Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vložila revizijo tožnica. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in ji prisodi primerno in pravično denarno odškodnino. Trdi, da sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje nista pravilno uporabili materialnega prava, saj dosojena odškodnina ni v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR, niti z uveljavljeno sodno prakso, zlasti ne z zadevama II Ips 70/2001 in II Ips 74/2002. Pritožbeno sodišče naj bi tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zaključilo, da se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do izvedenskega mnenja iz drugega pravdnega spisa ter izvida CT pljuč z visoko ločljivostjo z dne 17.9.2004. Z vpogledom v izvedensko mnenje v drugi pravdni zadevi je želela opozoriti na splošno znana in iz strokovne literature znana dejstva o azbestnih boleznih, zlasti da te vedno napredujejo in da so neozdravljive. Zato bi moralo sodišče predlagani dokaz izvesti in se do njega opredeliti. Določbe materialnega prava pa je kršilo zato, ker je odločilo o odškodnini skoraj izključno na podlagi izvedenskega mnenja. Po določbi 8. člena ZPP mora sodišče odločiti, katera dejstva štejejo za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Odločitev bi zato moralo opreti tudi na ostale izvedene dokaze - na zaslišanje tožnice, na izvedensko mnenje iz druge pravdne zadeve, na omenjeni izvid CT - in se o njih jasneje izreči ali utemeljiti, zakaj jih ni upoštevalo. Takšna utemeljitev je še bolj potrebna zato, ker se tožnica z zaključki izvedenca ne strinja, saj so v nasprotju z nekaterimi splošno znanimi dejstvi o azbestnih boleznih in v nasprotju sami s sabo. Iz izvedenskega mnenja tudi ni mogoče jasno razbrati, da večine njenih težav ne gre pripisati azbestni bolezni, saj je izvedenec ocenil, da ima suh kašelj in pretirano znojenje v določeni meri vzrok tudi v njeni azbestni bolezni. Sodišče je premalo upoštevalo tudi nesporna dejstva in zato napačno odločilo, da je upravičena le do 500.000 SIT (2.086,46 EUR) odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR) odškodnine za strah. Ker je izvedenec ocenil, da je posledica intenzivnega strahu tudi njeno pretirano znojenje ob najmanjšem naporu ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se pri njej izraža v zaskrbljenosti za zdravje, življenje, v zmanjšanju veselja do življenja, dela, zabave, motnjah apetita, spanca ter v razdražljivosti, slabšem odnosu do soljudi in okolice, je treba upoštevati, da je njen strah že prešel v drugo obliko pravno priznane škode - v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je sodišče zahtevek iz tega naslova napačno zavrnilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih očita revizija. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da izvedensko mnenje, narejeno za drugega oškodovanca v drugi pravdni zadevi, ne more dokazovati dejanskih okoliščin tožničine nepremoženjske škode in tudi ne dejstva, da bo njena bolezen zagotovo napredovala. Ker se izvedensko mnenje o stanju drugega oškodovanca ne nanaša na dejstva, ki so odločilna v tej zadevi, revizija zmotno zatrjuje, da bi ga moralo prvostopenjsko sodišče vpogledati in se do njega opredeliti. V zvezi z revizijskimi očitki, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izvida CT pljuč z visoko ločljivostjo z dne 17.9.2004, revizijsko sodišče ugotavlja, da tega dokaza, na katerega se sklicuje tožnica, prvostopenjskemu sodišču ni predložila. Že pritožbeno sodišče pa je tožnici pojasnilo, da je ta izvid v okviru njene zdravstvene dokumentacije pri izdelavi svojega mnenja upošteval izvedenec medicinske stroke - specialist internist pulmolog. Ta je bil v tem postopku imenovan prav zato, ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, da bi samo ocenjevalo tožničino zdravstveno dokumentacijo. Prvostopenjsko sodišče je mnenje izvedenca v celoti upoštevalo, čeprav se tožnica z njim ni strinjala. Pri tem je ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo mnenju in katere druge izvedene dokaze ter v kakšnem obsegu, je ocenilo kot verodostojne. Zato ne držijo revizijske navedbe, da je svojo odločitev oprlo zgolj na mnenje sodnega izvedenca in ni pojasnilo dokazne ocene. Med drugim je navedlo, da njegovih zaključkov laične pripombe in mnenja pravdnih strank niso omajala. Tožnica namreč ni predlagala ne zaslišanja postavljenega izvedenca, ne dopolnitve njegovega mnenja, ne imenovanja drugega izvedenca. Revizija zato neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz osme in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3).

Kolikor revizija z gornjimi očitki izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljena dejstva, pa so te revizijske navedbe neupoštevne. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ni upoštevalo revizijskih navedb, ki od teh ugotovitev odstopajo (npr. da je njena življenjska aktivnost zmanjšana zaradi azbestne bolezni).

Revizija nadalje pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ter strah, saj je pritožbeno sodišče pri tem upoštevalo vsa merila iz 200. in 203. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007, Uradno prečiščeno besedilo OZ-UPB1). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi, da ne bi ugodili težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnica zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu zbolela za začetno minimalno pulmonalno azbestozo. Podatki o obsegu in intenzivnosti njenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter strahu so razvidni iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe ter na peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za neugodnosti med zdravljenjem sta ji sodišči prisodili 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) odškodnine, za strah pa 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR) odškodnine. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči zavrnili, saj sta ugotovili, da tožničina življenjska aktivnost zaradi azbestne bolezni ni zmanjšana. Tožnici prisojena odškodnina v skupni višini 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR) pomeni (v času izdaje prvostopenjske sodbe) 12 povprečnih neto plač, ta znesek pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Njena škoda je ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Primeri, na katere se sklicuje revizija, niso podobni obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita kršitev načela objektivne pogojenosti višine odmerjene odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.