Jedro

Predlog za obnovo postopka, v katerem tožnik uveljavljal obnovitveni razlog, ki naj bi dokazoval, da tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana tudi na podlagi drugega utemeljenega razloga za odpoved (po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR). To pomeni, da tudi uspešno uveljavljeni obnovitveni razlog ne bi povzročil za tožnika ugodnejše odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dne 22. 10. 2009 vloženi predlog za obnovo postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami trpita svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik tako v kazenskem postopku kakor tudi v delovnem sporu ves čas trdil, da ni streljal v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki so se navajale v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (t.j. dne 9. 6. 2007 med 2. in 5.30. uro pred gostinskim lokalom v zgradbi K. v ...), temveč je streljal popoldan v okviru priprav na tekmovanje v streljanju na policijskih igrah. Izvedensko mnenje izvedenca za balistiko J.G., ki ga je ta podal na kazenski obravnavi 22. 9. 2009, predstavlja tak dokaz, ki ne dopušča zaključka, da je tožnik v spornem času streljal. Izvedenec je namreč pojasnil, da obstaja večja verjetnost, da so delci, ki so bili najdeni na rokah tožnika, ostali od popoldanskega streljanja, kot pa od streljanja, ki naj bi se zgodilo v jutranjih urah. Izvedenec je tudi pojasnil, da je bilo pričakovati, da bo več delcev najdeni na levi roki, saj je tožnik levičar in strelja z levo roko, v resnici pa je bilo več delcev najdenih na desni roki. To samo potrjuje tožnikov zagovor, da je streljal na strelišču, kjer je vadil različne položaje, pri katerih je večja verjetnost, da pride do kontaminacije druge roke, kot pa pred lokalom K., kjer se je očitno streljalo „kar tako“. Sodišče prve stopnje se do teh ugotovitev in navedb ni prepričljivo opredelilo. Na testu strelcev je bilo ob tožniku pozitivnih še sedem policistov, ki so bili spornega dne na domnevnem kraju dogodka. Glede streljanja je nesporno samo to, da je bilo streljano iz tožnikove pištole, vse ostalo pa je vprašanje verjetnosti. Mejni prag zadostne verjetnosti je tisti, ki presega 50 %. Glede na mnenje izvedenca je jasno, da obstoji večja verjetnost, torej več kot 50 %, da so sledovi, najdeni na rokah tožnika, posledica streljanja na strelišču, kar pomeni, da je glede tega vprašanja sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistveni znak kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004) je povzročitev nevarnosti za življenje ljudi. Ne gre le za neko abstraktno in zgolj teoretično možnost nastanka nevarnosti za integriteto ljudi, pač pa za konkretno nevarnost za življenje ljudi. Glede na ugotovitev izvedenca, da upoštevajoč lokacijo strelca, smer streljanja in lokacijo delavcev podjetja H. d.o.o., niti teoretično ni bilo možnosti, da bi strelec ogrozil življenje delavcev, ki so se v času streljanja nahajali v bližnji okolici, je jasno, da niso bili izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja. Prav zaradi tega je Okrožno državno tožilstvo umaknilo obtožni predlog zoper tožnika, kar bi lahko pojasnila tudi pomočnica ODT ... J.L., vendar je izvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje nerazumljivo zavrnilo, s čemer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da se je izvedenec J.G. opredeljeval zgolj glede dveh krogel, saj sta bili samo dve najdeni. Kolikor ne bi bili najdeni, niti teoretično ne bi bilo mogoče govoriti o kaznivem dejanju. Sodišče ne pojasni, kako bi bilo sploh mogoče ugotavljati ogroženost življenja ljudi glede tistih strelov, glede katerih krogle niso bile najdene. Nepomembne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede energije in hitrosti krogel izstreljenih iz pištola znamke Bereta kal. 9 mm, saj ni bilo niti ugotovljeno, kam je bilo izstreljenih še preostalih 12 krogel, še manj pa, kdo jih je izstrelil. Tožniku sta bila s pavšalno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000). Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je kljub novemu dokazu (mnenju izvedenca o smeri streljanja ter neogroženosti delavcev) pavšalno štelo, da je bilo ogroženo življenje ljudi, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), nima podlage v listinski dokumentaciji in tudi ne v obeh sodbah, ki sta bili izdani v tem sporu. Res je sicer, da je tožena stranka v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi formalno navedla, da gre za odpoved tako po 1. kot po 2. alineji, vendar pa razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR niti v izreku sklepa o odpovedi niti v obrazložitvi ni bil utemeljen. Tudi sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi vsebinsko opredelilo izključno glede razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Z navedbo, da je tožnik v prostem času službeno pištolo uporabljal brez utemeljenega oziroma upravičenega razloga, kar naj bi povzročilo negativen odmev v javnosti, je tožena stranka zgolj utemeljevala, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi bilo namreč jasno razvidno, da se očitek tožniku, da je v javnosti povzročil zgražanje in da ni ravnal v skladu s kodeksom policijske etike, nanaša na dejstvo, da je bil osumljen kaznivega dejanja, ne pa na to, da je službeno pištolo uporabil brez razloga. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v skladu s sodno prakso, da dejstva in dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje tistega dela sklepa, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlog, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Celo v primeru, če bi tožnik utemeljeno uveljavljal obnovitveni razlog, ki bi v resnici dokazoval, da tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, bi bil izpodbijani sklep še vedno pravilen. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, uveljavljani obnovitveni razlog ne bi mogel povzročiti za tožnika ugodnejše odločitve, saj je izpodbijana odpoved še vedno zakonita zaradi obstoja odpovednega razloga iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. V skladu s citirano določbo druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V postopku odpovedi in kasneje tudi v pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ugotovljeno ravnanje tožnika, ki je v jutranjih urah pred gostinskim lokalom v zgradbi K. v ... brez utemeljenega oziroma opravičljivega razloga streljal s službeno pištolo, je prav gotovo možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je mogoče storiti le naklepoma. Da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, je razvidno tudi iz tega, da je že v izreku navedeno, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj se pridevnik „huje“ uporablja samo v drugi alinei, prva alinea pa govori zgolj o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti, ki pa mora imeti vse znake kaznivega dejanja. Ni bistveno, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podobno razčlenjevala, kateri del utemeljitve se nanaša na prvo in kateri na drugo alineo prvega odstavka 111. člena ZDR. Bistveno je, da je tožniku očitano ravnanje možno opredeliti kot naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa je bilo že pri toženi stranki in kasneje tudi v tem individualnem delovnem sporu pravilno ugotovljeno, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Ob stališču, da zaradi tega, ker je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tudi na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, za tožnika v prejšnjem postopku ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba niti v primeru, če bi v tistem postopku bilo uporabljeno izvedeniško mnenje, na katerega se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno presojati, ali novi dokazi oziroma nova dejstva, na katera se tožnik sklicuje, pomenijo, da očitana kršitev obveznosti nima zatrjevanih znakov kaznivega dejanja. Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena se lahko uspešno uveljavlja le v primeru, če bi za stranko lahko bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila nova dejstva oziroma novi dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Postopka, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, pa ni mogoče obnoviti, če so novi dokazi in dejstva takšna, da ne morejo pripeljati do ugodnejše odločitve za stranko.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dokazi, na katere se sklicuje tožnik v prilogi za obnovo postopka (zapisnik o zaslišanju izvedenca prof. dr. J.G., sodba Okrajnega sodišča v ...), sploh ne morejo biti zatrjevani obnovitveni razlog iz 10. točke 324. člena ZPP. Že iz samega besedila citirane določbe izhaja, da so nova dejstva oziroma novi dokazi lahko razlog za obnovitev postopka le, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do tistega trenutka, ko je v prejšnjem postopku še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. V kolikor dejstva in dokazi v času sojenja še niso obstajali, ne morejo biti obnovitveni razlogi. Prejšnji postopek se je pravnomočno končal s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 228/2008 z dne 30. 10. 2008, izvedenec J.G. pa je bil zaslišan 22. 9. 2009, tega dne pa je bila na podlagi umika obtožnega predloga izdana tudi sodba o zavrnitvi obtožbe.

Navedeno pomeni, da bi z doberšno mero benevolentnosti kvečjemu lahko šteli, da tožnik kot dopustni obnovitveni razlog uveljavlja novo dejstvo, da s streljanjem nikakor ni ogrožal delavcev, ki so opravljali delo v skladišču podjetja H. d.o.o., oziroma novo dejstvo, da je bolj verjetno, da so sledovi na rokah posledica streljanja na strelišču in ne streljanja pred gostinskim lokalom. Ti novi dejstvi sta obstajali že v času prejšnjega sojenja, vendar je tožnik zanju izvedel šele, ko je izvedenec J.G. to navedel ob zaslišanju pred Okrajnim sodiščem v ... dne 22. 9. 2008 (v pisnem izvidu je izvedenec nasprotno zaključil, da je streljanje pomenilo nevarnost za življenje ljudi, ki so bili v času streljanja na kraju streljanja). Glede na to, da je eden bistvenih elementov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 317/1 čl. KZ ravno povzročitev nevarnosti za življenje ljudi, bi takšno novo dejstvo lahko povzročilo za tožnika ugodnejšo odločitev, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da se izjava izvedenca nanaša le na dve od 14 izstreljenih krogel iz tožnikove pištole, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenjevalo, ali je glede preostalih strelov bil podan element povzročitve nevarnosti za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo več strelov in ne samo tista dva, na katera se je nanašalo vprašanje izvedencu, ter da ima krogla, izstreljena iz pištole znamke Beretta kaliber 9 mm še pri strelni razdalji nekaj 100 m dovolj veliko energijo in hitrost, da lahko smrtno poškoduje človeka, kakor to izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja. Nenazadnje je bilo iz tožnikove pištole na parkirišču pred gostinskim lokalom izstreljenih 14 strelov (morda celo 15), pri čemer sta kar dve krogli poškodovali dve parkirani vozili. Že sama poškodba dveh parkiranih vozil govori o tem, da je tožnik s streljanjem povzročil splošno nevarnost, saj je element kaznivega dejanja bodisi povzročitev nevarnosti za življenje ljudi, ali pa za premoženje velike vrednosti.

Utemeljen obnovitveni razlog tudi ne more biti pojasnilo izvedenca na glavni obravnavi v kazenskem postopku, da je bolj verjetno, da sledi na tožnikovih rokah izvirajo od popoldanskega streljanja, saj ta zaključek temelji na z ničemer dokazani obrambi tožnika, da je po udeležbi na jutranji zabavi popoldne istega dne šel na strelišče, da bi vadil streljanje s pištolo. Pri tem ni prezreti, da tožnik tega ni navajal ne v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne ob prvem zaslišanju v kazenskem postopku, temveč šele na naroku za glavno obravnavo v kazenskem postopku dne 22. 9. 2009. Sodišče je prepričljivo obrazložila, zakaj v obnovitvenem postopku ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem izvedenca in namestnice Okrožnega državnega tožilstva v ... Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo teh dokazov, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi načela kontradiktornosti postopka. Tožnik je v postopku imel možnost, da utemelji predlog za obnovo postopka in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Načelo kontradiktornosti pa ni kršeno zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovim dokaznim predlogom. Prav tako ni možnost slediti tožnikovi navedbi, da je zaradi tega bila kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije oziroma pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ni nujno, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala stranka, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev (npr.: opr. št. Up-199/98 z dne 23. 5. 1999).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo namreč ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Razen tega gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa 3. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.