Jedro

Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. Odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/2005 z dne 24. 11. 2005 pomeni potrditev stališča Upravnega sodišča RS v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005, kajti Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja, ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-968/05, 7. odstavek). Razlika med zadevo, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS, in predmetnim upravnim sporom, zaradi katere sodišče v tem upravnem sporu ni tožbi ugodilo, zato da bi tožena stranka v ponovnem postopku tožnika zaslišala oziroma zaradi katere sodišče v tem sporu ni izvedlo glavne obravnave, pa je v tem, da je v zadevi U 1581/2005 stranka v tožbi konkretno navajala, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožnik Turek in ne Albanec, da je tožena stranka pristransko in necelovito ocenila poročila o stanju v izvorni državi, da se tožnik ni mogel izreči o tako ugotovljenih dejstvih pred izdajo odločbe in je konkretno navedel, katera poročila naj sodišče pridobi in jih oceni. Situacija je drugačna v predmetnem upravnem sporu, saj tožnik v tožbi uveljavlja le materialno-pravni ugovor, da okoliščine, ki jih je navajal v upravnem postopku pomenijo preganjanje v smislu Zazil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS je v sodbi v zadevi U 1979/2005 z dne 19. 10. 2005 v upravnem sporu med istima strankama tožbi ugodilo in zadevo med istima strankama vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila, zakaj meni, da gre v obravnavanem primeru le za žaljivke kot blažjo obliko diskriminacije zoper pripadnika romske narodnosti, ne pa za preganjanje v smislu Ženevske konvencije in Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC. Sodišče je v sodbi z dne 19. 10. 2005 upoštevalo dejstvo, da ko je tožnik odšel v A, naj bi ga Srbi hudo pretepli in mu grozili s smrtjo, če se vrne, pretepli pa so ga tudi že pred tem, med ostalim leta 1993. Sodišče je v sodbi tudi navedlo, da v spisu ni dveh poročil, na katere se je tožena stranka oprla v upravni odločbi, zaradi česar sodišče ni moglo preveriti, ali tožnik v izvorni državi ni ogrožen oziroma da ne gre za hujšo obliko diskriminacije. Sodišče je toženi stranki naložilo, da v ponovnem postopku pridobi poročilo ameriškega zunanjega ministrstva, pa tudi druga poročila o stanju Romov v BIH, iz katerih bo izhajalo, da Romi v BIH ne potrebujejo mednarodne zaščite, ker niso kršene njihove temeljne človekove pravice. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik prošnjo vložil dne 18. 5. 2005. Matično državo je zapustil leta 1993 in z družino odšel v Nemčijo, kjer so bili začasni begunci. Iz Nemčije so ga deportirali, ker mu je nekdo ukradel potni list; ker ni imel dokumentov je v Nemčiji tudi zaprosil za azil. Preden je prišel nazaj v Bosno je ugotovil, da je njegov brat prodal vse premoženje in odšel v Ameriko. Ker ni imel kje živeti, je odšel k sorodnikom. Kasneje so tudi sorodniki pobegnili, tako da ni imel kje živeti. Živel je v B, C, D in drugih krajih bosanske federacije, v Republiko Srbsko pa se ni mogel vrniti, ker je Rom in Musliman. Tri mesece pred odhodom iz matične države je odšel na matični urad po osebne dokumente. Moški, oblečeni v četnike, so ga močno pretepli. Kasneje je dobil osebne dokumente, vendar so mu četniki zagrozili s smrtjo, če se vrne. V nadaljevanju tožena stranka podaja svojo razlago pospešenega postopka. Na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik enkrat napaden, ko je odšel na občino, da bi si uredil dokumente in ob uporabi opredelitve pojma preganjanja, pri kateri si je tožena stranka pomagala z opredelitvijo pojma preganjanja v knjigi The Law of Refugee Status avtorja prof. J. C. Hathawaya in z ureditvijo, ter po Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC, tožena stranka pravi, da razlogi, ki jih navaja tožnik, ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu. Zaradi ugotavljanja splošnega stanja v državi je tožena stranka uporabila poročilo U.S. State Department of State Bosnia and Herzegovina (28 februar 2005), poročilo European Roma Rights Center, The Non-Constituents, Rights Deprivation of Roma in Posta-Genocide Bosnia and Hercegovina (Februar 2004), poročilo o Bosni in Hercegovini - Romi v Bosni in Hercegovini (US Department of State BIH Report - Februar 2005), poročilo Svetovalnega odbora za okvirno konvencijo o varstvu narodnostnih manjšin (Strasbourg, 11. maj 2005) in dejstvo, da je BIH postala članica Sveta Evrope leta 2002. Sklicuje se tudi na Priročnik Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (odst. 45). Tožena stranka meni, da je napad četnikov osamljen primer napada in da bi se tožnik lahko razselil znotraj izvorne države, saj se je že selil iz kraja v kraj in je navedel, da v teh krajih ni bil ogrožen.

Tožnik vlaga tožbo na "razveljavitev" odločbe in v tožbi ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljal v upravnem postopku. Pravi, da okoliščine ustrezajo pojmu preganjanja kot se je uveljavil v upravno-sodni praksi. Ugotovitev, da bi si lahko poiskal pomoč pri mednarodnih institucijah pa ne drži in ni v skladu z dejanskim stanjem, ker le-te državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti v želji po čimprejšnjem uveljavljanju državne oblasti. Preganjan je zaradi pripadnosti romski narodnostni skupnosti, država pa mu ne nudi zaščite. Predlaga, da sodišče razpiše obravnavo, da ga zasliši in da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji ugodi in da mu ni treba zapustiti Slovenije. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez sredstev za preživljanje.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka sicer nima prav, ko pravi, da tožnik ni navedel pravega razloga, ki je zakonita podlaga za preganjanje po 1. členu ZAzil glede na to, da je tožnik v upravnem postopku zatrjeval, da je preganjan zaradi pripadnosti romski narodnosti, ki je podlaga za preganjanje po Ženevski konvenciji oziroma ZAzil. Vendar pa sodišče zaradi tega ni tožbi ugodilo, kajti po presoji sodišča dejanske okoliščine preganjanja niso takšne, da bi dosegle intenzivnost in posledice preganjanja kot jih predvideva upravno sodna praksa, ki se pri pravilni interpretaciji pojma preganjanja opira na Direktivo Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third country nationals and stateless persons as refugees or as persons who otherwise need international protection and the content of the protection granted, O J L 304/12, 30. 9. 2004; v nadaljevanju: Direktiva]. Tožnik je sam navedel, da je bil enkrat fizično pretepen, v kraju kjer si je urejal osebne dokumente. V tožbi je sicer navedel, da naj bi ga četniki "z nožem rezali po telesu", vendar tega pretepa ni na tak način opisal niti v pisni izjavi, ki je v spisu, kjer je navedel, da je bil pretepen niti ob podaji prošnje za azil. Zato sodišče te tožbene navedbe ni vzelo kot verodostojno izjavo, ki bi nedvomno kazala na to, da je bil tožnik mučen s strani četnikov ob predmetnem dogodku. Zato po presoji sodišča ta dogodek ne ustreza pojmu preganjanja, kot se je ustalil v upravno-sodni praksi v zvezi z določilom 1. in 2. odstavka 9. člena Direktive. Po določilu točke 1.a odstavka 9. člena Direktive mora biti dejanje preganjanja zadosti resno po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu točke 1.b. odstavka 9. člena Direktive pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka 1.a. odstavek 9. člena Direktive. Primeroma pa so nekatera dejanja preganjanja našteta v določilu 2. odstavka 9. člena Direktive. V konkretni zadevi enkratni pretep tožnika ni mogoče šteti za dejanje, ki bi bodisi po naravi ali zaradi ponavljanja pomenilo preganjanje po 1. a odstavku 9. člena Direktive, obstoj okoliščin po 1.b. odstavku 9. člen Direktive pa tožnik sploh ne navaja. Tožena stranka bi morala na tak način utemeljiti pojem preganjanja, kar pomeni, da sodišče ne sprejema pravne interpretacije preganjanja, kot jo je zavzela tožena stranka v izpodbijani odločbi, v kateri se nepravilno sklicuje ne besedilo Direktive in neustrezno tudi na vir J. C. Hathawaya, kar je sodišče podrobno argumentiralo v sodbah v zadevah U 2488/2005 in U 2558/2005 z dne 30. 11. 2005. Ker pa to (nepravilno) sklicevanje na Direktivo in delo J. C. Hathawaya ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru, sodišče tožbi ni ugodilo.

Sodišče je v presoji upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik sam navedel, da je v BIH menjaval kraje, in da ga preganjajo v domačem kraju, kjer je večinsko prebivalstvo srbsko. Zaradi tega sodišče ne vidi razloga za ugoditev tožbi, ker tožena stranka uporabe preizkusa institute notranje razselitve ni opravila v skladu s standardi iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce in 10. člena Direktive. Sodišče je v sodbi v zadevi U 2488/2005 z dne 30. 11. 2005 navedlo, da omenjeni preizkus ni potreben takrat, kadar že iz izpovedbe prosilca za azil izhaja, da ima realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bo preganjan. Na tej podlagi je sodišče skladno z določilom 2. odstavka 39. člena ZAzil tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik v tožbi ni uveljavljal oziroma ni navedel nobenega takega argumenta, ki bi sodišče prepričal, da bi z zaslišanjem in izvedbo glavne obravnave tožnik lahko dokazal drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je sodišče preverilo z vidika pravilnosti in zakonitosti v upravnem sporu, sodišče, sklicujoč se na uveljavljeno upravno-sodno prakso, ki izvira iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-422/03 z dne 10. 7. 2003, ni opravilo glavne obravnave. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/05 z dne 24. 11. 2005. Upravno sodišče je sicer že v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. To stališče se v upravno-sodni praksi ni uveljavilo, celo navkljub kasnejši sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1162/2005 z dne 5. 10. 2005, v kateri je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obravnavanje prošnje za azil v pospešenem postopku utemeljeno tedaj, ko iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Citirana odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/2005 z dne 24. 11. 2005 pomeni potrditev stališča Upravnega sodišča RS v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005, kajti Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi up-968/05, 7. odstavek). Razlika med zadevo, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS, in predmetnim upravnim sporom, zaradi katere sodišče v tem upravnem sporu ni tožbi ugodilo, zato da bi tožena stranka v ponovnem postopku tožnika zaslišala oziroma zaradi katere sodišče v tem sporu ni izvedlo glavne obravnave, pa je v tem, da je v zadevi U 1581/2005 stranka v tožbi konkretno navajala, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožnik Turek in ne Albanec, da je tožena stranka pristransko in necelovito ocenila poročila o stanju v izvorni državi, da se tožnik ni mogel izreči o tako ugotovljenih dejstvih pred izdajo odločbe in je konkretno navedel, katera poročila naj sodišče pridobi in jih oceni. Ker je tožnik tudi v upravnem sporu neuspešno zahteval razpis glavne obravnave, je Ustavno sodišče v tej zadevi ugotovilo kršitev 22. člena Ustave. Situacija je drugačna v predmetnem upravnem sporu, saj tožnik v tožbi uveljavlja le materialno-pravni ugovor, da okoliščine, ki jih je navajal v upravnem postopku pomenijo preganjanje v smislu ZAzil; glede dejanskega stanja pa samo pavšalno navaja, da ne drži, da bi mednarodne institucije pomagale preganjanim, ampak jih le napotujejo na organe državne oblasti. Ker tožnik v tožbi ni na konkreten način ugovarjal ugotovitvi dejanskega stanja, sodišče, kot že rečeno, ni prepričal, da bi z zaslišanjem in izvedbo glavne obravnave tožnik lahko dokazal drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovila tožena stranka, in ustreza materialno-pravnemu pojmu preganjanja po 1. členu ZAzil. Poleg tega dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila na podlagi omenjenih poročil niti niso bistvena za rešitev upravnega spora, kajti sodišče je lahko že na podlagi navedb tožnika presodilo, da oblike preganjanja, ki naj bi jih doživel tožnik niti po njihovi naravi niti z vidika trajanja ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.