Jedro

Tudi če je makadamska cesta ob podržavljenju na zemljiščih že potekala, to ne pomeni, da so tožniki upravičeni do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, saj ceste niso gradili oni. Da je cesto zgradila država, so tožniki navajali ves čas postopka.

Tožnikom odškodnine ni mogoče določiti kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Upravni organ jim je pravilno pojasnil, da se kot nezazidana stavbna zemljišča vrednotijo tista zemljišča, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, le če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne graditve opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis. Status zemljišča kot stavbnega zemljišča namreč sam po sebi še ne pomeni, da se tako zemljišče vrednoti višje kot kmetijsko zemljišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila: da se zahteva A.A., B.B. in C.C. za vrnitev v naravi dela v izmeri 1301 m2 parc. št. 1286/1 k.o. …, pot, zavrne (1. točka izreka); da se zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč za del v izmeri 1125 m2 podržavljene parc. št. 818/1 in del v izmeri 176 m2 podržavljene par. št. 818/2, obe k.o. …, ki sta danes del parc. št. 1286/1 k.o. …, javna pot, zavrne (2. točka izreka); da z dnem pravnomočnosti odločbe pripada upravičencem za dela v točki 2 izreka navedenih podržavljenih parc. št. 818/1 in 818/2 odškodnina, vsakemu do 1/3, v za ta namen izdanih obveznicah v skupni vrednosti 1850,46 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije (3. točka izreka); da je zavezanka za izplačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba, d.d. (4. točka izreka); da mora Slovenska odškodninska družba, d.d., upravičencem izročiti obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka) in ugotovila, da je bilo v preostalem delu zahtevek za denacionalizacijo že odločeno. (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, so tožniki dne 19. 3. 1993 vložili zahtevo za denacionalizacijo v obliki vrnitve v last in posest parc. št. 818/1 in 818/2 ter dela parc. št. 1286/1 k.o. …. Na ustni obravnavi 24. 5. 2010 so kot podrejen postavili zahtevek za odškodnino v obliki delnic Republike Slovenije in predlagali, da se zemljišče oceni kot nezazidano stavbno zemljišče. Upravni organ iz priloženih listin ugotavlja, da sta bili predlagateljem z odločbo Komisije za arondacijo OLO Kranj št. 462-86/62-4/65 z dne 21. 2. 1963 podržavljeni parc. št. 818/1, travnik 3. razreda v izmeri 12303 m2 in parc. št. 818/2, travnik 3. razreda v izmeri 484 m2. Odločba o podržavljenju je bila izdana na podlagi Temeljnega Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je pravni temelj za denacionalizacijo po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za odvzeto zemljišče je bila določena odškodnina v višini 179.018,00 DIN. Po podržavljenju sta se parceli na podlagi naznanilnega lista št. 8/72 in odločbe SO Kranj št. 463-5/73-03 z dne 18. 6. 1973 delili v parc. št. 818/1 in 818/2 ter dela v izmeri 1125 m2 in 176 m2, ki sta se združila z novo nastalo parc. št. 1286, pot. Iz odločbe z dne 18. 6. 1973 je razvidno, da sta oddeljena dela v naravi predstavljala del makadamske poti Kranj – Naklo (t.i. traktorsko pot Zlato polje – Polica), ki je potekala vzporedno s cesto I reda in se je uporabljala za vprežna in traktorska vozila. Sedaj predstavljata del parc. št. 1286/1 k.o. …, ki je po katastrskih podatkih pot v izmeri 15.788 m2. Z odločbo z dne 7. 12. 2006 sta bili upravičencem parc. št. 818/1 in 818/2 parceli že vrnjeni, predmet te odločbe pa sta dela teh parcel v izmeri 1125 in 176 m2. Vrednost podržavljenih parc. št. 818/1 in 818/2, ki jo je upravni organ izračunal na podlagi drugega odstavka 3. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), znaša 18.187,46 DEM. Ker za odvzeto zemljišče določena denarna odškodnina, valorizirana na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, znaša 2.386,91 US dolarjev oziroma 1753,66 EUR, kar predstavlja 18,86 % vrednosti odvzetega premoženja, se v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ne upošteva.

Upravni organ ugotavlja, da je parc. št. 1286/1 k.o. … danes vpisana v vl. št. 1779 te k.o., kjer je vknjižena družbena lastnina v splošni rabi. Nepremičnine tega vložka so tako vknjižene že od leta 1969, novonastala parc. št. 1286 pa se je vanj pripisala leta 1975 na podlagi naznanilnega lista št. 8/72 in odločbe z dne 18. 6. 1973. Od tedaj se tudi šteje, da je ta parcela družbena lastnina v splošni rabi. Iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Kranj iz leta 2004 pa je nadalje razvidno, da je ta pot kategorizirana kot občinska javna pot pod zap. št. 1262. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen vrnitev v naravi ni mogoča, glede na določbo enajstega odstavka 27. člena ZDen pa ni mogoča odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč.

V nadaljevanju upravni organ podrobno opisuje potek postopka. Navaja, da ni preverjal, ali je Občina Kranj traktorsko pot zgradila na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja glede na to, da so bile ovire za vračanje predmetnega zemljišča po 3. točki prvega odstavka 19. člena in po drugem odstavku 32. člena ZDen podane že od leta 1975. Oviro za vrnitev je uveljavljala tudi Mestna občina Kranj. Upravni organ je ocenil, da so očitki vlagateljev o nezakonitem in ničnem vpisu delov zemljišč v vl. št. 1779 k.o. … neutemeljeni. Ugotavlja, da sta v odločbi z dne 18. 6. 1973 navedena oba obravnavana dela parcel, ki sta poleg drugih parcel ali delov parcel prešla v uporabo Občine Kranj. Zavrnil je tudi pripombo, da traktorska pot ne zajema celotne širine parc. št. 1286/1 in je zato del parcele vračljiv v naravi, saj ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen zajema celotno površino parc. št. 1286/1, tudi zatravljen svet med cestama. Pojasnil je, da se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja zakonitost aktov o podržavljenju, kot so to zahtevali vlagatelji.

Zaradi obstoja ovir za vrnitev v naravi je upravni organ sledil podrejenemu zahtevku za odškodnino v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija. Pri tem se sklicuje na navedbe SOD, da nima na razpolago delnic, ki bi bile predvidene za izplačilo odškodnine v postopkih denacionalizacije, zato gre upravičencem odškodnina v obveznicah. V skladu s predpisi pa lahko upravičenci v postopku izvršitve pravnomočne denacionalizacijske odločbe pri SOD zahtevajo, da jim ta namesto obveznic ponudi delnice, s katerimi razpolaga Republika Slovenija. Iz pogodb, s katerimi so se pridobivali posamezni deli parcel, ki so se združili s parc. št. 1286, upravni organ ugotavlja, da je bila vsem prodajalcem kupnina dana za kmetijsko zemljišče po katastrski kulturi, bonitetnem razredu in izmeri, kot so ga izkazovali geodetski podatki in to kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da so se zemljišča že v letu 1961 začela uporabljati za traktorsko pot. Da je bilo podržavljeno kmetijsko zemljišče, dokazuje predpis, ki je bil temelj podržavljenja. Vrednost takih zemljišč se določi po Odloku. Da je bilo podržavljeno zemljišče v času podržavljenja travnik 3. razreda, je razvidno iz potrdila Geodetske uprave Kranj z dne 26. 6. 1992. Upravni organ je ocenil, da dodatni dokazi (Beschluss št. Tgb. Zl.2078/44 z dne 3. 10. 1944 in Katasterkarte iz leta 1908, odpisno dovoljenje z dne 19. 4. 1935, popis sadik z dne 14. 3. 1946, vabilo Oddelka za finance ObLO Kranj z dne 18. 5. 1961, pritožba D.D. zoper sklep I Rnp 260/63 z dne 5. 2. 1964 ter zapisnik z dne 8. 2. 1964) ne spreminjajo ugotovitve o statusu podržavljenih zemljišč kot kmetijskih, saj praviloma izhajajo iz obdobja pred podržavljenjem (nemška listina, odpisno dovoljenje, iz katastrskega načrta je razvidno, da se je zemljišče pod šupo, tedaj parc. št. 818/2, združilo s parcelo 818/1, kar dokazuje, da objekt že tedaj ni več obstajal) oziroma niso relevantni (popis sadik, pritožba se nanaša na odškodnino in ni vplivala na izvršitev arondacijske odločbe v zemljiški knjigi), vabilo z dne 18. 5. 1961 pa zanika navedbe, da je bila pot zgrajena že leta 1961 in se je gradila brez vednosti lastnikov, saj je v njem navedeno, da je cesta projektirana in da se bo gradila.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo. V smislu pritožbenih ugovorov o statusu zemljišč je dopolnil dokazni postopek. V zvezi z dokazi, ki so jih predložili pritožniki - predlog družbenega plana gospodarskega razvoja Občine Kranj za razdobje od leta 1957 do leta 1961, sklep 62. seje Občinskega zbora občinskega ljudskega odbora Kranj z dne 23. 3. 1961 in odločbo oddelka za finance skupščine Občine Kranj z dne 18. 6. 1973 - ugotavlja da sta predloženi strani predloga družbenega plana le kopiji predloga planskega akta, ne pa tedaj veljavnega planskega akta, prav tako iz tega predloga ne izhaja, kakšna namembnost je bila v predlogu planskega akta določena za podržavljeni parceli, saj parceli v njem nista navedeni. Tudi iz sklepov 62. seje Občinskega zbora OLO Kranj z dne 23. 3. 1961 ne izhaja, da bi bili parc. št. 818/1 in 818/2 s sprejetim planskim aktom namenjeni za gradnjo ceste. Nadalje navaja, da bi obe parceli lahko imeli status stavbnega zemljišča v času podržavljenja tudi v primeru, da bi bil na njima trajni objekt, vendar to iz dokumentov ne izhaja. Tudi če je že v času podržavljenja na teh parcelah obstajala pot, je šlo za traktorsko oziroma kolesarsko makadamsko pot, ki je ni mogoče šteti za trajni komunalni objekt in zato parceli ne zazidano stavbno zemljišče. Po podatkih je bila obvozna cesta na predmetnih parcelah odmerjena šele leta 1972. Tudi pogodbe, sklenjene v letih 1973 do 1981, ki se nanašajo na druge fizične osebe, ne dokazujejo obstoja trajnega objekta, to je ceste na parc. št. 818/1 in 818/2. Zato se drugostopenjski organ strinja, da sta bili parceli podržavljeni kot kmetijsko zemljišče. Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicujejo se na 44. člen ZDen in zatrjujejo, da so stanje premoženja v času podržavljenja dokazali z verodostojnimi listinami. Dokazali so, da je oblast kljub nasprotovanju arondirala tisti del njihovih parc. št. 818/1 in 818/2, na katerih je pred arondacijo zgradila cesto za vprežna vozila oz. traktorsko pot. Navajajo, da je Občina Kranj 23. 3. 1961 na seji ObLO Kranj sprejela Odlok družbenega plana, tudi komunalnega, s katerim je dodelila izgradnji ceste za vprežna vozila ob cesti I reda 9000 DIN. Ta cesta je potekala preko njihovih parcel. To navedbo tožniki dokazujejo s planom. Nadalje zatrjujejo, da je občina leta 1961 nasilno in brez dovoljenja zgradila cesto za vprežna vozila Kranj – Naklo, preko njihovih parcel, kar dokazujejo kupoprodajne pogodbe in odločba z dne 18. 6. 1973. Zato tožniki zatrjujejo, da je bila cesta zgrajena skoraj dve leti pred arondacijo, ki jo je tedanja oblast izvedla kljub nepravnomočnosti odločbe 21. 2. 1963. Navajajo, da je kmetijsko živilski kombinat Kranj 2. 4. 1973 občini priglasil nezazidana stavbna zemljišča v odplačni prenos, občina pa je izdala odločbo, s katero je ugotovila prenos pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, čeprav je bilo tedaj že zazidano. V tej odločbi je navedeno, da so bili deli parcel, na katere se nanaša odločba, med njimi tudi deli parc. št. 818/1 in 818/2 že pred leti uporabljeni za novo makadamsko pot Naklo – Kranj, ki poteka vzporedno s cesto I reda in se uporablja za vprežna in traktorska vozila Cesta za vprežna vozila in traktorje preko 818/1 in 818/2 je ostala v takem stanju nespremenjena, dokler je Mestna občina Kranj ni po letu 2000 asfaltirala in nato celo kategorizirala, čeprav velja po ZDen prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem v denacionalizacijskem postopku. Tožniki opozarjajo, da drugostopenjski organ v svoji odločbi celo navaja katastrsko občino Kamnik, čeprav v tej občini nimajo nobenih nepremičnin. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-42/93, s katero se je to sodišče opredeljevalo glede statusa podržavljenih zemljišč. Po tem stališču je merodajno dejansko stanje ob arondaciji. Zato mora upravni organ ugotoviti ne le, da gre za nezazidano stavbno zemljišče, temveč celo za zazidano stavbno zemljišče v času arondacije. Tožniki predlagajo, da sodišče opravi glavno obravnavo ter odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožniki v zvezi z odgovorom na tožbo stranke z interesom odgovarjajo, da ta stranka zadevo obravnava malomarno in površno, da noče spoštovati 44. člena ZDen, čeprav je tudi njej jasno stanje premoženja ob podržavljenju. S tem ko trdi, kaj ni mogoče šteti in priznati za objekt, medtem ko v drugih primerih trdi, da je treba na nacionaliziranih zemljiščih priznati vsakršno gradnjo, poskuša uveljaviti načelo neenakosti pred zakonom. Prav tako zanika obstoj 27. člena ZDen in obvezne razlage glede nadomestnih zemljišč. Predlagajo da se te izjave ne upošteva.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev odškodnine za zemljišče, ki ga upravičencem ni mogoče vrniti v last in posest in sicer delov parc. št. 818/1 in 818/2. Oba upravna organa sta odločila, da se odškodnina določi kot za kmetijsko zemljišče, tožniki pa menijo, da bi jo bilo treba določiti kot za nezazidano oziroma zazidano stavbno zemljišče. Izhodišče za določanje odškodnine za denacionalizirano premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je uzakonjeno v 44. členu ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ob tem je treba upoštevati tudi dejanske okoliščine konkretnega podržavljenja.

Med strankam je sporno, ali je bilo zemljišče, o vračilu katerega se odloča v predmetnem upravnem postopku, ob podržavljenju (odločba OLO Kranj št. 462-86/62-4/65 z dne 21. 2. 1963) stavbno zemljišče. Dejstvo, da naj bi bilo tedaj že tudi pozidano – kar uveljavljajo tožniki in na to okoliščino navezujejo zahtevo po določitvi odškodnine kot za zazidano stavbno zemljišče - po presoji sodišča nima takšnega pomena, kot mu ga pripisujejo tožniki. Tudi če je makadamska cesta ob podržavljenju na zemljiščih že potekala, to ne pomeni, da so tožniki upravičeni do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, saj ceste niso gradili oni. Da je cesto zgradila država, so tožniki navajali ves čas postopka. Denacionalizacijski upravičenci so namreč le lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj je namen ZDen odškodovanje prejšnjih lastnikov (tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da se ne vračajo objekti, ki jih ni zgradil denacionalizacijski upravičenec, sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 373/2004, I Up 585/2004). Tožniki torej z ugovorom, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je bila cesta ob podržavljenju že zgrajena, ne morejo doseči odškodnine za zazidano stavbno zemljišče. Tožnikom pa odškodnine, tudi po presoji sodišča, ni mogoče določiti kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Upravni organ jim je pravilno pojasnil, da se kot nezazidana stavbna zemljišča vrednotijo tista zemljišča, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, le če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne graditve opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis. Status zemljišča kot stavbnega zemljišča namreč sam po sebi še ne pomeni, da se tako zemljišče vrednoti višje kot kmetijsko zemljišče. Zemljišču, namenjenemu za gradnjo, je dala drugačno kvaliteto oziroma višjo vrednost šele komunalna opremljenost. Pri objektih komunalne infrastrukture (kar je tudi pot), s katerimi se je komunalna opremljenost vzpostavljala, pa po naravi stvari ni mogoče upoštevati kriterijev komunalne opremljenosti zemljišča. Na področju pravnega urejanja se to izraža v posebni ureditvi njihovega vrednotenja. Tako se pot vrednoti po formuli, določeni v Prilogi 4 Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), in ne po pravilih vrednotenja stavbnega (ne)zazidanega zemljišča (členi 13 do 15 Navodil). Ker pa v obravnavanem primeru poti niso gradili tožniki, zemljišča, na katerem naj bi ob podržavljenju že potekala, ni mogoče vrednotiti kot pot, temveč kot stavbno zemljišče (če mu je mogoče tak status priznati), pri katerem pa ni mogoče upoštevati kriterijev komunalne opremljenosti. Tako zemljišče se vrednoti kot kmetijsko zemljišče (15. člen Navodil).

Iz podatkov predloženega upravnega spisa in navedb tožnikov izhaja, da so bili tožniki pred zatrjevano pozidavo zemljišča s strani države lastniki kmetijskega zemljišča. Ta situacija, ko naj bi se status zemljišča spremenil z gradnjo infrastrukturnega objekta, je primerljiva z današnjo situacijo razlastitve kmetijskih zemljišč zaradi tovrstnih objektov, ko je za odmero odškodnine odločilen status zemljišča pred izdajo akta, s katerim se zaradi gradnje status zemljišča spremeni. Glede na izhodišča ZDen ni razlogov, da bi se denacionalizacijskim upravičencem v primerljivih situacijah odmerjala višja odškodnina in po drugačnih merilih.

Glede na navedeno tožniki ne morejo uspeti s svojimi ugovori o nepravilno določenimi višini odškodnine. Sodišče se strinja z upravnim organom, da jim pripada odškodnina, kot se po Odloku določa za kmetijsko zemljišče. Upravni organ je utemeljeno zavrnil tudi druge ugovore tožnikov. Pravilno je pojasnil, da se v denacionalizacijskem postopku ne presoja zakonitost aktov o podržavljenju. Tožniki so tudi v zmoti, da je Občina Kranj s tem, da je po letu 2000 pot asfaltirala in nato kategorizirala, kršila 88. člen ZDen. Ta določba prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Če je bila pot zgrajena pred denacionalizacijo in je imela status družbene lastnine v splošni rabi, kot izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, pa ni obstojala dolžnost vrnitve, in zato po uveljavitvi ZDen razpolaganje ni bilo prepovedano ter kršitve 88. člena ZDen ni bilo.

Navedba katastrske občine … v drugostopenjski odločbi, namesto pravilno …, po presoji sodišča ni napaka, ki bi vplivala na odločitev. Ob tem, da je drugostopenjski organ pravilno navedel parcelni številki in druge podatke v zadevi, gre za očitno pomoto, ki pa jo je mogoče vsak čas popraviti (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni izvedlo obravnave, kot so predlagali tožniki, saj za odločitev ni bilo treba izvajati dokazov.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.