Jedro

Zahtevo po povračilu dolga toženih strank zaradi primanjkljaja, ki je nastal v mesnici, je zahteva za izpolnitev obveznosti, kar je v skladu z načelom vestnosti in poštenosti (12. člen ZOR). Morebitna izjava, da bo sicer tožeča stranka prijavila ali tožila toženca, ni nedopustna, saj je zakonita grožnja dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata oba toženca nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 3,490.481,90 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.9.1995 do plačila. Zahtevek za plačilo obresti od te glavnice za čas od 15.8.1995 do 5.9.1995 je zavrnilo. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da morata toženca nerazdelno povrniti tožeči stranki 228.047,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvotoženega T. L. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je v zvezi z obsodilnim delom prve sodbe pravočasno vložil revizijo prvi toženec. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Po njegovem je tudi instančno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ki je izraženo v 12. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tako kot sodišče prve stopnje je namreč štelo, da toženca dne 14.8.1995 nista podpisala listine zaradi grožnje in da ne gre za napako volje, ki jo predvideva 60. člen ZOR. Menilo je, da ni mogoče govoriti o utemeljenem strahu, saj tožencema ni grozila resna nevarnost za življenje ali za telesno ali drugo pomembno dobrino. Revident pojasnjuje, da se drugotoženi ni upiral tožbenemu zahtevku in se ni pritožil prav zaradi tega, ker se je bal, da bi se mu kaj hudega zgodilo. Opozarja še na to, da tožeča stranka ni dokumentirala niti podrobneje pojasnila višine zatrjevanega primanjkljaja in ni hotela nič slišati o razlogih, zaradi katerih bi primanjkljaj lahko nastal. Ob tem pa je kar 3 ure pritiskala na toženca, da sta podpisala izjavo, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenosti.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v pravdi zahteva vračilo dolga, to je glavnice in obresti od tožencev. Pravna podlaga za nastanek obveznosti toženih strank je zasebna listina z dne 14.8.1995, s katero sta toženca priznala dolg do tožeče stranke v znesku 3,490.481,93 tolarjev in se obvezala, da ga bosta vrnila. Sodišči prve in druge stopnje sta jo pravilno šteli za zadolžnico in nista preverjali pravilnosti izračunov dolga in razlogov za njegov nastanek, saj toženca nista ugovarjala podpisom na zadolžnici, dejstvu, da je nastal primanjkljaj ali naknadnega plačila izračunanega primanjkljaja. Ugovarjala sta le pravi volji, zato je za odločitev v zadevi pomembno samo, če so bili podani vsi štirje elementi, ki so potrebni za nastanek vsakega pravnega posla, torej tudi pisnega potrdila o obstoju obveznosti. Ti elementi so: volja strank, možnost in dopustnost, sposobnost udeležencev in včasih še pravilna oblika.

Toženca, ki sta ugovarjala, da jima je tožeča stranka grozila, sta ugovarjala njuni pravi volji, glede ostalih elementov pa ni bilo dvomov niti ugovorov. Po določilu prvega odstavka 60. člena ZOR sme pogodbena stranka zahtevati razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Toženca od podpisa listine do vložitve tožbe, niti kasneje nista zahtevala razveljavitve pogodbe. Ker pa sta se upirala izpolnitvi svoje obveznosti iz zadolžnice z ugovorom, da jima je tožeča stranka grozila, sta sodišči prve in druge stopnje preverili ta ugovor. Pri tem sta upoštevali, da mora biti grožnja jasno izražena in se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini (drugi odstavek 60. člena ZOR). Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, taka grožnja ni bila podana, saj sta o njej izpovedala le toženca, pa še ta dva sta različno izpovedala, kdo naj bi bil grozil, kako je grozil in kakšna je bila vsebina grožnje. Ob taki dejanski ugotovitvi sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da napaka volje ni podana in da je zadolžnica prava.

V reviziji zatrjevano dejstvo, češ da so se direktor tožeče stranke, oba toženca in še druge osebe pred podpisom pogovarjali kar 3 ure, za odločitev ni pomembno. Če je kdo izražal zahtevo o povračilu dolga toženih strank zaradi primanjkljaja, ki je nastal v mesnici, kjer sta toženca delala, je pač zahteval izpolnitev obveznosti, kar je v skladu z načelom vestnosti in poštenosti, ki je zapisano v 12. členu ZOR. Tudi morebitna izjava, da bo sicer tožeča stranka prijavila ali tožila toženca, ni nedopustna, saj je zakonita grožnja dopustna.

Ker torej niso podani razlogi, ki so navedeni v reviziji, in ker sodišče ni našlo nobene nepravilnosti glede uporabljenega materialnega prava ali procesnih določil, na kar mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).