Jedro

Z začetkom veljavnosti ZIL-1 je prenehal veljati ZIL/92 (točka (a) 1. odstavka 143. člena ZIL-1). Drugi odstavek 136. člena ZIL-1 nadalje določa, da pravice industrijske lastnine, veljavne na dan njegove uveljavitve, veljajo naprej po določbah novega zakona, razen če je v njem določeno kaj drugega. Tretji odstavek 138. člena ZIL-1 pa določa, da se modeli oziroma vzorci, veljavni na dan uveljavitve ZIL-1, obravnavajo kot modeli po novem zakonu.

Točka (b) 2. odstavka 35. člena ZIL-1 predvideva, da se (za presojo kriterija novosti) ne upošteva dvanajstmesečno obdobje pred vložitvijo prijave.

Drugi odstavek 34. člena ZIL-1 določa, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil javnosti dostopen pred tem.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.1. izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je model M-9950117, registriran dne 6. 9. 2000, ničen.

2. Sklep o stroških (II. točka izreka) se razveljavi.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki I.2. izreka potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijana delna sodba obsega odločitev o celotnem nasprotnem tožbenem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ugotovitev, da sta nična model M-9950117 (za videz čepa, s katerim je na dnu zaključena noga mize) in model DM-056913 (za videz modularne pisarniške mize), katerih imetnica je tožena stranka (tudi v nadaljevanju je procesni položaj strank označen glede na nasprotno tožbo). Tožečo stranko je še zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki.

S pritožbo tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi in tožeči stranki prisodi vse pravdne in pritožbene stroške, sicer pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo podprla razloge izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Splošno o uporabi materialnega prava Izbira (hibridne) materialnopravne podlage na prvi stopnji, po kateri je sodišče uporabilo novi zakon le, kolikor je za imetnika pravice industrijske lastnine ugodnejši od starega, sicer pa je "pridobljene pravice" presojalo po pravilih slednjega, ni pravilna, a ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik.

Novi Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 s spremembami, v nadaljevanju ZIL-1), je nadomestil starega z istim imenom (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami, v nadaljevanju ZI-L/92) in je glede na končno določilo 144. člena ZIL-1 začel veljati šest mesecev po objavi, tj. dne 7. 12. 2001. Z začetkom veljavnosti ZIL-1 je prenehal veljati ZIL/92 (točka (a) 1. odstavka 143. člena ZIL-1). Drugi odstavek 136. člena ZIL-1 nadalje določa, da pravice industrijske lastnine, veljavne na dan njegove uveljavitve, veljajo naprej po določbah novega zakona, razen če je v njem določeno kaj drugega. Tretji odstavek 138. člena ZIL-1 pa določa, da se modeli oziroma -vzorci, veljavni na dan uveljavitve ZIL-1, obravnavajo kot modeli po novem zakonu.

Tožeča stranka je nasprotno tožbo vložila dne 25. 4. 2003, ko je že veljal ZIL-1. Glede na povedano je treba ta spor zaradi jasnih prehodnih določb obravnavati po pravilih ZIL -1. Zgoraj povzeta določila namreč izrecno predpisujejo uporabo novega zakona, pridržek 2. odstavka 136. člena pa se na konkretni primer ne nanaša, kajti med pravili novega zakona ni najti takšnega, ki bi za modele določalo kaj drugega. Podobno stališče glede vprašanja uporabe materialnega prava zastopa Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. III Ips 120/2003: "Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka 143. člena /ZIL-1/ je prenehal veljati ZIL//92/. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL//92/), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1." Po presoji pritožbenega sodišča takšna ureditev ne krši ustavne prepovedi povratne veljave zakonov (1. in 2. odstavek 155. člena Ustave RS). V tem primeru gre namreč za položaj, ko "dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek, do uveljavitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati", ne pa za položaj, ki bi "v celoti pripadal preteklosti". V takem primeru je uporaba ZIL-1 ustavno skladna (prim. sklep tega sodišča, opr. št. I Cpg 1142/2002 z dne 13. 12. 2002, in tam navedeno literaturo; za nasprotni položaj prim. zg. navedeno sodbo Vrhovnega sodišča). Tako po stari kot po novi ureditvi postopka pridobitve modela vsebinske predpostavke te pravice v tej fazi v pretežni meri niso predmet preizkusa. Prej je Urad RS za varstvo industrijske lastnine opravil le formalni preizkus (1. in 2. odstavek 58. v zvezi s 16. členom ZIL/92), ni pa presojal, ali je oblika telesa bistveno različna od že prijavljenih ali javnosti že dostopnih oblik (15. člen ZIL/92). Tudi po novem Urad RS za industrijsko lastnino (v nadaljevanju Urad) pri prijavi ne preveri, ali je videz izdelka, za katerega prijavitelj zahteva model, nov in ali ima individualno naravo (1. odstavek 96. člena ZIL-1 in tam odkazane določbe). Do popolnega vsebinskega preizkusa pride (je prišlo) šele, ko je (bil) model izpodbijan z ničnostno tožbo. Ker je pravica pred vsebinskim preizkusom že vzpostavljena (3. odstavek 58. člena ZIL/92; 2. odstavek 96. člena v zvezi s 1. odstavkom 76. člena ZIL-1), imata ničnostna tožba in sodba v tem primeru oblikovalen značaj. Po prepričanju pritožbenega sodišča se za tožnika ugodna sodba, izdana v postopku za presojo ničnosti modela (ali druge pravice industrijske lastnine), razlikuje od tovrstne sodbe, izdane v postopku ugotavljanja ničnosti pogodbe: slednja je nična ne glede na sodbo, medtem ko bi izpodbijani model brez omenjene sodbe imetniku še naprej zagotavljal izključno pravico. (Analogen je položaj v postopku ugotavljanja ničnosti vpisa v sodni register po pravilih 41. člena Zakona o sodnem registru. Za oblikovalno naravo tožbe se v tej zvezi izreka Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 20/98.) Model za videz čepa Kot že nakazano, ZIL-1 določa, da se model registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo (1. odstavek 33. člena). Zakon nadalje še določa, če se videz nanaša na sestavni del kompleksnega izdelka, je ta nov in ima individualno naravo le, če sestavni del, potem ko je vključen v kompleksen izdelek, ostane viden ob normalni uporabi kompleksnega izdelka, in če vidne značilnosti sestavnega dela tudi same izpolnjujejo pogoja glede novosti in individualne narave (točki (a) in (b) 4. odstavka 3-3. člena ZIL-1). Pri tem kompleksen izdelek pomeni izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in sestavi (relevantni del 3. odstavka 33. člena ZIL-1).

Sodišče druge stopnje opozarja, da je čep tožene stranke po naravi stvari sestavni del kompleksnega izdelka v pravkar nakazanem pomenu. Že v tožbi je namreč ta čep opredeljen kot "čep pohištvene noge", torej kot sestavni del pohištva. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je presojanje videza tega izdelka omejilo le na dele, ki ob normalni uporabi ostanejo vidni.

Tožba za ugotovitev ničnosti modela temelji na očitku neizpolnjevanja pogojev novosti in individualne narave videza posameznega izdelka (točka (a) 113. člena v zvezi s 33. členom ZIL-1). Tožnik je trdil, da videz čepa, ki je zavarovan z modelom M-9950117, čigar imetnica je tožena stranka, omenjenima kriterijem ne zadosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče pogoj novosti presodilo pravilno, pogoj individualne narave pa napačno.

Izhajajoč iz zgoraj opredeljenega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, je to sodišče pravilno uporabilo pravila ZIL-1 (ne pa pravil ZIL/92) o neškodljivem razkritju videza izdelka. Točka (b) 2. odstavka 35. člena ZIL-1 predvideva, da se (za presojo kriterija novosti) ne upošteva dvanajstmesečno obdobje pred vložitvijo prijave. Glede na datum prijave 29. 10. 1999 modela za čep in na (s strani toženke) neprerekano dejstvo, da je bil čep predstavljen v njenem katalogu decembra 1998, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ničnosti modela s tem ni utemeljila.

Drugi odstavek 34. člena ZIL-1 določa, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil javnosti dostopen pred tem. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti, da ima videz čepa individualni značaj. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča izhajalo iz zmotnega izhodišča pri opredelitvi pojma "seznanjenega uporabnika" in napačnega izbora meril pri ocenjevanju kriterija individualnosti. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka pri oblikovanju svojega čepa (priloga A26) za zgled uporabila čep tajvanskega proizvajalca (priloga B2), slednja pa tej trditvi ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva: zunanja dela čepov imata različno obliko in linijo, tajvanski čep je polkrožen in bolj gladko zaobljen ter ima tri vodoravne zareze na sprednji ploskvi, čep tožene stranke pa je občutno lažji in votel. (Pritožbeno sodišče šteje zgolj kot pisno pomoto sodišča prve stopnje zapis, da je občutno lažji in votel tajvanski čep, saj je očitno ravno nasprotno.) Sodišče prve stopnje je pripisalo odločilen pomen votlosti čepa, kar ne drži. Seznanjeni uporabnik je res zmožen zaznati tudi manj opazne oblikovne posebnosti. Vendar seznanjeni uporabnik ni strokovnjak za oblikovanje. Ta (odprti) pravni pojem po oceni pritožbenega sodišča meri na takšnega posameznika, ki je ob nakupu danega izdelka zainteresiran, da se seznani s tem, kakšna ponudba obstaja na trgu za dani izdelek. Gre zato za osveščenega potrošnika, ne pa za strokovnjaka. V konkretnem primeru, kljub navedbam toženke, da izdelke prodaja drugim pravnim osebam, zato ni pravilna razlaga, da se vsebina pojma nanaša na strokovnjake s področja pohištvene industrije, mizarje, ipd., saj je končni uporabnik čepa pisarniške mize vselej le posameznik. Le posameznik (tj. končni potrošnik) lahko (o)ceni obliko izdelka kot predmet modelne zaščite, ne pa korporacija.

Sodišče prve stopnje je menilo, da bi dobesedna razlaga vidnosti ob normalni uporabi povzročila, da (videza) podnožij oziroma čepov nog ne bi bilo mogoče zavarovati z modelom (zadnji odstavek na četrti in prvi odstavek na peti strani sodbe). Očitno se je prvo sodišče oprlo na določbo 3. odstavka 34. člena ZIL-1, da se pri ocenjevanju individualne narave upošteva svoboda oblikovalca pri razvoju videza izdelka. Vendar nemožnost modelnega varstva ni nujna posledica nevpadljivosti pohištvenih čepov. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da ima oblikovalec banalnega izdelka, kot je lahko čep pohištvene noge, le bolj zožen manevrski prostor za ustvarjalnost, posledično pa za modelno zaščito. Napačno je nasprotno stališče prvega sodišča, da se v teh primerih zniža prag kriterija individualne narave, saj bi to pomenilo, da bi kriterij ostal brez vsebine tam, kjer oblikovalske svobode ni.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje za razlago "vidnosti ob normalni uporabi" kot interpretativno oporo uporabilo pravni pojem običajnega pregleda, ki ga opravi kupec v okviru prodajne pogodbe. Takšna analogija ni primerna. Smisel pravila ZIL-1 za sestavne dele (vsebovanih v točkah (a) in (b) 4. odstavka 3-3. člena ZIL-1) je, da ima pri modelu posebno vrednost le sam videz izdelka, smisel pravil o pregledu pa je ugotavljanje, ali ima kupljena stvar odlike, ki se ne omejujejo izključno na izgled stvari. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zmotno štelo kot bistveno okoliščino, da je čep tožene stranke votel. Uporabniki miz, katerih noge zaključujejo sporni čepi, ob normalni rabi ne bodo videli, ali so ti čepi votli ali ne. Vidne oblikovne razlike čepa tožene stranke (večja oglatost, manjša zaobljenost, zareze na prednji strani) po oceni pritožbenega sodišča niso takšne, da bi njegovemu videzu lahko pripisali individualno naravo.

Po presoji sodišča druge stopnje je tako dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zato je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Model za videz mize Drugi napadeni model je bil registriran dne 4. 9. 2001, nanaša pa se na videz okvira mize z nogami, ki je v odločbi o priznanju modela označen pod 7.1 in 7.2 (priloga A7; fotografija mize je tudi na str. 36 kataloga tožene stranke (priloga A8)).

Tožnik je trdil, da je tretji (tj. družba L. pohištvo, d. o. o., iz K.) že decembra leta 1996 izdeloval in prodajal pisarniško pohištvo "T." (priloga B7), ki je po videzu isto kot modularni elementi toženke, z edino razliko v razmiku dveh parov vijakov. Tožnik je zatrjeval tudi, da modularni elementi nimajo individualne narave.

Sodišče prve stopnje je drugi tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka v tem primeru ni uspela dokazati odsotnosti kriterijev novosti in individualne narave. Sodišče druge stopnje opozarja, da bi za zavrnitev zahtevka zadostovala že pravilna ocena sodišča prve stopnje, da izgled mize družbe L. ne pusti enakega splošnega vtisa kot izgled mize tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede tega pritrdilo stališču tožene stranke: videz mize, ki je predmet izpodbijanega modela, "dejansko učinkuje tenko, lahkotno in elegantno, miza v prospektu družbe L. pa precej bolj robustno in okorno." Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da izpodbijana sodba nima kvalitativnih kriterijev o individualni naravi mize. Sodišče prve stopnje je izgled mize ovrednotilo ("lahkotno", "elegantno"), in sicer v zadostni meri. Vtis sodišča prve stopnje je prepričljiv, posebej ob primerjavi z mizo "T.". Ker se vtis o individualni naravi kakega predmeta lažje izpostavi ob primerjanju z drugimi predmeti iste vrste, gre v breme tožnika, da ni opozoril na takšne predmete, ki bi omajali vtis o individualnosti, ki morda izhaja prav iz omenjene razlike. Pripomba tožnika o mizi s štirimi nogami zadeva vrsto, tip objekta, ne pa individualne narave te ali one mize.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje F. B.. Vsebino pravnih pojmov novosti videza in individualne narave videza sodišče določa samo, opirajoč se kvečjemu na izvedeniško mnenje, pravilno pa je stališče prvega sodišča, da dokaz s pričami po naravi svari ni primeren.

Pritožbeno sodišče pritrjuje končni oceni sodišča prve stopnje in zavrnitvi zahtevka v tem delu. Ker tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti ni našlo drugih razlogov v škodo prvostopenjske sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP), jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (3. točka izreka te sodbe) (353. člen ZPP).

Sklep o stroških Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odstavek 128. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP s sklepom razveljavilo sklep o stroških (2. točka izreka sklepa sodišča druge stopnje), saj za odločanje o pravici do povrnitve stroškov zaenkrat ni podlage (prim. 4. odstavek 163. člen ZPP).