Jedro

Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da gre v primeru 23. člena ZKZ za izločitvene kriterije, ki jih je potrebno ugotavljati po vrsti, kot so navedeni v zakonu, in je metoda javne dražbe v primeru prodaje stvarnega premoženja države upravičena šele, če so posamezni predkupni upravičenci izenačeni tudi na podlagi kriterijev 1. in 2. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 2. 6. 2006, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota A. je z odločbo, št. ... z dne 28. 7. 2005, odobrila pravni posel kupoprodajno pogodbo med Skladom A.A.A. in tožnikom, katere predmet sta bili nepremičnini, označeni s parcelno št. 2203, vložna št. 841 in parc. št. 2206, vložna št.1356, obe k.o. B., za kupnino 563.000,00 SIT, obe parceli sta razvrščeni v območje gozd. V obrazložitvi je med drugim zapisala, da sta dva od zainteresiranih kupcev, tožnik in A.A., lastnika zemljišča, ki meji na naprodaj ponujeni gozd in jima pripada enaka prednostna pravica nakupa pred ostalimi zainteresiranimi kupci. Tožniku je priznana pravica statusa kmeta in mu kmetovanje pomeni edino dejavnost, tega pa za A.A. ni ugotavljala, saj je po njenem mnenju odločitev o prodaji v primeru istega vrstnega reda prepuščena prodajalcu.

Toženka (drugostopenjski organ) je ugodila pritožbama strank z interesom B.B. in A.A., oba iz B., in z izpodbijanim aktom, št. ... z dne 2. 6. 2006, odpravila prvostopenjsko odločbo in zavrnila odobritev pravnega posla – kupoprodajne pogodbe med tožnikom in Skladom A.A.A.. V obrazložitvi odločbe je toženka navajala, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se v predmetnem postopku, ker gre za prodajo gozdov, predkupna pravica ugotavlja na podlagi 3. odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ki določa, da ima prednostno pravico pri nakupu lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja ter, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Tako je v primeru več ponudnikov, ki izpolnjujejo enake pogoje, potrebno uporabiti določbe ZKZ za ugotavljanje prednostne pravice po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. Toženka je v odločbi ugotovila, da je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil relevantna dejstva za odločitev, vendar je spregledal dejstvo, da gre v konkretnem primeru za stvarno premoženje države in bi moral prodajalec v takem primeru kmeta določiti na podlagi javne dražbe. Toženka je ugodila pritožbama in odpravila prvostopenjski akt, sama odločila o zadevi in zavrnila odobritev predmetnega pravnega posla, pri tem pa se ni spuščala v vsebinsko obravnavo ugotavljanja prednostne pravice do nakupa predmetnih parcel obeh pritožnikov, saj meni, da bosta prednostne pravice B.B. in A.A. sama uveljavljala v nadaljevanju postopka, pri čemer dodaja, da mora prodajalec v nadaljevanju postopka ob prodaji postopati v skladu z določili 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ.

Tožnik v tožbi izpodbija drugostopenjski akt zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in pravil postopka ter navaja, da ZKZ jasno in nesporno določa vrstni red prednostnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozdov ali kmetije, te pa je treba obravnavati kot izločitvene kriterije. Med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, se določi pravica do nakupa tako, da ima prednost kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, nadalje ima med takimi kmeti prednost kmet, ki zemljišče sam obdeluje in šele nato pride v poštev metoda javne dražbe v primeru stvarnega premoženja države. Toženka pa po mnenju tožnika sploh ni presojala in tehtala izločitvenih kriterijev in je zmotno kot edini kriterij štela metodo javne dražbe, pri tem pa dokazne ocene sploh ni izvedla. Zaradi nepopolne presoje je tako toženka nepravilno odločila v nasprotju z materialnim predpisom, kar je pripeljalo tudi do nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg zemljišča tožnika namreč meji na zemljišče, ki je predmet prodaje, tudi zemljišče A.A., kar pomeni, da obe zemljišči izpolnjujeta pogoje prednostnega vrstnega reda po ZG. Tako bi bilo moč kupca najti po izločitveni metodi po ZKZ, po kateri bi uspel tožnik, saj le temu pomeni kmetijska dejavnost edino in glavno dejavnost, medtem ko je A.A. upokojenec. Pritožbo B.B., pa bi bilo po mnenju tožnika potrebno zavrniti, saj ne gre za kmeta mejaša. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi odločitev upravnega organa prve stopnje, podrejeno pa da se odločba druge stopnje odpravi z navodilom, da drugostopni organ ponovno presodi prednostni vrstni red zakonitih upravičencev do nakupa gozdnega zemljišča ter odloči o zadevi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi strankam z interesom B.B., A.A., C.C. in D.D.. Odgovor na tožbo je poslal le D.D., v njem pa je sporočil, da je še vedno zainteresiran za nakup predmetnih zemljišč.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS kot pooblaščencu Sklada A.A.A., ki pa odgovora na tožbo sodišču ni posredovalo.

Tožba je utemeljena.

ZKZ (Uradni list RS, št. 55/03-UPB1) v 2. odstavku 23. člena določa, da se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje ter 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primerih, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države, in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. Glede na dejstvo, da je prodajalec Sklad A.A.A., in gre v konkretnem primeru za kmetijsko zemljišče, ki je stvarno premoženje države, se sodišče sicer strinja s stališčem toženke, da bi morala biti v navedenem primeru prodaja izvedena po metodi javne dražbe, vendar le, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da kriterija iz 1. oziroma 2. točke 2. odstavka 23. člena ni mogoče uporabiti. V konkretnem primeru pa sodišče ugotavlja, da še ni bilo ugotovljeno, ali imajo posamezni kupci, ki so sprejeli ponudbo Sklada A.A.A., res enak vrstni red. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da gre v primeru 23. člena ZKZ za izločitvene kriterije, ki jih je potrebno ugotavljati po vrsti, kot so navedeni v zakonu, in je metoda javne dražbe v primeru prodaje stvarnega premoženja države upravičena šele, če so posamezni predkupni upravičenci izenačeni tudi na podlagi kriterijev 1. in 2. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ. Niti prvostopenjski organ niti tožena stranka pred odločitvijo o zavrnitvi pravnega posla nista ugotavljala, ali so podane okoliščine, ki izključujejo uporabo izločitvenega kriterija iz 1. oziroma 2. točke 2. odstavka 23. člena. Tožnik obstoj takšne okoliščine v tožbi zatrjuje, prizadeta stranka pa temu v sporu ne ugovarja. Podana je torej podlaga za sklepanje sodišča, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, in sicer v točki, ki je za odločitev o stvari bistvenega pomena, in zato sodišče ne more rešiti spora.

Ker je toženka odločila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 ter 65/08 – sklep in odločba US, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala presojati prednostni vrstni red predkupnih upravičencev skladno z zgoraj navedenim mnenjem glede materialnega prava in pripombami, ki se tičejo postopka.

Sodišče je določbe ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodnih določb 104. in 105. člena ZUS-1.