Jedro

S tem, ko je tožeča stranka na meničnem blanketu kot datum zapadlosti zapisala 02. 04. 2007, je menica postala datirana menica in ne menica vpoglednica, kot to trdi pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. točke izreka ter v 2. in 4. točki izreka potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.060,44 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0659 Ig 3156/2007, z dne 26. 05. 2007 vzdržalo v veljavi v 3. točki izreka, v 1. točki izreka pa je sklep razveljavilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 37.923,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 03. 04. 2007 dalje do plačila, v roku treh dni in znesek 19.940,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 05. 2007 dalje do plačila, v roku osmih dni (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo za glavnico 178,97 EUR z obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od zneska 3.550,92 EUR od dne 21. 02. 2005 do dne 14. 05. 2007, od zneska 16.380,66 EUR od dne 10. 03. 2006 do dne 14. 05. 2007 in od zneska 188,30 EUR od dne 02. 03. 2007 do dne 14. 05. 2007 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.582,37 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (del 1. točke izreka, 2. in 4. točko izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka za zavarovanje plačila po Gradbeni pogodbi št. 332-3206/03-A (int.št. 4874/2004) z dne 15. 03. 2004 (gradbena pogodba; pogodba) izročila tožeči stranki blanco menico za 50 milijonov SIT in menično izjavo, s katero je tožečo stranko pooblastila, da na menici izpolni manjkajoče sestavine in jo predloži v izplačilo Banki d.d. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo protestirane menice in zakonskih zamudnih obresti, tožena stranka, ki je menični dolžnik, pa se plačilu upira, pri čemer se njeni ugovori nanašajo tako na samo menico, kot na temeljno razmerje.

Ugovori iz menice: Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je s tem, ko je tožeča stranka na meničnem blanketu kot datum zapadlosti zapisala 02. 04. 2007, menica postala datirana menica (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 92/2007) in ne menica vpoglednica, kot to trdi pritožnik. Pri tem je prvostopno sodišče pravilno izpostavilo kot pravno odločilno, da je bila menica izročena kot blanco menica in da je bila tožeča stranka pooblaščena, da manjkajoče sestavine izpolni, kar je tudi storila.

Pritožnik trdi, da je v členu 9.4. gradbene pogodbe določeno, da je končni rok gradbenih del z opravljenim tehničnim pregledom, odpravo pomanjkljivosti po tehničnem pregledu in predajo vse potrebne dokumentacije za pridobitev uporabnega dokumenta, 5,5 mesecev od dneva, ko je izvajalec (tožeča stranka) uveden v posel. Zato bi tožeča stranka morala, glede na to, da je bil posel zaključen že v letu 2004, v primeru neplačila s strani tožene stranke menico že takrat izpolniti. To naj bi bilo v skladu s pogodbo namen izdaje menice, saj je bila ta izdana s pooblastilom za unovčenje „v slučaju neplačila“. Pritožnik s tem smiselno trdi, da bi se dospelost menice morala ujemati z datumom zaključka del. Da bi bil to namen izdaje menice, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji izrecno ni trdila. Česa takšnega ni razbrati niti iz menične izjave niti iz pogodbe. In v kolikor v menični izjavi (ali v pogodbi) ni izrecnega zapisa o dospelosti menice, je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta. Trditev tožene stranke, da je tožeča stranka izpolnila menico izven danega pooblastila in dogovora (prim. 2. odst. 16. člena Zakona o menici), torej ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča o pravilnosti protesta in se jim pridružuje. Blanco menice, kot to pravilno navaja pritožnik, sicer res ni mogoče protestirati. Vendar pa menica v času protesta ni bila več blanco menica, saj je vsebovala vse predpisane sestavine. Niti iz navedb tožeče stranke, niti iz menice ni razvidno, da bi tožeča stranka datum zapadlosti določila šele po opravljenem protestu. Tožena stranka pa, upoštevaje listine, ki jih je predložila tožeča stranka (zlasti priloge A3, A8, A9), tudi z zaslišanjem predlaganih prič ne bi mogla dokazati, da niso bili izpolnjeni pogoji za protest, še zlasti, ker so bile njene trditve v tej smeri povsem pavšalne.

Ugovori iz temeljnega razmerja: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ima menični dolžnik, ki je izdajatelj menice, v razmerju do prejemnika menice tudi ugovore iz temeljnega razmerja. S temi ugovori se je ukvarjalo in pravilno zaključilo, da niso dovolj konkretizirani, ter da bi tožena stranka morala izkazati, da njena obveznost plačila vtoževane terjatve ne obstoji. Pravilno je ocenilo, da zaslišanje računovodkinje ni primeren dokaz v potrditev navedb tožene stranke, da je fakture, ki se nanašajo na gradbeno pogodbo plačala. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izkazala, kaj predstavlja vtoževani znesek in da se ta nanaša na zgoraj navedeno pogodbo. Pojasnila je, da ta znesek predstavlja le del meničnega zneska in predložila listine, na katere se vtoževana terjatev nanaša. Zato tožba ni nesklepčna, kot to trdi pritožnik.

Obračuni obresti: Ocena prvostopnega sodišča, da vtoževani obračuni obresti vsebujejo vse podatke, ki bi toženi stranki omogočali preizkus njihove utemeljenosti in pravilnosti, je pravilna. Iz vtoževanih obračunov obresti je razvidno, na katere račune se nanašajo, kakšni so zneski glavnic, kdaj so zapadli v plačilo, do kdaj so obračunane obresti oziroma kdaj so bili računi plačani in kolikšen je znesek obresti. Na podlagi teh podatkov bi tožena stranka lahko preverila, ali so obresti obračunane po pravilni metodi in upoštevaje pravilno obrestno mero. V svojih knjigovodskih evidencah bi lahko preverila, ali so bili računi res plačani z zamudo. Zato tožeči stranki računov ni bilo potrebno predložiti.

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da so zamudne obresti tako glede nastanka, kot glede zastaranja akcesorne glavni terjatvi (prim. 350. člen OZ). Zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni (pa tudi neodločilni).

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz 1. in 2. točke izreka sodbe ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni pritožbeno sodišče našlo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti 1.060,44 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetnici tožeče stranke za sestavo odgovora, v višini 631,13 EUR (1.375 odvetniških točk; OT), materialne stroške v višini 10,90 EUR, 20 % DDV v višini 128,41 EUR in takso za odgovor na pritožbo v višini 290,00 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.