Jedro

Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na odločitev za obdobje od avgusta 2019 do maja 2020, od julija 2020 do avgusta 2021, od oktobra 2021 do januarja 2022 in za marec 2022, - v II. točki izreka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo razlike v plači za čas stalne pripravljenosti v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.599,35 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da uveljavlja plačilo prikrajšanja pri plači, saj mu je toženka za obdobje razpoložljivosti za delo plačala le 50 % urne postavke osnovne plače, morala pa bi mu 100 %. V času stalne pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega kraja bivanja, moral se je takoj odzvati na poziv delodajalca in nositi vojaška oblačila, bil je odmaknjen od družbenega okolja ter ni mogel prosto razpolagati s prostim časom. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da se obdobje stalne pripravljenosti šteje za delovni čas. S tem, ko je sodišče zaključek, da gre pri varovanju državne meje za vojaško operacijo v pravem pomenu besede oprlo predvsem na pisno pojasnilo A. A., je kršilo določbe pravdnega postopka (212. člen ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Vse priče toženke so zatrjevale, da gre pri operaciji B. za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar so priče zaposlene pri toženki in imajo interes, da toženka v postopku uspe. Sodišče ni napravilo ustrezne dokazne ocene izpovedi prič v skladu z napotilom 8. člena ZPP in je napačno uporabilo materialno pravo. Napačna je navedba sodišča, da je SEU vsebinsko opredelilo pojem "operativno urjenje". Izpodbijana sodba je v tem delu pomanjkljiva in se ne more preizkusiti. Sodišče je napačno povzelo izpoved priče C. C., kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker vojaški strokovni akti v RS pojma "operativno urjenje" ne vsebujejo, priče pa so podajale svoja subjektivna stališča, sodišče ni imelo podlage, da bi vsebino tega pojma lahko verodostojno in objektivno opredelilo. Za neuporabo določb Direktive 2003/88/ES ne zadošča ugotovitev, da sistem rotacij ni primeren, temveč mora hkrati iti za tak sistem rotacij, da ne omogoča zagotavljanje spoštovanja zahtev iz direktive. Sodišče je sistem rotacij presojalo le v luči primernosti rotacij in ciljev ter namenov usposabljanj, kar je v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso SEU. Vnaprejšnja načrtovanost aktivnosti in 12 urna dnevna obremenitev dokazujeta, da je toženka lahko organizirala delovni čas, in pri tem spoštovala pravila na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev. Toženka je v razmerju do tožnika spoštovala pravila o tedenskem počitku, letnem dopustu in dnevnem počitku, kar pomeni, da je spoštovala pravila o organizaciji delovnega časa. Toženka se neutemeljeno sklicuje na neuporabo Direktive 2003/88/ES. Do tega se sodišče ni opredelilo. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni kršitev ustavne pravice do izjave in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Značilnosti vaj, kljub temu, da posnemajo vojne in izredne razmere, ni mogoče povsem enačiti z dejansko vojno in dejanskimi izrednimi razmerami, zato pri teh dejavnostih ni dopustno prezreti pravil Direktive 2003/88/ES. Odločitev, da bi se načrtovanje delovnega časa pri varovanju državne meje lahko izvedlo le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije, je v nasprotju s trditveno podlago toženke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da delovnega časa v zvezi z varovanjem državne meje ni mogoče načrtovati in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni presojalo primernost sistema rotacij, kot je merilo v zadevi C-742/19, temveč le možnost rotacij. V zvezi z izpovedmi prič je kršilo načelo proste dokazne ocene. Zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi pomanjkljive ocene pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odstopanje od Direktive 2003/88/ES ne pomeni izključitev uporabe te direktive v celoti, temveč zgolj neuporabo taksativno naštetih členov. Med temi členi ni člena 2, ki v prvi točki opredeljuje pojem delovnega časa. Sodišče bi moralo uporabiti člen 17 Direktive 2003/88/ES. Sodba C-742/19 govori o izjemi od Direktive 89/391/EGS in ne Direktive 2003/88/ES. Varovanje državne meje od leta 2015 priča, da ne gre za izredne naloge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako ne tistih na katere se pazi po uradni dolžnosti. Je pa na ugotovljena dejstva materialno pravo uporabilo delno zmotno.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar s pritožbenimi navedbami, uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in pri tem upoštevalo izpoved tožnika, prič in listine. Opredelilo se je do izvedenih dokazov in navedlo razloge za svojo odločitev. Sodišče ni kršilo pravice iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do izjave (22. člen Ustave RS), saj se je tožnik lahko izjasnil o vseh svojih navedbah, sodišče pa se je dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank.

7. Tožnik je delo opravljal kot vezist specialist v vojašnici D., v ... Letalski bazi (LEBA). Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v času varovanja državne meje in izvajanja vaj oziroma usposabljanj, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor) in 100 % te urne postavke. Trdil je, da je bil v času odrejene stalne pripravljenosti na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zato se je zavzemal, da se neposredno uporabi Direktiva 2003/88/ES in se posledično ta čas šteje v delovni čas. Toženka je z zatrjevanjem, da gre za izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, zahtevku nasprotovala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Na podlagi 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Sodišče EU je v sodbi C-742/19 opredelilo izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, uporaba direktive ni izključena, stalna pripravljenost se šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 9. Ne drži, da je edini kriterij za presojo uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

10. Stalna pripravljenost tožnika v zvezi z varovanjem državne meje se je, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, izvajala v okviru vojaške operacije B., kar je razvidno iz direktive z dne 7. 12. 2020. Po presoji sodišča prve stopnje gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe SEU in bi se varovanje državne meje s sistemom rotacij ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedlo le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede, hkrati pa sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočil spoštovanje zahtev direktive, ne bi bil primeren. Uporabo Direktive 2003/88/ES je zato sodišče prve stopnje izključilo. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča z zatrjevanjem, da se te izjeme ne nanašajo na vsakodnevne in redne naloge slovenske vojske, saj so pripadniki Slovenske vojske (SV) pomagali policiji pri njihovem delu nadzora meje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališča iz sodbe C-742/19. Kljub temu pa je ugotovljena dejstva v zvezi z varovanjem državne meje napačno opredelilo kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede, in da sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočil spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES, ne bi bil primeren.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pripadniki SV zagotavljali logistično podporo Policiji pri oskrbi migrantov na podlagi sklepa Vlade RS z dne 20. 9. 2015. Presojo pojma vojaška operacija v pravem pomenu besede je opravilo med drugim z zaslišanjem prič A. A. in E. E., ki sta oba doktorja znanosti s področja obramboslovja, in njunih pisnih pojasnil. Pri tem se je oprlo na izpoved in mnenje A. A., ki ga je predložila toženka, in zaključilo, da je delo SV na meji predstavljalo nebojno nalogo kot zaporedje usklajenih načrtovanih dejavnosti za doseganje operativnih in posledično strateških ciljev, kar ustreza pojmu vojaške operacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predložena stališča za namene razlage obravnavanega pojma niso ključnega pomena za odločitev. Pojem vojaške operacije v pravem pomenu besede je potrebno razložiti le z upoštevanjem razlogov sodbe C-742/19. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo vojaških pojmov, ki sta jih podali priči. Prav tako niso ključnega pomena kršitve, ki jih v povezavi z mnenjem A. A. uveljavlja pritožba (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil namen nalog SV podpora Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje (4. člen Zakona o nadzoru državne meje - ZNDM-2). Pri varovanju državne meje, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, gre za sodelovanje SV s Policijo in pomeni kontinuirano nalogo vojske, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, že od septembra 2015. Pripadniki SV (tudi tožnik) so bili napoteni na pet dnevno opravljanje nalog na državni meji. Izmena je praviloma trajala 8 ur na dan, preostali čas, ko niso delali oziroma niso opravljali nadurnega dela, so bili v stalni pripravljenosti v nastanitvenem centru, od koder so se dnevno vozili na različne lokacije državne meje.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te okoliščine ne pomenijo, da gre pri varovanju državne meje za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Varovanje državne meje tudi po poimenovanju te aktivnosti v "operacijo B.", ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede. Po presoji pritožbenega sodišča o vojaški operaciji v pravem pomenu besede namreč ni mogoče govoriti v primeru sedemletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali temu pravnemu standardu, kot ga je v sodbi C-742/19 opredelilo Sodišče EU.1

14. Tožnik je bil v obdobju varovanja državne meje ves čas na razpolago toženki in je bil neprekinjeno prisoten na delovnem mestu. Ni dokazno podprto, da bi delo tožnika na meji imelo takšne posebnosti, da bi ga lahko neprekinjeno opravljal le tožnik. Priči F. F. in C. C. sta kot razlog, da vojska nalog na državni meji ni več mogla izvajati s sistemom rotacij, navedla nujnost poveljevanja in kontrole v skladu z linijo PINK in potrebo po naraščanju sil. Okoliščine, ki sta jih izpostavili priči ne utemeljujejo zaključka, da vojaška enota ne bi mogla učinkovito in uspešno opraviti svoje naloge na meji, če bi se vojaki vsakodnevno menjali in zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni bil primeren. V tem primeru zato ni mogoče uporabiti določb 97.e člena ZObr, da se vojaškim osebam pripravljenost na delo ne všteva v število tedenske in mesečne delovne obveznosti. V 95. točki obrazložitve sodbe C-742/19 je SEU izrecno pojasnilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2003/88/ES.

15. Ker glede na obrazloženo delo na meji ni predstavljalo izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba v zvezi s tem delom odrejeno stalno pripravljenost tožnika šteti v delovni čas. To pomeni, da za ure v času pripravljenosti, ki se štejejo v delovni čas, tožniku pripada razlika med 100 % plačilom osnovne plače in že plačanim dodatkom za pripravljenost za ta čas.

16. Ker prvostopenjsko sodišče še ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo v tistem delu I. točke izreka, ki se nanaša na obdobje od avgusta 2019 do maja 2020, od julija 2020 do avgusta 2021, od oktobra 2021 do januarja 2022 in za marec 2022 ter posledično stroškovni del odločitve (prvi odstavek 355. člena ZPP). Iz trditev tožnika izhaja, da mu je bila v teh mesecih odrejena stalna pripravljenost v zvezi z varovanjem državne meje. Ker naj bi bila v mesecu februarju 2020 stalna pripravljenost tožniku odrejena tudi v zvezi z usposabljanjem, je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti, koliko ur stalne pripravljenosti v tem mesecu odpade na delo na meji, saj le za to delo tožniku pripada razlika v plači (kot bo v zvezi z usposabljanjem in operativnim urjenjem obrazloženo v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje se naj v novem sojenju opredeli do vseh ugovorov toženke, ki jih je podala v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ter o razveljavljenem delu ponovno odloči. 17. Dejstva do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo ne morejo biti prvič predmet raziskovanja na pritožbeni stopnji. Če bi pritožbeno sodišče opravilo obravnavo, bi dejstva, povezana z višino terjatve, prvič ugotavljalo in dokazno ocenjevalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je namen v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje. Z delno razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, ki bi jo Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, kot neutemeljeno zatrjuje tožnik v pritožbi. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme za uporabo Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ki bi morala zatrjevati, da so te izjeme podane. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je podala ustrezno trditveno podlago.

19. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da trditve toženke o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo v okvir člena 17 te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba citiranega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno, da vaje in usposabljanja predstavljajo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru, ne glede na uporabo ali neuporabo direktive, presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

20. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilne, dokazno podprte zaključke, da odrejene vaje ustrezajo pojmu operativno urjenje, kot ga je opredelilo SEU. Ugotovilo je, da je obravnavana dejavnost potekala v naslednjih okoliščinah: pri vseh vajah, ki jih je tožnik opravil v juniju 2017, maju in juniju 2018, februarju 2019 in februarju 2020 (Adriatic Strike, Airweek, Rock Sokol in Rock Sokol II) je šlo za kolektivno usposabljanje; pripadnikom je bila za izvedbo teh vaj odrejena stalna pripravljenost na določenem kraju; usposabljanja so bila načrtovana na način, da so se pripadniki soočili s položaji, ki najbolj natančno posnemajo pogoje dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah; tožnikova vloga je bilo zagotavljanje zvez s specifičnimi radijskimi napravami, potrebnimi za komunikacijo za varno izvajanje bojnih streljanj z letalniki. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Da je logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja, sta skladno izpovedali priči C. C. in G. G. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa.

21. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje. Ker že ta izjema izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES ni ključno, ali gre obenem za vojaško dejavnost, za katero organizacija delovnega časa z rotacijo ne bi bila primerna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi tudi glede obstoja te izjeme. Tožnik je bil usposobljen za delo z radijskimi napravami in bi ga na zvezah le z veliko težavo nadomestili drugi pripadniki s sistemom rotacije. Da pri teh vajah sistem rotacij ni bil sprejemljiv, so skladno izpovedale priče C. C., G. G. in H. H. Vojakov, ki bi ga lahko nadomestili je bilo 8, vsi pa so bili razporejeni na svoje naloge v okviru nalog enote, pri čemer možnost menjave ne bi bila primera niti, če bi bilo v tožnikovi enoti sistemiziranih še več vezistov specialistov, saj bi se usposabljanj morali udeležiti prav vsi.

22. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve sodbe, ob ugotovitvi, da narava vaj in usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, pravilno zaključilo, da stalne pripravljenosti v tem okviru ni mogoče šteti v delovni čas.

23. Ker ugotovljeni izjemi pomenita, da se stalna pripravljenost ne šteje v delovni čas, je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači neutemeljen v delu, ki se nanaša na stalno pripravljenost v času vojaških vaj in usposabljanj. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vojaške vaje in usposabljanja je zato pravilna za vsa obdobja, ki jih pritožbeno sodišče ni razveljavilo. Pritožbo je zato v tem delu zavrnilo in odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 412/2023, Pdp 446/2023, Pdp 324/2023 idr.