Jedro

Odločba centra za socialno delo o pravici do osebne asistence je dokončen upravni akt, zoper katerega je sodno varstvo v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu zagotovljeno v upravnem sporu.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, vloženo na Upravno sodišče Republike Slovenije, zahteval odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-33/2019-4 z dne 21. 3. 2019, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana št. 141-74/2018-LJBEZ z dne 10. 1. 2019, s katero je bilo odločeno, da ima pravico do osebne asistence 60 ur tedensko.

2. Upravno sodišče Republike Slovenije se je s sklepom I U 755/2019 z dne 24. 9. 2019 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbi v tej zadevi ter zadevo po pravnomočnosti odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Navedlo je, da Zakon o osebni asistenci (ZOA, Ur. l. RS, št. 10/2017 in naslednji) izrecno sicer ne ureja sodnega varstva zoper odločbo o pravici do osebne asistence, vendar gre v tej zadevi po naravi stvari za socialni spor o pravici iz sistema socialne varnosti, torej po vsebini za socialni spor, kot ga opredeljuje 58. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Menilo je, da določba 7. člena ZDSS-1, ki določa pristojnost socialnega sodišča, ne more pomeniti zaprtega kataloga socialnih sporov. Namen pravice do osebne asistence je zagotavljati enakopravnost, enake možnosti, dostojanstvo in preprečevati socialno izključenost upravičencev ter s tem reševati njihovo socialno varnost, kar vse je značilnost socialnih pravic.

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni sprejelo pristojnosti in je sprožilo spor, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče. Navaja, da v tej zadevi ne gre za odločanje o pravici s področja socialnih prejemkov (5. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1), saj upoštevaje pogoje, določene v 6. členu ZOA pri zagotavljanju osebne asistence ni odločilen premoženjski cenzus upravičenca. Hkrati tudi ne gre za odločanje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1), saj pravica ni urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), v predhodnem upravnem postopku pa tudi ni bila podana pristojnost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč Centra za socialno delo. Socialno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje samo v sporih, za katere je tako izrecno določeno v zakonu. Ker v tej zadevi ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj niti ZOA niti ZDSS-1 nimata določil o pristojnosti socialnega sodišča v tovrstnih sporih, je po mnenju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v tem sporu pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

5. Socialno sodišče je v sklopu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani specializirano sodišče, pristojno zgolj za reševanje tistih sporov, za katere tako določa zakon. V skladu s prvim odstavkom 58. člena so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Stvarna pristojnost socialnega sodišča je podana, če je izrecno določena v prvem ali drugem odstavku 7. člena ZDSS-1, ali če je v skladu s tretjim odstavkom 7. člena ZDSS-1 določena z drugim zakonom. Glede na takšno ureditev socialnega spora je zmotno stališče upravnega sodišča, da v 7. členu ZDSS-1 našteti spori ne predstavljajo zaprtega kroga, oziroma da je stvarno pristojnost v konkretnem primeru treba presojati širše, ob upoštevanju namena pravice do osebne asistence.

6. Osebno asistenco prvi odstavek 2. člena ZOA opredeljuje kot pomoč uporabniku (to je posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki ga v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi, polno in učinkovito sodeloval v družbi) pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Po petem odstavku 21. člena ZOA je pravica do osebne asistence izražena v obsegu ur na teden. Pri oceni potreb se po šestem odstavku 21. člena ZOA določi obseg osebne asistence, ki je v kombinaciji s podporno tehnologijo, prilagoditvami življenjskega in delovnega okolja in načrtovanjem fizičnega okolja brez grajenih ovir potrebna, da ima uporabnik enake možnosti izbire, kot jih imajo drugi državljani. Komisija po osmem odstavku 21. člena ZOA poda mnenje, v katerem upošteva: aktivnost uporabnika, stopnjo potrebne pomoči, njegov socialni status, vpetost v družinsko življenje in drugo socialno okolje, bivalne razmere, prilagojenost stanovanja in grajene ter komunikacijske ovire v bližnji okolici, stopnjo preostalih zmožnosti, ki jih uporabnik ima za zadovoljevanje lastnih potreb.

7. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 10. 1. 2019 o tem, da ima pravico do osebne asistence glede na zgoraj navedene kriterije le za 60 ur tedensko. Ministrstvo kot pritožbeni organ je imenovalo strokovno komisijo za pripravo drugostopenjskega izvedenskega mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence. Komisija druge stopnje je potrdila potrebo po osebni asistenci za 60 ur tedensko. Tožnik izpodbija odločitev, ker meni, da glede na ugotovljeno dejansko stanje odobreno število ur ne zadošča za izpolnitev vseh njegovih življenjskih potreb.

8. Pravica do osebne asistence se glede na upravičence in vsebino te pravice uvršča v sistem socialnega varstva in varstva invalidov. Vendar pa to ne pomeni, da je za spore v zvezi z uresničevanjem pravice do osebne asistence pristojno socialno sodišče. Na področju socialnih prejemkov je socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno za odločanje v socialnih sporih: − o socialnovarstvenih dajatvah; − o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

9. Kaj so socialno varstvene dajatve v smislu določbe 5.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 izhaja iz 19. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 in naslednji), ki je veljal v času sprejema ZDSS-1. Tako je prvi odstavek 19. člena ZSV določal, da se s socialnovarstvenimi dajatvami upravičencu zagotavljajo sredstva za preživetje, drugi odstavek pa, da sta socialnovarstveni dajatvi po tem zakonu denarna pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZSV (ZSV-B, Ur. l. RS, št. 26/2001) je bilo poglavje „Socialnovarstvene dajatve“ nadomeščeno s poglavjem „Denarna socialna pomoč“. Navedeno pomeni, da spora o pravici do osebne asistence ni mogoče šteti za spor o socialno varstvenih dajatvah v smislu določbe 5. a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. 10. Spora o pravici do osebne asistence prav tako ni mogoče opredeliti kot spora iz 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Tudi, če pravico do osebne asistence uvrstimo med pravice do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, ni izpolnjen nadaljnji pogoj za pristojnost socialnega sodišča, to je, da je za priznanje te pravice odločilen premoženjski cenzus. Nasprotno prvi odstavek 6. člena ZOA izrecno določa, da je vsakemu, ki izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje, zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji, ne glede na njegov dohodek ali premoženje.

11. Glede na to, da je do osebne asistence v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 6. člena ZOA upravičen uporabnik, ki pomoč potrebuje zaradi invalidnosti, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je ta spor možno opredeliti kot spor s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Pravica do osebne asistence ni pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato ne gre za socialni spor iz 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, še manj pa za katerega od drugih sporov, ki so našteti v točkah 1.b do 1.g istega odstavka.

12. Upravno sodišče Republike Slovenije se pri utemeljevanju pristojnosti socialnega sodišča neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 58. člena ZDSS-1. Ta sicer res vsebuje definicijo socialnega spora kot spora o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Zgolj ta določba, sama zase, ne more biti podlaga za ugotavljanje stvarne pristojnosti socialnega sodišča. To je razvidno že iz zaključnega dela navedene določbe, ki se glasi „in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča“. Navedeno pomeni, da mora biti stvarna pristojnost socialnega sodišča določena bodisi v 7. členu ZDSS-1, ali pa v kakšnem drugem zakonu. Vendar pa ZOA ne vsebuje nobenih določb o sodnem varstvu, temveč le o možnosti pritožbe zoper odločbo centra za socialno delo o pravici do osebne asistence.

13. Odločba centra za socialno delo o pravici do osebne asistence je dokončen upravni akt, zoper katerega je sodno varstvo v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in naslednji) zagotovljeno v upravnem sporu. To je nenazadnje pravilno upoštevala že toženka, ki je v pravnem pouku odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno del, tožnika napotila na upravni spor.

14. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) odločilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

15. Odločitev je sprejelo soglasno.