Jedro

Uveljavljanje, da je sodišče dokaze nepravilno ocenilo, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, le-tega pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (II.odstavek 420.člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obs. B.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v S, z dne 25.2.1994, so bili obsojeni R.S., B.K. in J.S. spoznani za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I.odstavku 245.člena KZ SFRJ/1976 in obsojeni vsak na 2 leti in 6 mesecev zapora. VSK je s sodbo z dne 6.7.1994, deloma ugodilo pritožbam zagovornikov in pritožbama obsojenih B.K. in J.S. in je obsojencem kazni znižalo, in sicer obs. R.S. na 1 leto in 4 mesece zapora, obs. B.K. na 1 leto in 6 mesecev zapora, obs.J.S. pa z uporabo določil o omilitvi kazni na 6 mesecev zapora. Sicer pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 25.7.1994 je zagovornik obs.B.K., odvetnik K.V.S., vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v katerem je uvodomoma navedel, da uveljavlja vse razloge ZKP, zlasti pa določila 365.člena ter 364.člena tč.5, 8 in 9 in tudi II.odstavka 364.člena ZKP/1976. Predlagal je, da VS RS obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dne 23.8.1994 pa je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi obs.B.K., v kateri navaja, da so mu bile kršene vse pravice, ki mu pripadajo kot človeku, predlagal pa je, da VS RS pozorno pretehta celoten postopek, ki je tekel zoper njega.

Po določilu 561.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se, če do uveljavitve tega zakona ni bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, o tej zahtevi odloči po določbah tega zakona o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, štev.63/94 z dne 13.10.1994, in ki je pričel veljati dne 1.1.1995. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določilu I.odstavka 420.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Čeprav je zagovornik obs.B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navedel, da uveljavlja tudi kršitve kazenskega zakona iz 1.do 4. točke 365.člena ZKP/1976 (sedaj iz 1.do 4. točke 372.člena ZKP), pa v razlogih zahteve ni obrazložil, v čem naj bi te kršitve obstajale. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se po določilu I.odstavka 424.člena ZKP sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi.

Prav tako ni utemeljeno zatrjevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe 5., 8. in 9. točke 364.člena ZKP/1976 (sedaj 5., 8. in 9. točke 371.člena ZKP). Sicer pa zagovornik obsojenca tudi navedenih zatrjevanih kršitev ni obrazložil. Te kršitve določb kazenskega postopka pa tudi niso podane. Obtožbo je vložil upravičeni tožilec, obtožba pa tudi ni bila prekoračena. Zmotno pa zagovornik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke I.odstavka 364.člena ZKP/1976 (sedaj iz 8.točke I.odstavka 371.člena ZKP), ker naj bi po njegovem stališču sodišče izvedene dokaze nepravilno ocenilo, zaradi česar taki dokazi ne bi smeli biti opora sodbi. Uveljavljanje, da je sodišče dokaze nepravilno ocenilo, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, le-tega pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (II.odstavek 420.člena ZKP). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke I.odstavka 371.člena ZKP je namreč podana le tedaj, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa je zagovornik navedel, da je sodišče upoštevalo le izpovedbe prič-policistov, ni pa upoštevalo njegovih dokazov oziroma izpovedbe "njegove" priče D.G., katere izpovedbo je nepravilno ocenilo, upoštevalo pa tudi ni, da je bilo mamilo zaseženo soobsojeni J.S., ne pa njemu, in tudi ne njegovega zagovora, da soobsojenih R. in J.S. sploh ni poznal ter da je prišel v S. zaradi posla. Vse te okoliščine pa je sodišče upoštevalo in tudi ocenilo. Zagovornik torej izpodbija dokazno oceno sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa, kot je že navedeno, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vse navedene okoliščine pa je zagovornik navedel že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo, pritožbeno sodišče pa je tudi v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje res predlagal, naj se dokazni postopek dopolni z zaslišanjem priče B.Z., direktorja firme "I" iz S.. V razlogih sodb pritožbenega sodišča sicer ni pojasnjeno, zakaj tega dokaza ni potrebno izvesti. Vendar pa ne gre za kršitev po 11.točki I.odstavka 364.člena ZKP/1976 (sedaj po 11.točki I.odstavka 371.člena ZKP), ker ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, saj že sodišče prve stopnje ni dvomilo, da imata obsojenec oziroma njegov oče poslovne stike z navedeno firmo.

Tudi obs. B.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobenega primera, naštetega v 420.členu ZKP, zaradi katerega se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Obsojenec le na splošno trdi, da so mu bile kršene vse pravice, ki mu pripadajo po zakonu, pri čemer pa svoje trditve, katere pravice naj bi mu bile kršene, ni obrazložil. Ostale obsojenčeve navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ne misli vse življenje nositi pečata drogeraša, da ga je sram, da sodišče dopusti, da se človeku dela krivica ter da je bil mnenja, da sodišča obstajajo zato, da pride "resnica na dan", pa je mogoče opredeliti le kot uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

VS RS je ugotovilo, da v zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je na podlagi 425.člena ZKP obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.