Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna in nosilna značilnost vseh navedenih pomanjkljivosti pa je, da onemogočajo objektiven preizkus sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35386/2017 z dne 24. 4. 2017 ostaja v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 530,93 EUR je v plačilo naložilo toženi stranki, v roku 8 dni od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter predmetni izvršilni postopek ustavi. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka po priloženem stroškovniku. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi v tem primeru je zahtevala, da pritožbeno sodišče odloči, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži še tožničine stroške pritožbenega postopka.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za spore majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se namreč sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Z navedbo, da se izpodbijana sodba ni izjasnila o njenih navedbah, da se podpisa M. B. na izjavi z dne 23. 3. 20161 in na Pogodbi z dne 4. 3. 2016 (pravilno: 4. 3. 2015) ne ujemata, tožena stranka v tem pritožbenem postopku pod krinko zatrjevanja dopustne procesne kršitve (tj. da je bila kršena njena pravica do izjavljanja2) izpodbija v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Napada namreč ugotovitev prvostopenjskega sodišča iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je izjavo z dne 23. 3. 2016, iz katere izhaja, da so bile računovodske storitve, zaračunane z računom št. ..., opravljene, podpisal M. B. (kar je na zaslišanju potrdila sama priča M. B. in sodišče prve stopnje v pristnost podpisa očitno ni dvomilo). Ker to ni dovoljeno, so takšne njene navedbe neupoštevne.

8. Potrebno pa je pritožnici pojasniti, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, da so bile računovodske storitve, katerih plačilo v tem postopku zahteva tožeča stranka, opravljene, ni črpalo zgolj iz izjave z dne 23. 3. 2016. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s spornim dejstvom oprlo predvsem na izpovedbe zaslišanega zakonitega zastopnika tožeče stranke B. I. in same izpovedbe priče M. B. Oprlo se je tudi na Obvestilo za AJPES z dne 8. 4. 2015. Izjava je torej dejstvo, da so bile računalniške storitve, katerih plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku, dejansko opravljene, le dodatno potrdila, nikakor pa ni bila edini in krovni dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da so bile računalniške storitve opravljene, katere pa - kot že navedeno - pritožnica v tem pritožbenem postopku ne more uspešno ovreči. 9. Tožena stranka pa ne more uspešno uveljaviti niti svojega nadaljnjega očitka, in sicer da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba (tj. njen izrek) prihaja v nasprotje z razlogi sodbe, saj je obrazložitev v zvezi s 3. odstavkom izreka sklepa o izvršbi izostala, poleg tega je izrek sodbe nedoločen - nedvoumna razjasnitev, kaj je prvostopenjsko sodišče odločilo, ni mogoča. 10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna in nosilna značilnost vseh navedenih pomanjkljivosti pa je, da onemogočajo objektiven preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Z obravnavano pritožbo izpodbijana sodba, ki v I. točki izreka določa, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35386/2017 z dne 24. 4. 2017 ostaja v veljavi (v 1.) in 3. odstavku izreka, v 14. in 16. točki obrazložitve pa, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen (kar pomeni, da je tožeča stranka v pravdi uspela), da so bili izvršilni stroški upniku (sedaj tožeči stranki) odmerjeni že s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35386/2017 z dne 24. 4. 2017, da tako odmerjenim stroškom toženka ni nasprotovala ter da je zato sodišče sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka vzdržalo v veljavi, pa takšen objektivni preizkus omogoča. Tako iz obrazložitve izvršilnih stroškov (ki je vsebovana v obrazložitvi nadaljnjih pravdnih stroškov - prim. zadnjo točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jo prvostopenjsko sodišče gradi na odmeri in priznanju stroškov v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je zaradi istega predmeta spora tekel pred tem postopkom, kot tudi iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč jasno in nedvoumno razvidno, da je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo in skladno s takšno obrazložitvijo upoštevaje prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) plačilo (pravdnih in) izvršilnih stroškov v plačilo naložilo toženi stranki. Po presoji pritožbenega sodišča to pomeni, da izpodbijana sodba z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjena.

11. Tožena stranka pa nerazumljivost (in posledično kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) očita tudi sami I. točki izreka. Pritožbeno sodišče z navedenim ne soglaša. Izrek v I. točki je zgolj prilagojen naravi predmetnega postopa, ki se je začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, in se (šele) po ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi nadaljeval kot pravdni postopek, in sicer za glavnico v znesku 1.283,65 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter za izvršilne stroške v znesku 130,00 EUR, ni pa nerazumljiv. Z njim je v celoti odločeno o tožbenem zahtevku, le oblikovan je v odnosu do sklepa o izvršbi, ki ga je dne 24. 4. 2017 sprejelo izvršilno sodišče in s katerim je dolžniku (sedaj toženi stranki) naložilo, da mora poravnati v predlogu navedeno terjatev. Pri tem je vse od vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine jasno, v zvezi s čim se vodi predmetni postopek - tj. da tožeča stranka zahteva plačilo 1.283,65 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi zahtevkom pa je v celoti razvidna še iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Ker so torej oblikovanju 1. točke izreka sodbe botrovali zgolj razlogi tehnične narave (odločitev prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa nedvoumno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe), ta ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razveljavite izpodbijane sodbe tožena stranka zato ne more doseči. 13. Prav tako je ne more doseči s sklicevanjem na kontradiktornost v razlagi, ki izhaja iz 11. točke obrazložitve. Pritožnica namreč smiselno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 212. člena ZPP, kar pa v postopkih v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ni dovoljeno. Po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je namreč iz pritožbenega preizkusa prvostopenjske odločbe izključena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Iz katere je med drugim sodišče prve stopnje črpalo ugotovitev, da so bile računovodske storitve, katerih plačilo v tem postopku zahteva tožeča stranka, res opravljene. 2 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.