Jedro

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila drugotožena stranka izbrisana iz sodnega registra. Gospodarska družba pridobi status pravne osebe z vpisom v sodni register, izgubi pa ga z izbrisom iz sodnega registra gospodarske družbe. Drugotožena stranka v času vložitve tožbe 22. 06. 2005 ni imel statusa pravne osebe, s tem pa tudi ni mogel biti pravdna stranka, zoper katero bi bilo mogoče voditi pravdni postopek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo takoj tožbo zoper drugotoženo stranko zavreči, ker ne gre za odpravljivo pomanjkljivost. Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve zahteve za pravno varstvo. Zato dejstvo, da je na strani neobstoječe drugotožene stranke v pravdi nastopala njena univerzalna pravna naslednica, nima nobenih učinkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko razveljavi, tožba zoper drugotoženo stranko pa se zavrže. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sodbo, ki se nanaša na drugotoženo stranko.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek v višini 182.400,21 EUR (43.710.385,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 08. 2002 dalje v roku 15 dni; 2. Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki stroške izvensodnega postopka tožeče stranke v višini 28.069,85 EUR (6.726.666,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe v roku 15 dni.“ Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka prvotožene stranke v višini 5.947,68 EUR ter stroške postopka drugotožene stranke v višini 3.753,41 EUR.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Drugostopenjskemu sodišču je predlagala, da predmetno pritožbo vzame na znanje in ugotovi, da se je pritožnica pritožila zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in s tem vrne celotno zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. K pritožbi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (1. odstavek 80. člena ZPP). V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila družba I. I., d.d. (drugotožena stranka) že 24. 02. 2003 izbrisana iz sodnega registra. Gospodarska družba pridobi status pravne osebe z vpisom v sodni register, izgubi pa ga z izbrisom iz sodnega registra. Gospodarska družba I. I., d.d. v času vložitve tožbe 22. 06. 2005 ni imela statusa pravne osebe, s tem pa tudi ni mogla biti pravdna stranka, zoper katero bi bilo mogoče voditi pravdni postopek (1. odstavek 76. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo takoj tožbo zoper drugotoženo stranko zavreči, ker ne gre za odpravljivo pomanjkljivost (5. odstavek 81. člena ZPP). Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve zahteve za pravno varstvo (primerjaj s sklepom II Ips 398/2009 z dne 23. 07. 2009). Zato dejstvo, da je na strani neobstoječe drugotožene stranke v pravdi nastopala njena univerzalna pravna naslednica, nima nobenih učinkov. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke (navidezno) ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko razveljavilo in tožbo zoper neobstoječo drugotoženo stranko zavrglo (3. odstavek 354. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Uspeh s pritožbo je le navidezen zato, ker kljub ugoditvi pritožbi, tožeča stranka v pravdi, zaradi zavrženja njene tožbe, ni uspela. Zato je sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške v delu, ki se nanašajo na (neobstoječo) drugotoženo stranko.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vstopila v pravice oškodovanca na podlagi zavarovalne police št. 5.000.077 in da uveljavlja zoper povzročitelja škode regresni zahtevek. Na tej predpostavki je kot odločilno obravnavalo vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: nedopustno ravnanje pri izpolnjevanju svojih obveznosti po pogodbi z naročnikom del, škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem drugotožene stranke in nastankom škode. Obravnavalo je tudi trditve prvotožene stranke, s katerimi je le ta izključevala svojo odgovornost za škodo.

Tožeča stranka je trdila, da je dne 07. 08. 2002 je v objektu C. L. prišlo do izlitja vode, zaradi katerega naj bi zavarovancu iz zavarovalne pogodbe nastala škoda, ki mu jo je tožeča stranka izplačala kot zavarovalnino za zavarovani objekt. Trdila je, da je bila prvotožena stranka z zavarovancem tožeče stranke pogodbeno zavezana demontirati, s tem pa tudi pravilno zapreti in zatesniti napeljave hidrantne mreže v trgovini H., česar pa naj ne bi storila. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor prvotožene stranke najprej presojalo listine, ki se nanašajo na obseg del, ki jih je prevzela prvotožena stranka. V tretjem odstavku točke 5 na četrti strani izpodbijane sodbe je obrazložilo razloge, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila prvotožena stranka zavezana tudi za demontažo hidrantne mreže, ki se je nahajala v trgovini H. Pritožnica ugotovitev v zvezi z obsegom del po delovršni pogodbi ni z ničemer izpodbila.

Sodišče prve stopnje je sprejelo strokovno mnenje sodnega izvedenca J. J. o tem, na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka. V trgovini H. so se pred škodnim dogodkom izvajala rušitvena dela in ob tem je prišlo pri manipuliranju z gradbenim strojem do loma hidrantnih cevi. Ob lomu hidrantnih cevi je bila voda v celotnem hidrantnem omrežju zaprta. Prvotožena stranka je v tem času izvajala dela na inštalacijah uprave I. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nihče ni prvotožene stranke obvestil, da je prišlo do loma hidrantne cevi ob gradbenih delih v trgovini H. Ker je bila voda v hidrantnem omrežju zaprta, iz cevi ob lomu ni tekla voda. Očitno je izvajalec menil, da gre za slepi vod, zato je čez položil estrih. Tudi v času polaganja estriha je bila voda še vedno zaprta. Ko pa je prvotožena stranka končala z deli na drugem delu hidrantnega omrežja, je 07. 08. 2002 odprla vodo. Pritisk vode je odstranil estrih in povzročil poplave. Izvedenec je podal mnenje, da bi moral izvajalec gradbenih del podati zahtevo po odstranitvi ali zavarovanju hidranta, v kolikor je bil zajet v rušitvenem načrtu. Iz listin, ki jih je pregledal, ni mogel ugotoviti, da naj bi bil hidrant, ki ima vsak tudi svojo številko, evidentiran. V vsakem primeru pa bi moral o lomu hidrantne cevi, ne glede na dejstvo, da iz cevi ni ob lomu pritekla voda, dogodek vpisati v gradbeni dnevnik in vnesti v zapisnik tedenske koordinacije. Izvedenec iz listin, ki so mu bile na razpolago, ni ugotovil, da je pred betoniranjem estriha, izvajalec gradbenih del o lomu cevi kogarkoli obvestil. Zato je ocenil, da je lom cevi ostal skrivni lom vse do odprtja ventilov hidrantne mreže. Iz dokumentacije, ki se je vodila o delih, ne izhaja, da je bila prvotožena stranka obveščena o lomu cevi, zato je izvedenec podal mnenje, da prvotožena stranka za slepi vod ni mogla niti vedeti niti ga ob lomu (pred polaganjem estriha) ustrezno zaščititi. Zato so pritožbene trditve, da je izvedenec ugotovil naloge prvotožene stranke na delu stavbe, ki se je rušil, iztrgane iz konteksta izvida in mnenja izvedenca o vzrokih za nastanek škodnega dogodka. Zato je tudi neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da v zvezi s tem vprašanjem ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se izvedenec dodatno zasliši. Neuspešno pa tožeča stranka izpodbija tudi pravilnost obrazložitve sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanja prič glede vprašanja, ki se nanaša na izključitev odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo. Tožeča stranka namreč še v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče moralo zaslišati priče, ki naj bi pojasnile vlogo prvotožene stranke, iz česar izhaja, da jih predlaga v informativne namene, kar pa ne zadošča za očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predlaganih prič. Izjave zaslišanih prič namreč ne morejo nadomestiti potrebnih trditev tožeče stranke, s katerimi mora le ta utemeljiti tožbeni zahtevek, oziroma odškodninsko odgovornost prvotožene stranke.

Tožeča stranka je pri utemeljitvi odgovornosti prvotožene stranke zatrjevala, da je le-ta kršila svojo pogodbeno obveznost, da pravilno zapre in zatesni demontirani del hidrantnega omrežja, česar pa v postopku ni dokazala. Tega, da vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti, ni zatrjevala. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da če ne bi bila cev poškodovana, do izlitja vode ne bi prišlo. Zato vzročna zveza tudi po stališču pritožbenega sodišča ni podana.

Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da bi bila prvotožena stranka sicer dolžna sanirati hidrantno cev ob lomu, če bi bila o tem pravočasno obveščena. Ker o lomu cevi ni bila obveščena, ji ni mogoče očitati niti najnižje stopnje malomarnosti, da po lomu cevi te ni ustrezno zaprla (135. člen OZ). Ker je prvotožena stranka uspela izključiti krivdo glede očitane opustitve dolžnega ravnanja, je s tem tudi izključena odgovornosti prvotožene stranke za nastalo škodo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato razpravljanje v smeri pogojev za solidarno odgovornost z osebo, ki je bila odgovorna za nadzor, ni pomembno.

S tem pa se izkaže, da ob predpostavki obstoja regresne pravice tožeče stranke, vsebuje obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih za presojo odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, ki jih je mogoče preizkusiti. Zato očitek nepreizkusljivosti sodbe ni utemeljen.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe v pritožbi, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo je zavrnilo in v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).