Jedro

Podlaga iz 5. čl. ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. čl. ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za denacionalizacijo: Zahteva predlagajoče stranke za vračilo premoženja po denacionalizaciji po kupni pogodbi z dne 12.7.1967 za del parcele št. ..., vpisane v vložku št. ... k.o. Ž., v obliki odškodnine, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom v nepravdnem postopku odločilo, da je zahteva predlagajoče stranke S. A. H. za vračilo premoženja v skladu z ZDen po temelju utemeljena in da bo o višini, oziroma obsegu, odločalo s končno odločbo. Predlagateljica je svoj zahtevek na vrnitev premoženja, ki ga je pravna prednica 12. 7. 1967 odsvojila s kupoprodajno pogodbo, utemeljevala s prisilo in grožnjo državnega organa oziroma predstavnika oblasti (3. in 5. člen ZDEN). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena pod prisilo in grožnjo ter da je tako izpolnjen prvi pogoj. Glede drugega pogoja iz 5. člena (časovne meje po 4 in 5 členu ZDen), pa je sodišče obrazložilo, da je bila pogodba, ki je bila sicer sklenjena 12. 7. 1967 sklenjena namesto razlastitve, na podlagi zakona, ki je bil sprejet pred uvedbo Ustave iz 1963, torej v časovnih mejah pred sprejetjem Ustave iz leta 1963. Nasprotna udeleženka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava (ZPP čl. 338/I, točka 3 v zvezi s čl. 37 ZNP-Zakona o nepravdnem postopku). Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi predpisov, ki so bili izdani v časovnem obdobju in 3. in 4. člena ZDen. Sodišče se ne bi smelo opreti na določbo ZNNZGZ niti ZR, sicer pa razlastitev opravljena po noveli iz leta 1965 in 1968 ne sodi v časovni okvir iz 4 člena ZDen. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, saj je bila med pravdnima strankama sklenjena navadna civilnopravna kupoprodajna pogodba. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovni postopek ali pa da pritožbeno sodišče samo odloči in predlog kot neutemeljen zavrne.

Predlagateljica je vložila obširen odgovor na pritožbo v katerem ponavlja svoje dosedanje navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica je predlagala vrnitev premoženja, ki naj bi po njenem prešel v državno last na podlagi predpisov iz 3. člena ZDEN in zatrjevala okoliščine iz 5. člena ZDEN, da je nepremičnina prešla v državno last na podlagi pravnega posla, ki so ga njeni predniki sklenili pod grožnjo in prisilo. Zato je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago pravno ugotavljalo vse okoliščine, ki so ob upoštevanju členov 3, 4 in 5 ZDen pomembne, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča napačno zaključilo, da je bilo pravnim prednikom predlagateljice premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, ki so določeni v 3. členu ZDen. Predlagateljica niti ne zatrjuje, da bi bilo premoženje razlaščeno na podlagi 3. člena ZDen, saj je v 12. točki tega člena naveden temeljni Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47). Predlagateljica pa je šele v teku postopka, potem ko je bilo o zadevi že enkrat odločeno in je bil sklep razveljavljen, zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, vendar ne po predpisu iz 3. člena, pač pa na podlagi kasneje sprejetega Zakona o razlastitvi iz 1957. leta. Ta zakon pa ne spada med predpise, ki jih našteva 3 člen ZDen. Zato ta pravna podlaga odpade.

Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napravilo tudi napačen materialnopravni zaključek o tem, da ne gre za navadno civilnopravno pogodbo, kupoprodajno pogodbo, pač pa da je bila ta pogodba sklenjena na podlagi Zakona o razlastitvi, pod prisilo in na podlagi predpisov sprejetih pred Ustavo iz 1963 leta.

Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so glede na pravno podlago pomembna, so naslednja: Predmet tega postopka je del parcele št. 53, ki je bil vpisan v vložku št. ... k.o. Ž., za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v naravi predstavlja hišo v Ž. št. ... in dve gospodarski poslopji na parc. št. ... Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepremičnina in sicer zgradba na naslovu Ž. št. ... prešla z odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 12. 11. 1959 v družbeno last (da je bila nacionalizirana), zavrnjen pa je bil s to odločbo zahtevek za nacionalizacijo gospodarskega poslopja. Vendar pa je bila nato glede istega predmeta 19. 3. 1976 izdana odločba OLO C., Komisije za denacionalizacijo, s katero je bil zavrnjen zahtevek OLO Ž., da se ugotovi nacionalizacija zgradbe št. ..., ki stoji na parc. št. ..., enako pa tudi za gospodarsko poslopje, ki stoji na isti parceli. Torej – kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in se pritožbeno ne izpodbija, nepremičnino, ki je predmet tega postopka, je sicer OLO Ž. želel nacionalizirati, vendar pa s tem ni uspel. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo (kar pa tudi nikoli ni bilo sporno), da je bilo med pravnimi predniki predlagateljice in Kmetijskim kombinatom Ž. 12. 7. 1967 sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero sta prodajalec R. in J. H. prodala to nepremičnino Kmetijskemu kombinatu Ž. S to pogodbo so se pogodbene stranke dogovorile, kaj je predmet pogodbe, saj sta si prodajalca del zadržala (obrazložitev s sklepu na strani štiri in tretji odstavek), dogovorjena je bila kupnina, kupec pa se je zavezal, da bo na hiši preuredil dostop v prvo nadstropje, dogradil stopnišče, uredil drvarnico in malo klet, kuhinjo, kanalizacijo in vodovod v prvem nadstropju. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na ugotovitve upravnega organa v sodbi upravnega sodišča U 314/2007, iz katere pa izhaja, da ni bilo med strankama nikoli sporno, da sta bivša lastnika ves čas obdržala pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in da je bila prenesena na kmetijski kombinat šele s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 7. 1967 ter da tole zemljišče ni bilo lastnikom zgradbe nikoli odvzeto iz posesti po ZNNZGZ in sta z njim prosto razpolagala vse do sklenitve te kupoprodajne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da je kupoprodajna pogodba civilna pogodba obligacijskega prava in v razlogih v celoti povzelo vsebino pogodbe, ki po mnenju pritožbenega sodišča natančno določa obveznosti ene in druge stranke. Zato po mnenju pritožbenega sodišča niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da okoliščina, kdaj je bila plačana kupnina kaže na to, da sporna pogodba ni bila sklenjena po svobodni volji prodajalcev, saj so takšni zaključki brez dokazne vrednosti. Tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje o tem, da glede na to, da v pogodbi ni navedena pravna podlaga bi prišel v poštev Zakon o razlastitvi, niso pravilni. Dejstvo je, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in kar ni sporno, da je Občina Ž. želela nacionalizirati to nepremičnino, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen, kar kaže na to, da sta lastnika vedela, da nacionalizacija ni uspela. Zato niso pomembna razglabljanja sodišča prve stopnje o tem kakšen interes je imela OLO, saj je tudi ta organ vedel, da ne more uspeti s prisilni ukrepi odvzema. Če pa je kmetijski kombinat imel željo in interes kupiti to nepremičnino pa to še avtomatično ne pomeni, da je uporabil prisilo. Interes (motiv) stranke za sklenitev pogodbe predstavlja le njen poslovni namen.

Glede pravne podlage pritožbeno sodišče navaja, da je na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bilo sprejeto pravno mnenje, po katerem podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presojalo kateri predpis naj bi bil podlaga takšni kupoprodajni pogodbi. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da analogna uporaba 4. člena za ugotavljanje dovoljenosti denacionalizacije po 5. členu ZDen razen časovnih okvirov, ni dovoljena (sklep II Ips 605/2003). Podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen o čemer je Vrhovno sodišče sprejelo mnenje, objavljeno v poročilu o sodni praksi v SRS št. 1/93, stran 30 do 34. To pa pomeni, da se določba 5. člena ZDen ne more raztezati preko tega časovnega okvira, konkretno preko predpisov sprejetih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. 5. člen predpostavlja, da je premoženje prišlo v državno last na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Navedbe sodišča prve stopnje o tem, da v pogodbi ni navedene pravne podlage so po mnenju pritožbenega sodišča najmanj vprašljive. Pogodba nosi naslov kupna pogodba in je tudi po svoji vsebini takšna. Če pa ni navedenega člena pa to še ne pomeni, da nima pravne podlage.

Tudi če bi držali zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, kar je začela predlagateljica zatrjevati šele pri prvi razveljavitvi sklepa, pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila sklenjena na podlagi predpisov iz časovnega okvira iz 4. člena ZDen. Zakon o razlastitvi (ZR) je bil sicer res sprejet 1957 (Uradni list FLRJ, št. 12/57), vendar pa je bil noveliran najprej 1962 (Uradni list SFRJ, št. 53/62) nato pa še leta 1965 (Uradni list SFRJ, št. 13/65) in še enkrat 1968 (št. 5/68), sicer po sklenitvi te kupoprodajne pogodbe. Novela iz 1965 je bila izdana po Ustavi iz leta 1963, v tej noveli pa je bila na novo urejena razlastitev, na novo je bilo potrebno ugotavljati splošno korist, na novo določena vsebina predloga za razlastitev ter urejena pravna pot. Torej je bila vsaj novela iz leta 1965 sprejeta po Ustavi iz leta 1963, zato tudi če bi šlo za razlastitev, oziroma sklenitev pogodbe namesto razlastitve, ta pogodba ne sodi v časovni okvir iz 4. člena ZDen. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo to določbo (tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-58/04 z dne 1. 2. 2005) in napačno štelo, da je bila pogodba sklenjena v času ko so veljali predpisi, sprejeti pred izdajo ustave iz 1963. leta.

Pritožnica zato v pritožbi pravilno opozarja na to, da je bil Zakon o razlastitvi, ki je bil sprejet 1957 in ki bi sodil v časovni okvir iz 4. člena, ne pa 3. člena, noveliran in že prilagojen Ustavi iz 1963. leta, po kateri so se pravna razmerja med strankami urejala svobodno in samostojno in na podlagi novih ustavnih zagotovil za podržavljanje premoženja. Sicer pa pritožnica tudi pravilno opozarja na to, da kupoprodajna pogodba z dne 12. 7. 1967 ne vsebuje prav nobene določbe, ki bi nakazovala na morebitno razlastitev, vendar pa se pritožbenemu sodišču s tem ni bilo potrebno več ukvarjati glede na zgornje zaključke. Zato pritožnica oziroma njeni pravni predniki niso upravičeni do denacionalizacije, saj v konkretnem primeru, ko se zahteva denacionalizacija nepremičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene leta 1967, ta pogodba ni bila sklenjena zaradi ali namesto razlastitve na podlagi predpisov, sprejeti pred ustavo iz 1963 leta. Takšni zaključki temeljijo na pravilni uporabi 5 čl. ZDen, odločitev pa je izpeljana iz vsebine 4. člena ZDen, v katerem je postavljena časovna meja uveljavljanju denacionalizacijskih zahtevkov, tudi tistih iz naslova razlastitve. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevek predlagateljice za vrnitev premoženja zavrne (ZPP člen 353).