne koristi je prvostopenjski organ upošteval, da bo izgradnja vplivala na pretočnost prometa in prometne razmere obstoječe ceste. Presodil je tudi težo posega v lastninsko pravico tožnice in ugotovil, da ker gre za zemljišči, ki že sedaj mejita na javno cesto, to ne pomeni prekomernega posega v njeno lastninsko pravico ter z predvideno ureditvijo in gradnjo protihrupne ograje, ne bo bistveno poseženo v kvaliteto njenega bivanja oziroma bivanja njene družine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da je izkazana javna korist za gradnjo avtoceste na odseku Šentvid – Koseze, ter uvedel postopek razlastitve zemljišč parc. št. 303/4 in 303/5, obe v lasti tožnice; v 2. točki izreka je ugotovil, da je dokončnost odločbe podlaga za zaznambo začetka razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi; ter v 3. točki izreka opozoril na posledico iz tretjega odstavka 100. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). V obrazložitvi je navedel, da je izkazana abstraktna javna korist, saj je obravnavano zemljišče predvideno za izgradnjo razlastitvenega namena, določenega v Uredbi o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Šentvid – Koseze (Uredba), izkazana pa je tudi konkretna javna korist, saj se zemljišča nahajajo v neposredni bližini že obstoječe javne ceste in so namenjene ureditvi dodatnega voznega pasu ceste, pločnika in zelenice. Razlastitev je nujno potrebna za dosego javne koristi, to je za dokončno izgradnjo nove ceste, vsa nameravana dela predstavljajo sestavino javne ceste glede na Zakon o cestah (ZCes-1). Javni interes presega zasebnega. Predmetno zemljišče se že sedaj nahaja ob obstoječi javni cesti in zato zaradi predmetnega posega ne bo prišlo do bistvenih sprememb pri uživanju ostalih nepremičnin, ki so v lasti razlastitvene zavezanke.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tožnica izpodbija upravni odločbi, ker meni, da nepravilno ugotavljata, da je v zadevnem postopku razlastitve izkazana tudi konkretna javna korist. Konkretna javna korist je bila ugotovljena na neprimeren način z ugotavljanjem ali je zemljišče zajeto v obsegu ureditvenega območja, ki ga vsebuje lokacijski načrt in z ugotavljanjem lege zemljišča in njunega pomena za popolno dokončanje izgradnje ceste. Za obstoj konkretne javne koristi je treba zadostiti trem elementom načela sorazmernosti, kar organa nista storila. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča, sodbo I U 850/2011, iz katere izhaja, da morata organa navesti dejstva za utemeljitev konkretne javne koristi, v izpodbijani odločbi pa ni odgovorjeno na trditve tožnice, da dodatni vozni pas, pločnik in zelenica niso potrebni. Obrazložitev konkretne javne koristi je zahtevana tudi v sodbi I U 1112/2010, kjer je navedeno, da je treba obrazložiti ali ni mogoče doseči razlastitvenega namena z drugim blažjim sredstvom. Na vprašanje o dopustnosti razlastitve ni bilo odgovorjeno, iz sodne prakse pa je razvidno, da je to vprašanje treba razčistiti v fazi uvedbe razlastitve. Opravljeno tudi ni bilo tehtanje med posegom razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico. Upravni akt namreč intenzivno posega v pravice razlastitvene zavezanke. Izpodbijani odločbi pa sta nezakoniti tudi zato, ker se organa nista opredelila do navedb, ki jih je tožnica podala v zvezi z domnevno nujnostjo in sorazmernostjo razlastitve, s tem pa je bila kršena tudi njena pravica do izjave in ustavna pravica do pravnega sredstva, ki organu odločanja nalaga, da se argumentirano opredeli do očitkov stranke postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je izkazana javna korist za gradnjo avtoceste na odseku Šentvid – Koseze tudi na zemljišču tožnice, parcelah 303/4 in 303/5. Na podlagi ustaljene sodne prakse je organ dolžan že v prvi fazi razlastitvenega postopka (ko odloča o uvedbi razlastitve) presoditi, ali je podana tako abstraktna javna korist kot konkretna. Podanost konkretne javne koristi oziroma njena utemeljitev je med strankama sporna.

Tožnica ugovarja, da upravni odločbi nepravilno ugotavljata, da je v postopku izkazana tudi konkretna javna korist. Sodišče soglaša s tožnico, da mora razlastitev zadostiti trem elementom načela sorazmernosti. Abstraktna javna korist – obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna, glede na tožbene ugovore ni sporna. Sporno pa je, ali je v zadevi izkazano, da je predlagana razlastitev nujno potrebna za dosego namena in ali teža posega v lastninsko pravico tožnice ne presega koristnosti izvršitve razlastitvenega namena (drugi odstavek 93. člena ZUreP-1).

V zvezi z vprašanjem nujnosti razlastitve za dosego javne koristi je treba pojasniti, kaj se v okviru tega pogoja presoja. Pri presoji pogoja nujnosti (neobhodnosti) razlastitve se odgovarja na vprašanje, ali predlagatelj razlastitve ne razpolaga z nepremičninami (jih že ima v lasti), ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oziroma ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Navedeno je razlagati tudi tako, kot ugovarja tožnica, da mora organ utemeljiti potrebo po izvršitvi razlastitvenega namena. Tožnica je v postopku ugovarjala, da dodatni vozni pas, pločnik in zelenica niso potrebni, kar pomeni, da javna korist ni izkazana (konkretna). Sodišče ugovoru, da v upravnem postopku niso ugotovljena dejstva, ki utemeljuje nujnost izvršitve razlastitvenega namena, ne more slediti. Uredba, Študija večfazne ureditve križišč na ... cesti v Ljubljani in Elaborat prometne in ekonomske upravičenosti izgradnje polnega priključka Šentvid in rekonstrukcije ... ceste utemeljujejo potrebo za izgradnjo razlastitvenega namena, dodatnega voznega pasu ceste s pločnikom, zelenico ter izgradnjo protihrupne ograje. Razlogom tožnice, ki jih je v postopku navajala, da ureditev dodatnega voznega pasu ni potrebna, ker obstoječa ureditev zadošča prometu, sodišče kot pavšalnim ne more slediti. Tudi dejstvo, da tožnica živi neposredno ob predmetnih nepremičninah, in četudi res promet na tem delu dnevno spremlja, njena trditev v smislu tehtanja dokazov ne more imeti enake teže kot predložena študija in elaborat, iz katerih izhaja prometna in ekonomska upravičenost izgradnje polnega priključka.

Za izgradnjo pločnika in zelenice tožnica ugovarja, da je javna korist izkazana še manj kot za cesto. V zvezi s tem sodišče soglaša s toženko, da sta pločnik in zelenica celota, skupaj z voznim pasom, glede na določbe ZCes-1, ki določa sestavne dele javne ceste in glede na podane okoliščine konkretnega primera. Ločena presoja izpolnjevanja pogoja nujnosti zato ne pride v poštev.

Utemeljen tudi ni ugovor, da organ ni opravil tehtanja med javno koristjo in težo posega v lastnino tožnice. Na strani javne koristi je organ upošteval, da bo izgradnja vplivala na pretočnost prometa in prometne razmere obstoječe ceste. Presodil je tudi težo posega v lastninsko pravico tožnice in ugotovil, da ker gre za zemljišči, ki že sedaj mejita na javno cesto, to ne pomeni prekomernega posega v njeno lastninsko pravico ter z predvideno ureditvijo in gradnjo protihrupne ograje, ne bo bistveno poseženo v kvaliteto njenega bivanja oziroma bivanja njene družine. Tožnica v tožbi navaja, da razlastitev intenzivno posega v njene pravice kot pravice razlastitvene zavezanke, vendar je ugotoviti, da ne v tožbi ne v upravnem postopku konkretnih trditev in dokazov v tej smeri, ki bi kazali na drugačno težo posega v lastninsko pravico, kot jo je ugotovila toženka, tožnica organu ni navajala niti predložila. Ob izostanku dejanske in dokazne podlage, ki jo je bila dolžna ponuditi tožnica, sodišče ne more slediti njenemu ugovoru, da je presoja načela sorazmernosti izostala, in sledi oceni organa, da javna korist presega težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico. V zvezi z zgoraj razloženo zavrnitvijo ugovorov, ki se nanašajo na kršitev materialnega prava, sodišče zavrača tudi ugovor glede bistvenih kršitev določb postopka – kršitev načela kontradiktornosti, ker se organa nista opredelila do navedb, ki jih je tožnica podala v zvezi z domnevno nujnostjo in sorazmernostjo razlastitve. Namreč že iz povzetka navedb izpodbijane odločbe v sodbi izhaja, da sta organa spoštovala pravico do izjave in ugovore tožnice ustrezno obravnavala ter jih obrazložila. Kolikor pa tožnici pri njenih materialnopravnih ugovorih nista sledila, to ne pomeni, da jih nista obravnavala oziroma se do njih opredelila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne, odloči, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.